20.11.1997

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi S. K. iz V. na seji 20. novembra 1997

o d l o č i l o :

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. U 759/93-5 z dne 7.4.1994 in odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/7-XVII-116.647 z dne 3.6.1993 se odpravita.

2.Zadeva se vrne v ponovno odločanje Ministrstvu za notranje zadeve.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo dne 8.6.1994, dopolnjeno dne 15.7.1994, izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča št. U 759/93-5 z dne 7.4.1994 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/7-XVII-116.647 z dne 3.6.1993, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za sprejem v slovensko državljanstvo. V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev "splošnih človekovih pravic" in kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave. Meni, da njegova predkaznovanost ne more biti zadosten razlog, da je bila njegova prošnja za sprejem v državljanstvo zavrnjena in je tako še enkrat kaznovan. Navaja, da upravni organ ni ravnal enako v vseh primerih in da so dobile državljanstvo tudi osebe, ki so bile kaznovane.

2.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožnikovo tožbo v upravnem sporu z obrazložitvijo, da je Ministrstvo za notranje zadeve ravnalo v mejah pooblastila, ki ga daje zakon, in v skladu z njegovim namenom in da je uporabo diskrecijske pravice tudi ustrezno obrazložilo. Pritožnikovih navedb v tožbi, da njegova obsodba zaradi kaznivega dejanja ne more pomeniti nevarnosti za javni red, ni upoštevalo. Poudarilo je, da je "o tem, ali je določena oseba nevarna za javni red oziroma ali bi njen sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red, mogoče sklepati predvsem na podlagi prejšnjega življenja take osebe. Kršitev veljavne zakonodaje, pri čemer so naklepna kazniva dejanja vsekakor najtežja oblika kršitve pozitivne zakonodaje, je zato lahko kriterij za ocenjevanje, ali obstaja nevarnost za javni red." Glede tožnikove navedbe v tožbi, da po letu 1986 ni imel konfliktov z družbo, pa je ugotovilo, da je v nasprotju z njegovo izjavo na zaslišanju, da je bil leta 1989 kaznovan zaradi kršitve carinskih predpisov.

3.Ministrstvo za notranje zadeve prošnji pritožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni ugodilo. Iz obrazložitve je razvidno, da je pritožnikovo prošnjo zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 40. člena ZDRS, ker je bil "v obdobju od leta 1982 do danes obravnavan za štiri kazniva dejanja in sicer: leta 1982 za kaznivo dejanje tatvine po čl. 165 KZ RS, leta 1984 za kaznivo dejanje velike tatvine po členu 166 KZ RS, leta 1986 za kaznivo dejanje nezakonite vselitve po čl. 182 KZ RS ter leta 1989 za kaznivo dejanje nedovoljene trgovine po členu 147 KZ RS. Obsojen je bil leta 1984 s sodbo Temeljnega sodišča Celje, Enota v Celju, št. K 667/84 za kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 166/I KZ RS v zvezi s členom 23 KZ SFRJ na kazen enega leta in šest mesecev zapora ter leta 1986 s sodbo istega sodišča št. K 31/86 za kaznivo dejanje nezakonite vselitve po členu 182 KZ RS, na šest mesecev zaporne kazni pogojno za dobo dveh let.

B.

4.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom z dne 26.6.1997 sprejel ustavno pritožbo v obravnavo. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo in sklep o njenem sprejemu ni odgovorilo.

5.Ustavno sodišče je v zadevi št. Up-84/94 z dne 11.7.1996 (OdlUS V, 184) ob odločanju o ustavni pritožbi sprejelo načelna stališča o pomenu določbe 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I, 38/92 in 13/94 - v nadaljevanju: ZDRS) ter z njo v zvezi stališča o uporabi pravice do prostega preudarka in o sodni kontroli aktov upravnih organov, izdanih po prostem preudarku.

Zato Ustavno sodišče v obravnavani zadevi ne ponavlja obrazložitve sprejetih stališč, ampak je v skladu z njimi in v okviru svoje pristojnosti opravilo presojo izpodbijane odločbe.

6.Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavna pravica iz 22. člena posamezniku v upravnem postopku zagotavlja, da mu mora upravni organ dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Pošten (upravni) postopek pa terja tudi seznanitev osebe, o katere pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih odloča upravni organ, z razlogi te odločitve.

7.Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločbe upravnega organa, izdane po prostem preudarku, mora biti v njej navedena ocena zakonskega dejanskega stanja (teorija to označuje kot zakonski dejanski stan), stanje stvari, pomembno za zakonito in pravilno odločbo (teorija to označuje kot konkretni dejanski stan), dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju. V obrazložitvi upravnega akta, izdanega na podlagi prostega preudarka, morajo biti razvidna stališča oziroma vidiki, ki so pomenili upravnemu organu izhodišče za izvrševanje prostega preudarka. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna.

8.Po določbi prvega odstavka 40. člena ZDRS državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve ZDRS vloži vlogo pri pristojnem upravnem organu. Z novelo Zakona (Uradni list RS, št. 30/91-I) dodana drugi in tretji odstavek 40. člena določata izjeme od primerov iz prvega odstavka. Tretji odstavek 40. člena ZDRS se glasi: "Ne glede na izpolnjene pogoje iz prvega odstavka tega člena se vloga lahko zavrne tudi osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona." Točka 8 prvega odstavka 10. člena ZDRS določa enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo. Določba se glasi: "Z naturalizacijo lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če izpolnjuje naslednje pogoje: ... 8. da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države.

9.Ustavno sodišče ugotavlja, da je upravni organ - Ministrstvo za notranje zadeve - v izpodbijani odločbi navedel le seznam kaznivih dejanj, za katera je bil obsojen pritožnik, in ugotovil, da za sprejem pritožnika v državljanstvo obstajajo zadržki iz tretjega odstavka 40. člena ZDRS. Po presoji Ustavnega sodišča tako pomanjkljiva obrazložitev pomeni kršitev ustavne določbe o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave).

10.Upravni organ ni navedel bistvenih razlogov, ki bi opravičevali njegovo odločitev. Iz obrazložitve ni razvidno, kakšno vrsto nevarnosti (za javni red, varnost ali obrambo) bi predstavljal pritožnikov sprejem v državljanstvo in zaradi katerega storjenega kaznivega dejanja oziroma prekrška. Ustavno sodišče nadalje ugotavlja, da upravni organ v prvostopni odločbi ni navedel, na podlagi katererih preudarkov je ocenil, da je pritožnik nevaren za javni red, varnost ali obrambo države. Prav tako ni ocenil pritožnikovih navedb (zapisnik o zaslišanju pritožnika z dne 13.4.1993), da od leta 1989 ni bil obravnavan za noben prekršek ali kaznivo dejanje, da je redno zaposlen in da sta skupaj z ženo pred petimi leti dobila stanovanje iz solidarnostnega sklada.

11.Pritožnik je dne 13.10.1992 pri Vrhovnem sodišču sprožil upravni spor, vendar kljub zgoraj opisanim pomanjkljivostim Vrhovno sodišče izpodbijane odločbe ni odpravilo. Vrhovno sodišče ni odgovorilo na pritožnikove navedbe v tožbi, da je bil v junijski vojni leta 1991 eden redkih prostovoljcev druge narodnosti, ki se je udeležil vojne na strani Republike Slovenije. Iz kopije tožbe je razvidno, da je pritožnik tožbi priložil tudi potrdilo Ministrstva za obrambo, Območnega štaba za TO Velenje, z dne 3.3.1993. Vrhovno sodišče ni navedlo razlogov, zaradi katerih ni upoštevalo navedenih pritožnikovih navedb. Določba o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave je bila iz navedenih razlogov kršena tudi s sodbo Vrhovnega sodišča.

12.Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča in odločbo Ministrstva za notranje zadeve odpravilo in v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS vrnilo pristojnemu upravnemu organu, da o njej odloči v skladu z zakonom in ob spoštovanju ustavne pravice pritožnika, tako kot izhaja iz razlogov te odločbe.

C.

13.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Janez Šinkovec. Odločbo je sprejelo soglasno. Pritrdilno ločeno mnenje je dal sodnik Krivic.

dr. Lovro Šturm

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Krivica

Z odločitvijo se strinjam. Ločeno mnenje izražam le k 5. in 8. točki obrazložitve, s katerima se ne morem v celoti strinjati. V 5. točki obrazložitve se odločba sklicuje na odločbo št. Up- 84/94 z dne 11.7.1997, h kateri sem dal obširno ločeno mnenje. V tukaj obravnavani zadevi št. Up-45/94 sicer sporna stališča iz prej omenjene odločbe, s katerimi se nisem strinjal, niso bila uporabljena - razen delno in indirektno v 8. točki obrazložitve (kolikor se ta nanaša na tretji odstavek 40. člena ZDRS, torej na določbo, ki jo sam štejem za očitno protiustavno). Ker torej moje nesoglasje z delom argumentacije v odločbi št. Up-84/94 ni bistvenega pomena za razumevanje odločbe v zadevi št. Up-45/94, ločenega mnenja k prej omenjeni odločbi tu ne prilagam, saj se tako z odločitvijo kot tudi z njeno utemeljitvijo v bistvu strinjam. Če pritožnika omenjeno ločeno mnenje zanima iz kakšnega drugega razloga, pa ga lahko najde v zbirki odločb Ustavnega sodišča OdlUS V/2 pod zaporedno številko 184 (na straneh 621-636).

Matevž Krivic