Jedro

Ni utemeljen nadaljnji tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka po izstopu Združenega kraljestva iz EU pred izdajo izpodbijanega sklepa pridobiti novo garancijo, da bodo tožnico sprejeli na svoje ozemlje. Sodišče sodi, da odgovor pristojnega organa Združenega kraljestva z dne 22. 12. 2020 v smislu tako dane garancije zadošča. Sodišče ob tem še opozarja na četrti odstavek 63. člena ZMZ-1, po katerem pristojni organ sklep iz druge alineje 51. člena ZMZ-1 razveljavi ter prošnjo prosilca za mednarodno zaščito vzame v obravnavo, če država prvega azila prosilcu vstop na svoje ozemlje zavrne.

V kolikor tožničin sin, ki živi v Združenem kraljestvu resnično ne bi bil več zmožen skrbeti za tožnico in jo preživljati, lahko tožnica v Združenem kraljestvu zaprosi za mednarodno zaščito, pri čemer bo deležna osnovne oskrbe in ji bodo omogočene dostojne življenjske razmere.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnice za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnica pri toženi stranki vložila prošnjo za mednarodno zaščito in ob podaji prošnje predložila dovoljenje za prebivanje v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske (v nadaljevanju Združeno kraljestvo) z veljavnostjo do 22. 7. 2024. Tožena stranka je dne 4. 11. 2020 v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z 26. 7. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Dublinska uredba III) posredovala pristojnim organom Združenega kraljestva zahtevo za sprejem tožnice. Pristojni organ je 22. 12. 2020 prejel odgovor Združenega kraljestva, da bo sprejel tožnico zaradi nadaljnje obravnave prošnje za mednarodno zaščito.

3. V nadaljevanju obrazložitve sklepe tožena stranka obsežno povzema vsebino obeh osebnih razgovorov, ki jih je opravila s prosilko. V prvem razgovoru je med drugim navedla, da bi se rada vrnila v Združeno kraljestvo, ker ima tam moža. Problem pa je v tem, da ima zdravstvene težave, ki ji ne omogočajo odhoda, poleg tega pa bo imela hči v drugi polovici februarja operacijo in bi rada ostala. Hčerka, ki živi v Sloveniji, ne zna dobro slovensko in ne razume dobro svojega moža in če bo kaj potrebovala, jo bo mož težko razumel. Sama v času bivanja v Združenem kraljestvu ni imela nobenih težav ne s strani državnih organov in ne kogarkoli drugega. Ni razlogov, da se v Združenem kraljestvu ne bi počutila varno. Tam ima moža in se želi vrniti tja.

4. Na drugem osebnem razgovoru je tožnica med drugim navedla, da jo je v Združenem kraljestvu preživljal sin, s katerim je živela v majhnem stanovanju, kjer ima tudi svojo družino. Zaradi koronavirusa se je njegova finančna situacija poslabšala. V Slovenijo želi zato, ker tukaj živi njena hčerka in bi ji njena pomoč veliko pomenila, ker je že v letih. Po drugi strani pa njeno zdravstveno stanje preprečuje, da bi potovala v Združeno kraljestvo. V nadaljevanju je povedala, da ima sin v Združenem kraljestvu majhno stanovanje. Obljubil ji je, da ji bo najel stanovanje, kjer bi živela sama, a mu finančna situacija tega ne omogoča. V Sloveniji pa ima hčerko, ki bi lahko skrbela zanjo. Sicer pa ima zdravstvene težave, katere je imela še takrat, ko je bila še v Siriji, tukaj so se poslabšale. Poleg tega se ji zdijo tudi odnosi v Sloveniji boljši kot v Združenem kraljestvu. Tam jo gledajo postrani, ker ima ruto in mislijo, da je drugačna. Sinov odnos do nje pa je korekten in dober, vendar sama ni želela biti sinu v breme. V zvezi z zdravstvenimi težavami je povedala, da tu dobiva zdravila. Tudi v Združenem kraljestvu jih je prejemala pri eni od dobrodelnih organizacij. Tam za mednarodno zaščito ni zaprosila. Mož je zaprosil, a je prošnjo umaknil. 5. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na osmi odstavek 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže, če so podani razlogi iz 51. člena tega zakona. 51. člen ZMZ-1 med drugim določa, da lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se država, iz katere prosilec prihaja, šteje za državo prvega azila na podlagi prvega odstavka 63. člena tega zakona (druga alineja 51. člena ZMZ-1). Kot izhaja iz prvega odstavka 63. člena ZMZ-1, je država prvega azila država, v kateri je prosilcu priznan status begunca (prva alineja) ali pa če prosilec uživa zadostno zaščito, vključno z načelom nevračanja (druga alineja). V drugem odstavku istega člena je določeno, da če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka, pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže na podlagi druge alineje 51. člena tega zakona.

6. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije 31. 12. 2020 in ker še ni prišlo do bilateralnega sporazuma Republike Slovenije s to državo ali kakšnega sporazuma na ravni Evropske unije, ni mogla realizirati predaje prosilke na podlagi Dublinske uredbe III. Vendar pa to ne spremeni dejstva, da ima tožnica izdano dovoljenje za prebivanje v Združenem kraljestvu, ki velja do 22. 7. 2024, ta država pa je potrdila, da je tožnico pripravljena sprejeti. Tožena stranka je zato preverila, ali je Združeno kraljestvo mogoče šteti kot državo prvega azila v skladu s 63. členom ZMZ-1. Tožnica je sicer poskušala vzbuditi dvom v veljavnost dokumenta, ki ji daje pravico do prebivanja do 22. 7. 2024, vendar pa ta dvom ni prepričljivo izkazan, saj ni predložila nobenih listinskih dokazov, ki bi izkazovali, da to dovoljenje ni več veljavno. Tožnica je v postopku predložila tudi izjavo sinove žene, v kateri navaja, da tožnice ne more več preživljati, vendar pa iz nje ni razvidno, da bi bila naslovljena na kakšne uradne organe, pristojne za izdajo dovoljenj. Poleg tega tožnica ni navedla, da bi njen mož imel kakršnekoli težave s svojim dovoljenem za prebivanje. Tožena stranka tako šteje, da je tožničino dovoljenje za prebivanje v Združenem kraljestvu še vedno veljavno.

7. V nadaljevanju je tožena stranka preverila, ali tožnica v Združenem kraljestvu uživa zadostno zaščito, vključno z načelom nevračanja. Pojem zadostne zaščite ni obrazložen in njene definicije ne vsebuje Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta. Vendar je na podlagi sodbe Sodišča Evropske unije C-585/16 mogoče ugotoviti, da zadostna zaščita zajema varno prebivanje v dostojnih življenjskih razmerah. Glede na to, da ima tožnica veljavno dovoljene za prebivanje v Združenem kraljestvu in glede na to, da je ta država podpisnica tako Konvencije o statusu begunca in Protokola o statusu begunca kot tudi Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter ima razvit azilni sistem, tožena stranka nima nobenih razlogov za dvom, da tožnica v tej državi uživa zadostno zaščito, vključno z načelom nevračanja. Obe konvenciji namreč vsebujeta načelo nevračanja. Tožničino dovoljenje za prebivanje jo ščiti pred prisilno vrnitvijo v Sirijo, če pa bi bilo preklicano, ima še vedno možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito.

8. V zvezi z njenimi navedbami, da ne bi imela kje živeti in da ne bi prejemala zdravil, pa tožena stranka poudarja, da je sama navedla, da je prej prejemala zdravila preko dobrodelnih organizacij in da ni utemeljenega razloga, zakaj temu tudi v bodoče ne bi bilo tako. Kar se tiče navedb, da je sin ni več zmožen preživljati in posledično nima kje živeti, tožena stranka ugotavlja, da ima tožnica še vedno možnost zaprositi za mednarodno zaščito, s čimer bo deležna osnovne oskrbe in ji bodo omogočene dostojne življenjske razmere. Glede njenih pavšalnih navedb o rasizmu in diskriminaciji, ki so podprte zgolj s tem, da te sosedje včasih ne pozdravijo in ti ne pomagajo, pa je treba ugotoviti, da opisana dejanja ne predstavljajo rasizma niti diskriminacije. Na prvem osebnem razgovoru je celo sama rekla, da ni razlogov, zaradi katerih se v Združenem kraljestvu ne bi počutila varno. Tožena stranka tako ugotavlja, da ji bo v tej državi omogočeno varno prebivanje. Tudi Sodišče Evropske unije ali Evropsko sodišče za človekove pravice nista ugotovila sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu Združenega kraljestva. Tožnica je kot svoje posebne okoliščine navedla tudi zdravstvene težave, ki ji onemogočajo potovanje, in dejstvo, da v Sloveniji živi njena hči, s katero sta si v pomoč in podporo. Glede zdravstvenih težav je sama povedala, da se je z njimi spopadala že v Siriji. Na podlagi njenih navedb in predložene dokumentacije tožena stranka ne more zaključiti, da je začasno ali trajno nezmožna krajšega letalskega poleta. Čeprav je imela že v Siriji težave, pa je vseeno opravila vsaj dva letalska poleta, dvakrat ali trikrat zelo dolgo pot iz Združenega kraljestva do Republike Slovenije. Tožena stranka sicer razume, da se tožnica bolje počuti v družbi svoje hčerke in da ji je ta v pomoč in oporo, vendar pa ni mogoče spregledati, da ima v Združenem kraljestvu družino in sicer moža, sina, snaho in vnuke, ki ji sicer niso sposobni nuditi toliko pomoči in opore kot hčerka, vendar pa so se v preteklosti že izkazali. Če pa je sin ni več sposoben preživljati, pa si lahko osnovno oskrbo poskuša zagotoviti drugače, v skrajnem primeru lahko vloži prošnjo za mednarodno zaščito, še vedno pa bo imela možnost druženja in pomoči bližnjih sorodnikov, ki tam živijo. V primeru da bi Združeno kraljestvo zavrnilo vstop tožnice na njeno ozemlje, bo Republika Slovenija ta sklep razveljavila in obravnavala tožničino prošnjo za mednarodno zaščito.

9. Tožnica zoper sklep vlaga tožbo in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep pa odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. V njej navaja, da tožena stranka ni upoštevala, da tožnice na podlagi Dublinske uredbe III ni mogoče vrniti v Združeno kraljestvo, ker je ta izstopila iz Evropske unije. Pred izstopom jo je bila dolžna sprejeti. To pa ne pomeni, da bo pripravljena to ponovno storiti. Svojih trditev tožena stranka ni podprla z nobeno garancijo, da jo bo Združeno kraljestvo po izstopa iz EU sprejelo, to pa je dolžnost tožene stranke. Poleg tega tudi ni preverila, ali je dovoljenje za prebivanje tožnice še veljavno. Napačno je ugotovila, da v Združenem kraljestvu uživa zadostno zaščito, vključno z načelom nevračanja. Tožnica z izjavo, da je sin ni več zmožen preživljati, ni dokazovala, da je dovoljene za prebivanje prenehalo, ampak je dokazovala resničnost svojih izjav glede preživljanja. Tožnica je starejša oseba, ki jo je v Združenem kraljestvu preživljal njen sin s svojo ženo. Zaradi zdravstvenih težav se ne more preživljati sama. V času pandemije se je sinov finančni položaj spremenil. Tožnica je tudi navedla, da v Združenem kraljestvu ne bi mogla prejemati brezplačnih zdravil in zdravstvene oskrbe. Ocena, da bi tožnica tam uživala zadostno zaščito, ne more temeljiti na pomoči s strani dobrodelnih organizacij. Večkrat je namreč izjavila, da potrebuje pomoč in vsakodnevno oskrbo, ki jo prejema s strani družinskih članov. Sedaj je sin z ženo v Sloveniji v postopku pridobivanja dovoljenja za prebivanje, v Sloveniji pa je tudi njen mož, ki je tu vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tako v Združenem kraljestvu nima nobenega družinskega člana, ki bi lahko zanjo skrbel. Tožena stranka prav tako ni opravila presoje spoštovanja načela nevračanja v konkretnem primeru, ampak je navajala le mednarodne in evropske pravne akte. To pa ne pomeni, da Združeno kraljestvo te akte tudi spoštuje. Tožena stranka tudi ni preverila, ali bi imela tožnica v Združenem kraljestvu učinkovit dostop do azilnega postopka.

10. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga zavrnitev tožbe. Pritrjuje tožbeni navedbi, da predaja v okviru Dublinske uredbe III ni mogoča, kar jasno izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa, ob tem pa izpostavlja, da ima tožnica veljavno dovoljenje za prebivanje v Združenem kraljestvu. Ker je tožnica predhodno že večkrat obiskala Slovenijo in se brez težav vrnila, meni, da nadaljnja poizvedovanja, ali bo Združeno kraljestvo tožnico sprejelo, niti niso bila potrebna. Prav tako meni, da v upravnem postopku ni bila dolžna pridobiti garancijo Združenega kraljestva, da bo tožnici tam omogočen azilni postopek, če bi ji dovoljenje za prebivanje preklicali, niti da bi morala pridobiti izjavo, da bo prav konkretno za tožnico spoštovano načelo nevračanja. Tožena stranka ni seznanjena z obstojem sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Združenem kraljestvu, kar tudi tožnica ni konkretno zatrjevala. Prav nasprotno, glede na tožničine navedbe, da bo njen mož prošnjo za azil v Združenem kraljestvu umaknil, ker bi moral dostaviti še nek dokument, je tožnica kvečjemu izkazovala, da je prošnjo za mednarodno zaščito v Združenem kraljestvu mogoče vložiti. Nasprotno od tožnice meni, da je dokazno breme, da dovoljenje za prebivanje ni več veljavno, na tožnici, saj ga je v postopku predložila sama. Tožnica zgolj s pavšalnim zatrjevanjem tega dokaznega bremena ni zmogla. Ponovno izpostavlja, da bo tožnica v Združenem kraljestvu lahko zaprosila za mednarodno zaščito, s čimer bo deležna osnovne oskrbe, če se bo to izkazalo za potrebno.

11. V zvezi s tožbenimi navedbami, da se v Sloveniji sedaj nahajata tudi tožničin mož, ki je zaprosil za mednarodno zaščito, ter sin z ženo, ki je v postopku pridobivanja dovoljenja za prebivanje, pa tožena stranka izpostavlja, da gre za nedopustno tožbeno novoto. Tožnica je navedla nove okoliščine, s katerimi tožena stranka ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bila seznanjena. Prav tako pa te okoliščine v tem trenutku še ne pomenijo, da si bodo družinski člani tožnice na ozemlju Slovenije lahko uredili status.

12. Dne 5. 5. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na kateri je v okviru dokaznega postopka pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo.

13. Tožba ni utemeljena.

14. ZUS-1 v osmem odstavku 49. člena določa, da pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže, če so podani razlogi iz 51. člena tega zakona. 51. člen ZMZ-1 pa v drugi alineji določa, da lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se država, iz katere prosilec prihaja, šteje za državo prvega azila na podlagi prvega odstavka 63. člena tega zakona. Nadalje ZMZ-1 v drugi alineji prvega odstavka 63. člena določa, da je država prvega azila tista, v kateri prosilec uživa zadostno zaščito, vključno z načelom nevračanja. Določilo 51. člena ZMZ-1 sledi 33. členu Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki določa, da države članice lahko štejejo prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno med drugim, če je prosilcu mednarodno zaščito priznala druga država članica ali če se država, ki ni država članica, šteje za prvo državo azila za prosilca na podlagi 35. člena cit. Direktive. Pri tem za prvo države azila šteje tudi država, v kateri prosilec uživa zadostno zaščito vključno z načelom nevračanja (točka b prvega odstavka 35. člena cit. Direktive). Sodišče v predmetni zadevi ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica v Združenem kraljestvu uživa zadostno zaščito, vključno z načelom nevračanja. Pri tem sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke.

15. Tožnica v tožbi med drugim navaja, da tožena stranka zatrjuje, da je Združeno kraljestvo tožnico pripravljeno sprejeti, saj jo je bilo pripravljeno sprejeti tekom t.i. dublinskega postopka, vendar pa da na podlagi Dublinske uredbe III tožnice ni mogoče vrniti. Tožena stranka izpodbijanega sklepa ni izdala na podlagi Dublinske uredbe III, saj je upoštevala, da Združeno kraljestvo ni več članica EU. Po mnenju sodišča pa zaradi tega ni mogoče trditi, da je Združeno kraljestvo ne bi bilo pripravljeno sprejeti, še zlasti ob upoštevanju njihovega pozitivnega odgovora z dne 22. 12. 2020. Sodišče se ne strinja, da tožena stranka nima pravne podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče tožnico vrniti v Združeno kraljestvo. Pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa so že citirana določila 51. in 63. člena ZMZ-1, po katerih lahko tožena stranka prošnjo za mednarodno zaščito zavrže, če ugotovi, da prosilec uživa zadostno zaščito, vključno z načelom nevračanja. Po presoji sodišča tudi ni utemeljen nadaljnji tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka po izstopu Združenega kraljestva iz EU pred izdajo izpodbijanega sklepa pridobiti novo garancijo, da bodo tožnico sprejeli na svoje ozemlje. Kot že navedeno sodišče sodi, da odgovor pristojnega organa Združenega kraljestva z dne 22. 12. 2020 v smislu tako dane garancije zadošča. Sodišče ob tem še opozarja na četrti odstavek 63. člena ZMZ-1, po katerem pristojni organ sklep iz druge alineje 51. člena ZMZ-1 razveljavi ter prošnjo prosilca za mednarodno zaščito vzame v obravnavo, če država prvega azila prosilcu vstop na svoje ozemlje zavrne.

16. Prav tako niso utemeljene tožbene navedbe, češ da tožena stranka ni preverila, ali je njeno dovoljenje za prebivanje v Združenem kraljestvu sploh še veljavno. Tožnica je tista, ki se je v postopku na izdano dovoljenje sklicevala. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da je sin izjavo, da bo zanjo finančno skrbel, preklical, zaradi česar bi ji dovoljenje za prebivanje lahko kadarkoli razveljavili oziroma bi to prenehalo veljati, pa za drugačno odločitev ne zadošča. Dokazno breme takšnih zatrjevanj je na tožnici, ki tega dokaznega bremena ni zmogla.

17. Sodišče tudi v nadaljevanju pritrjuje stališču tožene stranke, da v kolikor tožničin sin, ki živi v Združenem kraljestvu resnično ne bi bil več zmožen skrbeti za tožnico in jo preživljati, lahko tožnica v Združenem kraljestvu zaprosi za mednarodno zaščito, pri čemer bo deležna osnovne oskrbe in ji bodo omogočene dostojne življenjske razmere. Prav tako se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da je tožnica sama navedla, da je v Veliki Britaniji prejemala zdravila preko dobrodelnih organizacij in ni utemeljenega razloga, da ne bi bilo tudi v bodoče tako.

18. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da naj tožena stranka ne bi opravila presoje spoštovanja načela nevračanja. Tožena stranka je slednje natančno obrazložila na straneh 7 in 8 izpodbijane odločbe, ko je navedla, da je Združeno kraljestvo podpisnik več pravnih aktov, tako Konvencije o statusu begunca in Protokola o statusu begunca ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ima razvit azilni sistem, ki spoštuje tudi načelo nevračanja. Pravilno je izpostavila tudi, da tožnico že izdano dovoljenje za prebivanje zadostno ščiti pred prisilno vrnitvijo v Sirijo, ob tem pa ima tožnica še možnost, da zaprosi za mednarodno zaščito. Izpodbijani sklep je v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti.

19. V zvezi s sklicevanjem tožnice v tožbi, da se trenutno v Sloveniji nahaja tudi njen mož, ki je tu zaprosil za mednarodno zaščito, in sin z ženo, ki je v postopku pridobivanja dovoljenja za prebivanje v Sloveniji, in zatorej v Združenem kraljestvu nima nobenega družinskega člana, ki bi zanjo lahko skrbel, pa sodišče ugotavlja, da je tožnica na osebnih razgovorih nasprotno od tega zatrjevala, da sta tako njen mož kot sin z ženo v Združenem kraljestvu. Sodišče sodi, da gre za nedopustno tožbeno navajanje novih dejstev in novih dokazov. Iz 52. člena ZUS-1 je namreč razvidno, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

20. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.