Jedro

Sodišče prve stopnje je ob zaključku, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost, tožnika zakonito razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti. Poleg tega mu je, četudi gre za samozaposleno osebno, utemeljeno priznalo pravico do dela z omejitvami v svojem poklicu oziroma pravico do dela na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom. Pri tem ni navedlo konkretnega dela, ki naj bi ga tožnik opravljal, saj za to ni bilo trditvene podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 12. 2. 2009 in št. ... z dne 3. 9. 2009 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do drugega dela v svojem poklicu oziroma do dela na drugem delovnem mestu, pri katerem bo delal le dela v višini prsnega koša, z občasnim ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, s polnim delovnim časom od 29. 12. 2008. Obenem je odločilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo in da se je tožnik dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in se mu na tej podlagi priznajo pravice, pa je zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. … z dne 12. 2. 2009 in št. ... z dne 4. 9. 2009 in se ugotovi, da je telesna okvara podana pri tožniku zaradi posledic poškodbe pri delu ter da je telesna okvara podana v višjem odstotku. Tožencu pa je naložilo, da je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 178,80 EUR, po preteku tega roka pa mu plačati tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 – dnevnega roka za plačilo, do plačila.

Tožnik je zoper sodbo vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe pod točko II pomanjkljiv in je obšel ugotovitve invalidske komisije I. stopnje in še posebej ugotovitve invalidske komisije II. stopnje. Že iz tega razloga sodišče prve stopnje ni imelo trdne dejanske podlage za zavrnitev tožnikovega zahtevka in svoje odločitve ne bi smelo sprejeti oziroma opreti le na podlagi nepopolnega in pomanjkljivega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki zgolj povzema nekatere ugotovitve izbrane medicinske dokumentacije. Ni sporno, da je tožnik kot samozaposleni zavarovanec, nosilec dejavnosti vodovodne in centralne inštalacije in te dejavnosti ni več zmožen opravljati. Smiselno povzema ugotovitve in zaključke Ustavnega sodišča RS št. U-I-40/90-15 z dne 4. 3. 2010 in poudarja, da bi se moralo pri ugotavljanju III. kategorije invalidnosti samozaposlenih in kmetov zastaviti vprašanje, katero je tisto drugo delovno mesto, ki mora ustrezati zdravstvenemu stanju zavarovanca oziroma naravi spremembe v njegovem zdravstvenem stanju. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi očitno zmotno razlagalo citirano odločbo Ustavnega sodišča RS, ko je zaključilo, da je potrebno nastalo pravno praznino ustrezno zapolniti z interpretacijo ostalih zakonskih določb upoštevaje 3. člen Zakona o sodiščih. S pravilno interpretacijo odločbe Ustavnega sodišča RS, je sodišče prve stopnje imelo zadostno pravno – alternativno podlago za priznanje pravic tožniku iz invalidskega zavarovanja, bodisi po prvem ali tretjem odstavku 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v povezavi s 3. alineo prvega in drugega odstavka 61. člena citiranega zakona. Po poškodbi desne rame februarja 2004 je bil tožnik od takrat dalje podvržen zdravljenju posledic navedene poškodbe, med drugim tudi operaciji desne rame v bolnišnici V. in izvajanju predpisane fizioterapije. Do zaključka predsodnega postopka sta toženec, kakor tudi sodišče kasneje v sodnem postopku, razpolagala z izvidi vseh lečečih zdravstvenih ustanov, iz katerih je razvidno dejansko stanje, ki je predstavljalo podlago za odločanje o tožnikovem zahtevku. Od predmetne poškodbe dalje so se le izvajali potrebni kontrolni pregledi, ki so vsakokrat potrjevali ugotovitve bolnišnice V. o zdravstvenem stanju desne rame. Ne gre torej za nikakršne nove izvide, ki naj bi bili razlog za sprožitev novega postopka. Že leta 2004 je ugotovljena parcialna ruptura rotatorne manšete, tekom zdravljenja z opravljeno operacijo v V. pa totalna ruptura rotatorne manšete. Vse navedeno, s posledicami poškodbe pri delu leta 2004, do zaključka predsodnega postopka z dokončno odločbo z dne 3. 9. 2009 in izdajo izpodbijane sodbe, je bilo relevantno dejansko stanje ugotovljeno, na podlagi katerega je tožnik sprožil postopek za sodno varstvo pravic iz invalidskega zavarovanja. Z navedenimi dejstvi tožnik očita sodišču prve stopnje površen vpogled, ugotovitve, oceno zdravstvenega stanja in funkcionalnosti tožnikove desne roke s strani lečečih specialistov Bolnišnice V.. Iz kompleksnega medicinskega gradiva bolnišnice V. tožnik še posebej izpostavlja izvid z dne 10. 11. 2008, kjer se ugotavlja neuspešen rezultat operacije na desnem ramenu ter da je stanje definitivno in se bistveno ne bo izboljšalo. Ne strinja se z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da zdravstvene težave z eno roko ne narekujejo invalidnosti I. kategorije in da mora tožnik, kot samozaposleni sam urediti svoj status s prilagoditvijo dejavnosti svojim zdravstvenim zmožnostim oziroma da se prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Pri tožniku ne gre le za zdravstvene težave ene roke, temveč za popolno izgubo funkcionalnosti desne roke, kar ne predstavlja le zdravstvene težave, temveč popolno izničenost uporabe desne roke, kar potrjujejo tudi izvidi Bolnišnice V.. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne navaja konkretnega dela ter kako naj tožnik prilagodi dejavnost svojim zdravstvenim zmožnostim. Vztraja, da je ugotovljena telesna okvara v višini 30 % posledica nesreče izven dela, zmotna. Vzrok nastale telesne okvare je poškodba pri delu, kar je, kot verodostojen dokaz, potrdila izpoved v postopku zaslišane priče S.Ž., ki je kritičnega dne videl, ko je tožnik padel pri uporabi svojega delovnega orodja. Drugih predlaganih prič F.D. in U.K. sodišče niti ni zaslišalo. Tudi iz uradnega zaznamka v zdravstvenem kartonu je razvidno, da je do poškodbe desne rame prišlo dne 20. 2. 2004 s padcem na desno ramo z zaznamkom močnih bolečin. Iz Sklepov imenovanih zdravnikov o začasni zadržanosti od dela izhaja, da je vzrok navedene začasne zadržanosti poškodba pri delu. Tudi osebna zdravnica ni mogla dokončno pojasniti vzroka opustitve zaznamka v zdravstvenem kartonu, da je predmetna poškodba posledica padca pri delu. Pojasnila je, da je tožnik pri vsakokratnem obisku v ambulanti navajal, da je poškodba desne rame posledica navedenega padca. V zvezi s prijavo nesreče pri delu in tovrstno opustitvijo je pripisati zgolj tožnikovi nevednosti, pa tudi njegovemu psihofizičnemu stanju po utrpeli delovni nezgodi. Kljub opustitvi prijave poškodbe na delu kritičnega dne, sta zaslišana priča, smiselno tudi zaslišana osebna zdravnica, potrdili vzrok posledic poškodbe tožnikove desne rame. Vse navedeno bi lahko potrdili tudi predlagani priči, katerih zaslišanje je sodišče opustilo, kakor tudi specialista nevrologa, v katerega ožjo stroko vsekakor sodi obravnavana poškodba. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da vprašanje, kdo bo tožniku zagotovil drugo delo v okviru njegovega poklica, ne more biti predmet tega socialnega spora. Pri oceni invalidnosti je potrebno vedno poleg zdravstvenega stanja enakovredno upoštevati tudi zahteve in obremenitve delovnega mesta oziroma delovnih opravil v okviru svojega poklica. Dodatno navaja, da kolikor bo tožnik prekinil obvezno zavarovanje, se bo zaradi pridobitve ustreznega denarnega nadomestila dolžan prijaviti v roku 30 dni po prenehanju zavarovanja pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka.

Tako Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, kot v predsodnem postopku obe invalidski komisiji, so bili enotnega mnenja, da tožnik za opravljanje svoje dejavnosti – monter strojnih inštalacij, vodovodne, centralne in plinske napeljave, ni več zmožen. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje pa sta izvedenca v sodnem postopku in pred tem že invalidska komisija druge stopnje, menila, da je s polnim delovnim časom zmožen opravljati drugo delo le v višini prsnega koša, z občasnim ročnim premeščanjem bremen do 5 kg.

Kot glavna diagnoza in obolenje je bila pri tožniku ugotovljena hujša okvara rotatorne manšete desne rame. Zaradi tega obolenja je pri tožniku prišlo do omejene gibljivosti z elevacijo skozi abdukcijo 90 stopinj in zmanjšano močjo stiska desnice oziroma do abdukcije samo 40 stopinj, pasivno do horizontale in v ostalem do zavrte gibljivosti.

Na podlagi takšnega stanja desne rame, sodišče prve stopnje utemeljeno pri tožniku ni našlo razlogov za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in popolno nezmožnost za delo. Tega, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za pridobitno delo v smislu I. kategorije invalidnosti definirane v 1. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, niso ugotovile ne invalidske komisije v predsodnem postopku in ne izvedenca v sodnem postopku in tudi med medicinsko dokumentacijo ni nobenega izvida, v katerem bi posamezni specialist predlagal, še manj pa ugotavljal, pri tožniku popolno nezmožnost za delo. Pač pa so specialisti v posameznih izvidih menili, da tožnik ne bo zmožen dvigovanja težjih bremen, sunkovitih gibov z desnico (izvid ortopeda z dne 10. 11. 2008 in z dne 1. 6. 2009) oziroma so odsvetovali daljše delo z desnico, dvigovanje težjih bremen in sunkovitih gibov. V izvidu z dne 10. 11. 2008, na katerega se pritožba izrecno sklicuje, specialist zgolj ugotavlja, da je stanje pri tožniku dokončno, kar pomeni, da je zdravljenje v smislu prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1 zaključeno in da so izpolnjeni pogoji za ugotavljanje invalidnosti ali obstoja telesne okvare.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno oprlo svojo odločitev na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, saj je skladno z medicinsko dokumentacijo in izvidi posameznih specialistov in tudi strokovno dovolj jasno in prepričljivo obrazloženo. Tudi tožnik na podano mnenje ni posredoval konkretnih pripomb, ki bi se nanašala na nepopolne ugotovitve zdravstvenega stanja, pač pa se je skliceval na razloge, ki so pravne in ne medicinske narave. Pri ugotavljanju invalidnosti po definiciji 60. člena ZPIZ-1 so primarnega pomena ugotovljene spremembe v zdravstvenem stanju in na to kakšen vpliv imajo ugotovljene spremembe na delovno zmožnost posameznika in ali je glede na težo sprememb in zahtevnosti dela, ki ga opravlja oziroma v okviru svojega poklica, pri njem še podana preostala delovna zmožnost ali pa je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju invalidnosti pravilno zaključilo, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost in ga razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti na podlagi 3. alinee drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pravilno je interpretiralo tudi odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 in tožniku, zavarovancu po 15. členu ZPIZ-1, priznalo pravico do dela z omejitvami v svojem poklicu oziroma pravico do dela na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom, ne da bi navedlo konkretno delo. Konkretnega dela sodišče prve stopnje niti ni moglo navesti, ker za to ni imelo nobene trditvene podlage. Posledično je tudi izvedenski organ glede tožnikove delazmožnosti podal le splošno oceno. Torej splošno oceno, pod kakšnimi pogoji tožnik glede na ugotovljeno zdravstveno stanje, še lahko določeno delo opravlja v okviru svojega poklica oziroma kakšne omejitve so pri delu potrebne.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca in odločalo o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja ter o dolžnostih, ki se nanašajo na toženo stranko, med katere pa nedvomno ne sodijo obveznosti zaposlovanja in s tem v zvezi tudi ne iskanje zaposlitve. Za odločanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja je ugotovilo vsa relevantna dejstva, vključno z vzrokom nastale invalidnosti in enako telesne okvare. Kot vzrok nastale invalidnosti in enako telesne okvare, je sodišče prve stopnje štelo poškodbo izven dela, ker tožniku ni uspelo dokazati, da je do ugotovljenih sprememb v zdravstvenem stanju prišlo zaradi poškodbe pri delu. Tožnik je sicer navajal, da je v januarju 2004 prišlo do prve poškodbe, kar pa iz dokumentacije ni razvidno. Pritožba navaja drugače, da je do poškodbe desne rame prišlo 20. 2. 2004. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje se je tožnik pri zdravnici zglasil februarja 2004, vendar zaradi drugega bolezenskega stanja. Ker je tožil za bolečinami v desni rami, ga je poslala še k specialistu. Zaslišana tožnikova osebna zdravnica je izpovedala, da je imel tožnik v letu 2004 delno rupturo rotatorne manšete in da je bil v bolniškem staležu od 20. 2. 2004 do 17. 4. 2004 zaradi poškodbe izven dela. V letu 2006 pa je bila ugotovljena popolna ruptura, do katere lahko pride zaradi poškodb ali degenerativnih sprememb. Bolniški stalež od 19. 5. 2006 je bil obravnavan kot poškodba izven dela. Tudi stalež od 14. 2. 2007 je vodila kot poškodbo izven dela, vse do junija 2007, ko je prišlo do napake pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in so vodili bolniški stalež kot poškodbo pri delu. Tožnik ni predložil zahtevanega obrazca o prijavi poškodbe pri delu. Zaslišana priča S.Ž. je izpovedala, da je tožnik padel in zastokal, kar pa ne dokazuje, da je prišlo do poškodbe in do kakšne poškodbe. Drugih prič F.D. in U.K. sodišče ni zaslišalo, ker je tožnik zaslišanje teh prič predlagal po opravljenem prvem naroku in torej prepozno. Glede obstoja telesne okvare, njene višine in o vzroku pa je mnenje podala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Obe invalidski komisiji in izvedenski organ v sodnem postopku, so podali povsem enako mnenje, da je pri tožniku podana telesna okvara po VI B tč. 8 c Seznama telesnih okvar, to je kontraktura desne rame z ohranjeno abdukcijo pod horizontalo od 10. 11. 2008 v višini 30 %. Ker je telesna okvara v takšni višini nastala zaradi poškodbe izven dela, tožnik ne izpolnjuje pogojev določenih v 144. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidnine, drugih telesnih okvar in sicer po VI A tč. 5 seznama, zaradi izgube kazalca in sredinca na levi roki, do katere je prišlo izven zavarovanja, pa sodišče prve stopnje pri tožniku ni ugotovilo in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev višje telesne okvare oziroma telesne okvare zaradi poškodbe pri delu.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.