Jedro

V obravnavanem sporu tožeča stranka (delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku) na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev, od toženca zahteva vračilo preveč izplačane stimulacije. Zatrjuje, da so bili delavci, napoteni k uporabniku B. d. o. o. (med njimi tudi toženec) skladno z internimi pravili uporabnika poleg osnovne plače upravičeni tudi do stimulacije. Uporabnik je tožeči stranki kot zaposlitveni agenciji in delodajalcu toženca vsak mesec v vnaprej pripravljen obrazec vpisal relevantne podatke za obračun plače toženca (podatki so vključevali tudi znesek mesečne neto stimulacije, do katere je toženec dejansko upravičen). Pri tem pa je prišlo med uporabnikom in tožečo stranko do nesporazuma oziroma do napake pri vnosu podatkov za izračun plače v za to predviden obrazec s strani uporabnika, v posledici česar je toženec v obdobju od decembra 2020 do marca 2021 prejel preplačilo stimulacije v vtoževanem znesku.

Obravnavani spor je nastal v okviru tristranskega pravnega razmerja, ki obstoji med tožečo stranko- agencijo kot delavčevega delodajalca in posredovalca dela, delavcem (tožencem), ki preko napotitve opravlja delo pri uporabniku ter uporabnikom. V tem razmerju imajo pravice in obveznosti trije udeleženci, pri čemer pa lahko pravice in obveznosti pri posameznem udeležencu temeljijo na različnih pravnih podlagah. Za obravnavano obliko dela je temeljno, da se s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje vzpostavi med delavcem in agencijo. Agencija je torej tisti udeleženec tristranskega razmerja, ki je dolžan v času trajanja zaposlitve zagotoviti napotenemu delavcu vse pravice iz delovnega razmerja, ki mu pripadajo v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja. Temeljna obveznost delodajalca pa je prav obveznost plačila. Agencijskemu delavcu plačila za delo, nadomestil in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja tako ne plačuje uporabnik, pri katerem delavec opravlja delo, temveč agencija kot njegov delodajalec. Uporabnik je na podlagi zakona zavezan k dajanju pravilnih in popolnih podatkov o plačilu za delo, ki jih daje delodajalcu za zagotavljanje dela za namene obračuna plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (peti odstavek 62. člena ZDR-1). Ta uporabnikova obveznost je namenjena omogočanju, da agencija svojo obveznost plačila do delavca pravilno izpolni. V tristranskem razmerju agencijskega dela uporabnik agenciji plačuje zgolj pogodbeno dogovorjeno ceno zagotavljanja dela delavca. Pri tem pa se cena zagotavljanja dela delavca ne deli na tisto, kar je njegovo plačilo za delo in na maržo agencije (to je razvidno tudi iz predloženih računov- A18 do A21) in torej ne gre za to, da bi agencija to plačilo delavcu zgolj prenakazala. Gre za izvirno obveznost agencije, da delavcu zagotavlja plačilo za delo. Če uporabnik svoje obveznosti dajanja podatkov ne izpolni ali izpolni nepravilno, to agencije ne odvezuje obveznosti, da sama izpolni svoje obveznosti do delavca. Agencija je kot delodajalec tako vselej in ne glede na ravnanje uporabnika (primarno) pasivno legitimirana za zahtevke delavca iz naslova plačila za delo.

Iz zgoraj zapisanega je tako moč povzeti, da je agencija obveznosti iz delovnega razmerja napram delavcu v celoti dolžna izpolniti ne glede na vir iz katerega pridobiva svoje premoženje.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.982,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2021 dalje. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.302,13 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni utrpela nobenega prikrajšanja. Tožeča stranka je bila tista, ki je iz lastnega premoženja tožencu izplačala previsoko plačo, zato je znesek preplačila upravičena zahtevati nazaj. Vprašanje ali je tožeča stranka uporabniku zaračunala celoten strošek plače, izplačan tožencu in ali je uporabnik takšen račun plačal, je pri presoji nepomembno, saj gre pri tem za razmerje med tožečo stranko in uporabnikom. Tudi ni pomembno, ali je tožeči stranki zaradi izplačila previsoke plače nastala škoda, pomembno je le, da je prišlo do prenosa premoženja brez pravnega temelja. Toženec je z izplačilom previsoke stimulacije s strani tožeče stranke prejel neupravičeno premoženjsko korist. Prikrajšanje in obogatitev sta nastopila s samim dejstvom in v trenutku prenosa premoženja s tožeče stranke na toženca. Zmotno je nadalje stališče, da ni izpolnjen pogoj toženčeve obogatitve brez pravnega temelja. Ne drži, da so temelj za izplačilo podatki v tabeli uporabnika, ki so bili posredovani tožeči stranki. Tožeča stranka je v dokaznem postopku izkazala, kakšno stimulacijo bi toženec v posameznem mesecu glede na kriterije uporabnika moral prejeti, kakšno pa je v resnici prejel. Z zaslišanjem priče A. A. je dokazala svoje navedbe, da je do izplačila previsoke stimulacije prišlo, ker je uporabnik podatek o višini stimulacije vpisal v napačen stolpec v preglednici, na podlagi katere računalniški program tožeče stranke obračuna plačo. Razlog, zaradi katerega je toženec prejel previsoko stimulacijo, so bili napačno vpisani podatki v tabeli uporabnika. Takšna napaka ne predstavlja veljavnega temelja za previsoko izplačilo. Razliko med pripadajočo in dejansko izplačano stimulacijo je toženec prejel brez pravnega temelja. Zmotna je tudi presoja, da je tožeča stranka tožencu vedoma plačevala previsoko stimulacijo. Napake tožeča stranka ni odkrila, ker je zaupala uporabniku, da je podatke v preglednico vpisal pravilno. Priča A. A. je potrdila, da nihče v krogu, pristojnem za obračun plač, ni opazil, da bi bili zneski izračunane stimulacije previsoki. Opustitev tožeče stranke, da preveri podatke za obračun plače, ki jih je posredoval uporabnik, je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno opredelilo kot njen pristanek na plačilo nedolga. Razlog, zaradi katerega je bila tožencu plačana previsoka stimulacija je bil izključno v preprosti tehnični napaki pri vpisovanju v preglednico za obračun plače, ki se je pripetila uporabniku, tožeča stranka pa je ni odkrila. Tožeča stranka se je tudi sicer upravičeno zanašala na uporabnika, saj je slednji že po zakonu odgovoren za pravilnost in popolnost podatkov o plačilu za delo, ki jih daje delodajalcu za zagotavljanje dela za namene obračuna plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava.

6.V obravnavanem sporu tožeča stranka (delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku) na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev, od toženca zahteva vračilo preveč izplačane stimulacije. Zatrjuje, da so bili delavci, napoteni k uporabniku B. d. o. o. (med njimi tudi toženec) skladno z internimi pravili uporabnika poleg osnovne plače upravičeni tudi do stimulacije. Uporabnik je tožeči stranki kot zaposlitveni agenciji in delodajalcu toženca vsak mesec v vnaprej pripravljen obrazec vpisal relevantne podatke za obračun plače toženca (podatki so vključevali tudi znesek mesečne neto stimulacije, do katere je toženec dejansko upravičen). Pri tem pa je prišlo med uporabnikom in tožečo stranko do nesporazuma oziroma do napake pri vnosu podatkov za izračun plače v za to predviden obrazec s strani uporabnika, v posledici česar je toženec v obdobju od decembra 2020 do marca 2021 prejel preplačilo stimulacije v vtoževanem znesku. Sodišče prve stopnje je obogatitveni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da tožeča stranka ni izkazala prikrajšanja kot osnovne predpostavke obogatitvenega zahtevka, da ni izpolnjen pogoj obogatitve brez pravnega temelja, ter da je tožeča stranka dejansko privolila v plačilo nedolga.

7.Obravnavani spor je nastal v okviru tristranskega pravnega razmerja, ki obstoji med tožečo stranko- agencijo kot delavčevega delodajalca in posredovalca dela, delavcem (tožencem), ki preko napotitve opravlja delo pri uporabniku ter uporabnikom. V tem razmerju imajo pravice in obveznosti trije udeleženci, pri čemer pa lahko pravice in obveznosti pri posameznem udeležencu temeljijo na različnih pravnih podlagah. Za obravnavano obliko dela je temeljno, da se s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje vzpostavi med delavcem in agencijo. Agencija je torej tisti udeleženec tristranskega razmerja, ki je dolžan v času trajanja zaposlitve zagotoviti napotenemu delavcu vse pravice iz delovnega razmerja, ki mu pripadajo v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja. Temeljna obveznost delodajalca pa je prav obveznost plačila. Agencijskemu delavcu plačila za delo, nadomestil in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja tako ne plačuje uporabnik, pri katerem delavec opravlja delo, temveč agencija kot njegov delodajalec. Uporabnik je na podlagi zakona zavezan k dajanju pravilnih in popolnih podatkov o plačilu za delo, ki jih daje delodajalcu za zagotavljanje dela za namene obračuna plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (peti odstavek 62. člena ZDR-1). Ta uporabnikova obveznost je namenjena omogočanju, da agencija svojo obveznost plačila do delavca pravilno izpolni. V tristranskem razmerju agencijskega dela uporabnik agenciji plačuje zgolj pogodbeno dogovorjeno ceno zagotavljanja dela delavca. Pri tem pa se cena zagotavljanja dela delavca ne deli na tisto, kar je njegovo plačilo za delo in na maržo agencije (to je razvidno tudi iz predloženih računov- A18 do A21) in torej ne gre za to, da bi agencija to plačilo delavcu zgolj prenakazala. Gre za izvirno obveznost agencije, da delavcu zagotavlja plačilo za delo. Če uporabnik svoje obveznosti dajanja podatkov ne izpolni ali izpolni nepravilno, to agencije ne odvezuje obveznosti, da sama izpolni svoje obveznosti do delavca. Agencija je kot delodajalec tako vselej in ne glede na ravnanje uporabnika (primarno) pasivno legitimirana za zahtevke delavca iz naslova plačila za delo.

8.Za uspešno uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve morajo biti na podlagi ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS sočasno izpolnjene naslednje splošne predpostavke: obogatitev toženca (na škodo drugega), prikrajšanje na strani tožeče stranke, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja (odsotnost privolitve v prikrajšanje, pri čemer je trditveno in dokazno breme glede obstoja privolitve na tožencu).

9.Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka od uporabnika v celoti prejela plačilo za izplačane plače tožencu, kar vključuje tudi celotno izplačilo stimulacije v domnevno izplačanem previsokem znesku, presodilo, da tožeča stranka ni izkazala prikrajšanja kot osnovne predpostavke obogatitvenega zahtevka. Slednje ne drži, kar pritožba pravilno izpostavlja. Jezikovni okvir abstraktnega dejanskega stanu iz 190. člena OZ z besedno zvezo "na škodo drugega" predpostavlja, da mora biti poleg obogatitve podana tudi predpostavka prikrajšanja. Vsebino pojma "prikrajšanje" pa zapolnjuje sodna praksa. Že iz starejše teorije izhaja, da je prikrajšanje vsaka neugodnost ali slabši položaj, ki ga je prikrajšani utrpel zaradi obogatitvenega dogodka, pri čemer se slabši položaj razlaga široko, in sicer kot vsak poseg v pravice in pravno zavarovane interese.

Novejša teorija poudarja, da zakonskega znaka "na škodo drugega" ne gre razumeti kot škode v pomenu predpostavke odškodninskega delikta, temveč kot vprašanje, kdo je tisti, v čigar sfero je bilo na neupravičen način poseženo (s posegom v čigave pravice se je toženec okoristil). Srž navedenega zakonskega znaka je tako le določitev upnika obogatitvenega zahtevka, ki ne terja, da mora upnik dokazovati morebitno prikrajšanje in vzročnost med obogatitvijo in prikrajšanjem. Cilj restitucije na podlagi neupravičene obogatitve je prenos neupravičeno pridobljene koristi z obogatenega nazaj na prikrajšanega in ne kompenzacija škode na strani prikrajšanega. Takšen cilj je tožeča stranka zasledovala s tožbenim zahtevkom v predmetnem postopku. Drugače kot odškodninsko pravo se pravo neupravičene obogatitve namreč osredotoča na položaj obogatenega in stremi k temu, da se obogatenemu odvzame tisto, za kar je neupravičeno obogaten na račun prikrajšanega (gre za neupravičeno obogatitev in ne neupravičeno prikrajšanje).

10.V obravnavanem primeru ne more biti dvoma, da izpolnitev izhaja iz sfere tožeče stranke. Slednja je kot delodajalec v skladu z zakonom (primarni) izpolnitelj obveznosti iz delovnega razmerja, izpolnitev je bila tudi v celoti opravljena na njen račun oziroma v njeno škodo. S plačilom plače, ki je obsegala tudi zatrjevan previsok znesek stimulacije, je v vsakem od relevantnih mesecev prišlo do realnega prenosa premoženja od tožeče stranke k tožencu. Slednje pa je tudi edino relevantno za zaključek, da je podano prikrajšanje na strani tožeče stranke in obogatitev na strani toženca. Sodišče prve stopnje je utemeljenost zahtevka zmotno presojalo skozi ugotavljanje, ali je tožeči stranki nastala premoženjska škoda (7. točka obrazložitve). Za presojo utemeljenosti zahtevka ni pomembno, ali je tožeči stranki zaradi izplačila previsoke stimulacije nastala škoda, pomembno je le, da je prišlo do prenosa premoženja brez pravnega temelja. Za kondikcijski zahtevek tako ni bistveno, da je tožeča stranka od uporabnika B. d. o. o. prejela pogodbeno dogovorjeno ceno zagotavljanja dela toženca (ki je vključevala tudi previsok znesek stimulacije). Ker medsebojno poplačilo obveznosti med uporabnikom in agencijo po zakonu ni razlog za zadržanje izplačila plače delavcu, tudi ne more biti relevantno, kakšen je bil vir pridobitve premoženja agencije (tožeče stranke), iz katerega je plačala plačo tožencu. V tem oziru gre namreč izključno za razmerje med agencijo (tožečo stranko) in uporabnikom.

11.Pravno zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen pogoj toženčeve obogatitve brez pravnega temelja, saj ne drži, da so temelj za (celotno) izplačilo podatki v tabeli uporabnika, ki so bili posredovani tožeči stranki. Tožeča stranka pravilno izpostavlja, da pravni temelj, na podlagi katerega je toženec prejemal stimulacijo, predstavlja kombinacija pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama, napotitve toženca na delo k uporabniku, uporabnikovi kriteriji za določanje višine stimulacije in uporabnikov izračun mesečne višine pripadajoče stimulacije, razvidne iz preglednic. Zgolj na tem temelju je toženec upravičen prejeti stimulacijo. Podatki v tabeli uporabnika, ki so bili posredovani tožeči stranki, predstavljajo zgolj podlago za izplačilo stimulacije v višini, o kateri je odločil uporabnik, ne predstavljajo pa temelja za izplačilo višje stimulacije. Razliko med pripadajočo in dejansko izplačano stimulacijo je toženec prejel brez pravnega temelja.

12.Napačna je tudi presoja, da je tožeča stranka tožencu vedoma plačevala previsoko stimulacijo. Pri uporabi 191. člena OZ, po katerem nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, je ključno zavedanje plačnika, da plačuje nekaj, kar ni dolžan ter ni mogoče šteti, da je pogodbena stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, čeprav ni bila dovolj skrbna. Ugovor po 191. členu temelji na privolitvi izpolnitelja v prikrajšanje. Take obogatitve torej ne moremo več šteti za neupravičeno, saj je privolitev pravni temelj za obogatitev. Za veljavno privolitev je treba dokazati več pogojev, in sicer da je ta svobodna, resna in nedvoumna in da se je s tem, ko je izpolnitelj privolil v svoje prikrajšanje, odpovedal tudi pravici do uveljavljanja obogatitvenega zahtevka. Tudi sodna praksa poudarja, da mora biti ravnanje plačnika za izključitev kondikcije zavestno- tako glede vednosti kot volje.

13.Breme dokazovanja, da je izpolnitelj vedel za neobstoj obveznosti, je na dolžniku, pri čemer mora dokazati pozitivno vedenje na upnikovi strani.

14.Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prav na osnovi presoje, da naj bi ta pri preverjanju podatkov za obračun plače delovala brezbrižno in premalo skrbno, zaključilo, da naj bi tožeča stranka vedoma plačala nedolg oziroma previsoko stimulacijo. Pri tem je izpostavilo, da je tožeča stranka razpolagala s podatki o razponu stimulacije, kot so bili določeni v prejeti ponudbi za poslovno sodelovanje z dne 11. 11. 2020 družbe B. d. o. o.. Iz slednje pa izhaja podatek za toženca o osnovni plači in mesečni variabli po poteku prvega meseca zaposlitve, ki znaša od 50 do 100 EUR na podlagi mesečnega ocenjevanja uporabnika. Ker je tožeča stranka razpolagala s temi podatki, bi po stališču prvega sodišča morala vedeti, da toženec do izplačane višine stimulacije ni upravičen. Ker jo je v posledici namerne opustitve vsakršne skrbnosti pri preverjanju podatkov kljub temu izplačala, izplačanega ne more zahtevati nazaj.

15.Ravnanje tožeče stranke je res mogoče opredeliti za neskrbno, kot navaja sodišče prve stopnje, ni pa ga mogoče opredeliti kot zavestno plačilo nedolga. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zapisalo, da je izplačilo previsoke stimulacije pripisati namernemu opuščanju obveznosti preverjanja podatkov in s tem dolžne skrbnosti, s čimer ob dejstvu, da bi tožeča stranka na podlagi ponudbe za sodelovanje (A15) morala vedeti za maksimalno višino mesečne stimulacije, dejansko ugotavlja neopravičljivo zmoto. Vendar pa je zmota pri plačilu lahko tudi neopravičljiva, pa to za uporabo 191. člena OZ nima nikakršnega pomena. Ni mogoče šteti, da je stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, pa čeprav pri tem ni bila dovolj skrbna. Pravila o zmoti, ki jo zakon ureja pri izpodbojnih pravnih poslih, kjer se zahtevata njena bistvenost in opravičljivost, pri plačilu nedolga ne pridejo v poštev. Zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga je lahko tudi krivdna.

16.Sodišče prve stopnje je tožeči stranki tožbeni zahtevek že po temelju (napačno) zavrnilo, se do navedb glede višine ni opredeljevalo. Dejansko stanje je v posledici zmotne uporabe materialnega prava tako ostalo nepopolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku se bo potrebno opredeliti še do višine zahtevka in s tem povezanih navedb ter ugovorov pravdnih strank, česar sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku še ni storilo. Gre za bistveni del dokaznega postopka, ki ne more biti prvič izveden šele na pritožbeni stopnji, saj je namen pritožbenega postopka v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Če bi pritožbeno sodišče prvič ugotovilo ta dejstva, bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje in prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Ni namen instančnega odločanja prenos ugotavljanja dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da upoštevaje gornja stališča o zadevi ponovno odloči (355. člen ZPP).

17.Ostale pritožbene navedbe za sprejeto odločitev pritožbenega sodišča niso relevantne, zato pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Uporabnik je za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, subsidiarno odgovoren (šesti odstavek 62. člena ZDR-1). Vendar gre pri tej določbi zgolj za varovalko in ne za način plačila, ki naj bi bil v redni rabi. Agencijskim delavcem zagotavlja, da pridejo do plačila tudi v primerih, ko ga ne prejmejo od agencije.

2Glej tudi Kresal Šoltes K., Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 374.

3Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 52/2019 z dne 19. 12. 2019 in II Ips 117/2017 in druge.

4Cigoj, S., Komentar obligacijskih razmerij, 2. knjiga, 1984, str. 799.

5Lutman, K., Neupravičena obogatitev, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 100, 121, 150-153. Glej tudi VSRS, opr. št. II Ips 33/2023.

6VSRS VIII Ips 294/2011 z dne 4. 9. 2012, III Ips 18/2017 z dne 18. 2. 2009, VIII Ips 267/2010 z dne 7. 2. 2012.

7Dvom o obstoju obveznosti ne zadošča. Tako Cigoj, S., Komentar obligacijskih razmerij, 2. knjiga, 1984, str. 823.

8Upoštevni sta pravna in dejanska zmota (Lutman, K., Neupravičena obogatitev, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 137). Pravna zmota šteje za neopravičljivo zmoto, saj se domneva, da posameznik pozna pravni red (države) in pravilno razume pravna pravila.

9Tako tudi Polajnar Pavčnik, A.: komentar 191. člena v Plavšak, N. in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 50.

10Primerjaj VSRS III Ips 18/2007.

11VSL V Cpg 227/2015.

12Primerjaj VSRS VIII Ips 294/2011.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.