Jedro

Z analogno uporabo 4. in 5. odstavka 226. člena ZIZ se omeji skupna višina zagroženih sodnih penalov, pri odmeri dnevnega zneska pa se upošteva pomen dejanja in druge okoliščine primera.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se 1. in 2. odstavek izreka v celoti glasita: Na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. P 467/95 z dne

19.1.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 769/2000 z dne 21.11.2001 mora dolžnica Z. M... v 15 dneh po vročitvi sklepa izprazniti skupni prostor - deponijo premoga v pritličju hiše na M. v Kranju, ter ga praznega oseb in stvari kot skupni prostor hiše izročiti v soposest upniku S. R...." "Če dolžnica ne bo v roku izpolnila svoje obveznosti, je dolžna za vsak dan zamude upniku S. R. plačati 5.000,00 SIT, skupno pa ne več kot 10.000.000,00 SIT".

V presežku se zahteva upnika S. R. zavrne.

Zahtevi upnikov A. K. in J. K. se zavrneta. Izrek o stroških se spremeni tako, da je dolžnica dolžna stroške tega postopka v višini

59.810,00 SIT povrniti upniku S. R..

2. V preostalem delu se pritožba dolžnice zavrne in se v izodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

3. Dolžnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi upnikov za izdajo sklepa o določitvi sodnih penalov in sklenilo, da mora dolžnica, na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. P 467/95 z dne 19.1.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 769/2000 z dne 21.11.2001, v 15 dneh po vročitvi sklepa izprazniti skupni prostor - deponijo premoga v pritličju hiše na M...

v Kranju, ter ga praznega oseb in stvari kot skupni prostor hiše izročiti v soposest upnikom S. R., A. K. in J. K., vsi ... Kranj, v nasprotnem primeru je dolžna za vsak dan zamude upnikom nerazdelno plačati 40.000,00 SIT. Dolžnici je tudi naložilo, da mora upnikom povrniti stroške postopka v znesku 59.810,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Proti sklepu se je pritožila dolžnica, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje naj se naloži, da vpogleda v nepravdni spis Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. N 18/2002, razpiše narok in zasliši dolžnico. Navaja, da je postala izpolnitev obveznosti, ugotovljene s pravnomočno sodbo, naknadno nemogoča. Skupni prostor, iz katerega bi se morala dolžnica izseliti, je praktično že v njeni izključni lasti, saj je njegova večinska lastnica (z 61,83% deležem), dne 09.04.2002 je vložila tudi predlog za razdelitev solastnine, zato bo prostor dobila v svojo izključno last. Sodišče pa je v nasprotju s tem dejstvom navedlo, da naj bi dolžnica zatrjevala, da še ni bil sprožen postopek delitve stvari. Poleg tega so ji upniki uporabo skupnega prostora dovolili, saj so soglašali z adaptacijo. Upnika A.K. in J. K. za vložitev zahteve nista več legitimirana, ker je njuna družba stanovanje s pripadajočim deležem na skupnem prostoru prodala družbi AB ... Sama višina določenih sodnih penalov je arbitrarno določena in nesorazmerna z obveznostjo, upoštevajoč dejstvo, da je dolžnica že sedaj večinska lastnica in da prostor uporablja v soglasju z vsemi lastniki, določeni sodni penali pa že v enem mesecu presežejo desetkratnik najemnine za poslovni prostor.

Pritožba je delno utemeljena.

Utemeljen je pritožbeni ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije upnikov J. K. in A. K.. Aktivno legitimirana za vložitev zahteve za določitev sodnih penalov je oseba, katere nedenarna terjatev je ugotovljena s pravnomočno odločbo (primerjaj 269. člen Obligacijskega zakonika, Ur. list RS št. 83/01, v nadalj. OZ). Iz pravnomočne sodbe, ki je podlaga zahteve za določitev sodnih penalov (sodba Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. P 467/1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 769/2000, A3 in A4), izhaja, da sta tožnika J. K. in A. K. (sedaj upnika) med pravdo o izpraznitivi in izročitvi skupnega prostora solastnikom prodala vsak svojo nepremičnino (stanovanji številka 7 in 4), skupaj s solastninskima deležema na skupnih prostorih, kupcu K. d.o.o. Kranj. Ker dolžnica (takrat toženka) v vstop pridobitelja v pravdo ni privolila, sta se tožnika Kern od odsvojitve svojih deležev na skupnem prostoru dalje pravdala v korist tretjega - pridobiteljice K . d.o.o. Kranj (190. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS št. 26/99 in spremembe, v nadalj. ZPP). Po pravnomočnosti sodbe in pred vložitvijo zahteve za določitev sodnih penalov pa je pridobiteljica K .d.o.o. Kranj stanovanje številka 7 prodala kupcu AB ... d.o.o. Kranj (prodajna pogodba B1). Sodba se v uvodu sicer glasi na prvotne pravdne stranke (torej tudi na tožnika J. K. in A. K.), v izreku, ki je postal pravnomočen, pa na solastnike". Subjektivne meje pravnomočnosti sodbe se tako raztezajo na oba singularna pravna naslednika tožnikov J. K. in A. K.: K . d.o.o. Kranj (glede deleža na skupnem prostoru pripadajočega stanovanju št. 4) in AB ... d.o.o. Kranj (glede deleža na skupnem prostoru pripadajočega stanovanju št. 7). Ker upnika J. K. in A. K. ob vložitvi zahteve nista bila več solastnika skupnega prostora, po določbi 269. člena OZ tudi nista bila (več) materialnopravno legitimirana za vložitev zahteve. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi dolžnice v tem delu ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevi upnikov J. K. in A. K. zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 358. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. list RS št. 51/98 in spremembe, v nadalj. ZIZ).

Materialnopravno podlago za institut sodnih penalov vsebuje 269. člen OZ, ki daje upniku možnost, da v primeru, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, zahteva, naj sodišče dolžniku določi primeren dodatni rok za izpolnitev, ter izreče, da bo moral, če v tem roku obveznosti ne bo izpolnil, od dneva, ko se rok izteče, dalje upniku plačati določeno vsoto denarja za vsak dan (ali drugo časovno enoto) zamude. Sodišče je pri odločanju o upnikovi zahtevi dolžno ugotoviti, ali obstajajo vse zakonske predpostavke, pri tem pa mora poleg izrecno določenih zakonskih pogojev (1. s pravnomočno odločbo ugotovljen obstoj nedenarne terjatve, 2. dolžnikova zamuda z izpolnitvijo obveznosti,

3. primeren dodatni rok za izpolnitev, 4. grožnja s plačilom sodnih penalov v višini, ki bo na dolžnika vplivala, da bo izpolnil obveznost, 5. upnik še ni predlagal izvršbe na podlagi pravnomočne odločbe) ugotoviti, ali stranka svoje pravice ne zlorablja (primerjaj Stojan Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, ČZ, Ur. list SRS, Ljubljana, 1984, 2. knjiga, stran 1011). Sodni penali so predvsem instrument pritiska na dolžnika, da bi izvršil obveznost brez državne intervencije, za upnika pa predstavljajo dodatno možnost, kako priti do izvršitve s sodno odločbo ugotovljene nedenarne obveznosti (poleg izvršilnega postopka, ki je prvenstveno namenjen uveljavitvi pravnomočne odločbe). Pravno varovani interes upnika je v izvršitvi osnovne, s sodno odločbo ugotovljene obveznosti. Upnik mora zato svojo pravico(zahtevati določitev sodnih penalov) iz 269. člena OZ izvrševati v skladu s temeljnimi pravnimi načeli in v skladu z njenim namenom (prepoved zlorabe pravic - 7. člen OZ). Ker sodni penali niso nadomestek izvršbe, bi bilo v nasprotju s pravnovarovanim interesom upnika (doseči izpolnitev obveznosti), če bi z uporabo instituta sodnih penalov prišlo do spremembe upnikovega nedenarnega zahtevka v nedogled trajajočo denarno obveznost. Sodnim penalom soroden institut je zakonodajalec uredil v 226. členu ZIZ, kjer je kot sredstvo izvršbe za dosego nenadomestnega dejanja določil denarno kazen in zanjo predpisal podobne predpostavke, kot za določitev sodnih penalov v 269. členu OZ. Upnik lahko dolžnika (tudi) v primeru nenadomestnih dejanj k izpolnitvi prisili samo posredno, z denarno kaznijo (in zahteva odškodnino zaradi neizpolnitve po splošnih pravilih). Vendar pa je zakonodajalec denarno kazen omejil po višini, in sicer tako, da seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov skupno za fizično osebo znaša največ 10.000.000,00 SIT (4. in

2. odstavek 226. člena ZIZ). Hkrati je kot kriterija pri odmerjanju denarne kazni določil pomen dejanja, ki bi ga moral opraviti dolžnik in druge okoliščine primera (5. odstavek 226. člena ZIZ). Oba instituta imata enak interesni in vrednostni temelj - v obeh primerih se zasleduje interes upnika, doseči izpolnitev nedenarne obveznosti (pri denarni kazni gre za nenadomestne storitve, opustitve in dopustitve, pri sodnih penalih pa za vse nedenarne obveznosti), pri čemer je mogoče dolžnika k izpolnitvi prisiliti zgolj posredno, z vplivanjem na njegovo voljo. Zato bi bilo v nasprotju z načelom pravne enakosti (t.j. da se pravno enako obravnava tisto, kar je enako v bistvenem) in prepovedjo zlorabe pravic, v kolikor ne bi sodišče z analogno uporabo 4. in 5. odstavka 226. člena ZIZ omejilo skupne višine zagroženih sodnih penalov, pri njihovi odmeri pa upoštevalo pomena dejanja in drugih okoliščin primera. Pritožbeno grajanje višine določenih sodnih penalov se tako pokaže kot utemeljeno. V konkretnem primeru je treba upoštevati dejstvo, da je glavni namen tega postopka, da se upniku omogoči izvrševanje njegovih solastniških upravičenj na skupnem prostoru, pri čemer pa gre za skupni prostor - deponijo premoga, ki je sedaj preurejen v poslovni prostor, v skupni izmeri 18,10 m2. Upnik je kot vrednost spornega predmeta določil znesek 1.200.000,00 SIT. Upoštevati je treba tudi, da sama izpolnitev dolžničine obveznosti ni problematična, saj je odvisna zgolj od njene volje. Sodišče druge stopnje, glede na navedene okoliščine ocenjuje, da je bil prvotno določeni znesek

40.000,00 SIT dnevno, ob upoštevanju pomena dejanja in okoliščin primera previsok, zato je sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znižalo dnevni znesek penalov na 5.000,00 SIT za vsak dan zamude, analogno s 5. odst. 226. člena ZIZ. Znesek 5.000,00 SIT dnevno namreč predstavlja ustrezen pritisk na dolžnico, saj upoštevaje navedene kriterije, ni previsok, po drugi strani pa je dovolj visok, torej je odmerjena višina penalov dovolj visoka, da preprečuje, da bi se dolžnici - glede na vsebino njene obveznosti - bolj splačalo plačevati sodne penale, kot pa izpolniti njeno obveznost. V primeru, da dolžnica v celoti izpolni svojo obveznost pa lahko sodišču predlaga znižanje sodnih penalov, v skladu z 2. odstavkom 269. člena OZ. Poleg tega je sodišče druge stopnje sklep sodšča prve stopnje spremenilo tako, da je omejilo skupno vsoto sodnih penalov analogno s 4. odstavkom 226. člena ZIZ na

10.000.000,00 SIT, kot izhaja iz izreka sklepa, v presežku pa zahtevo upnika S. R. zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z

358. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

Pritožnica pa neutemeljeno ugovarja neizvršljivosti pravnomočne odločbe, ker naj bi izpolnitev obveznosti postala naknadno nemogoča, zaradi njenega večinskega solastniškega deleža in adaptacije prostora. Glede nemožnosti izpolnitve obveznosti bi lahko dolžnica uveljavljala samo spremembe, do katerih bi prišlo po pravnomočnosti sodbe. Dolžnica je namreč še vedno solastnica spornega skupnega prostora, višina njenega idealnega deleža pa ne vpliva na obstoj pravice ostalih solastnikov imeti skupni prostor v posesti in ga skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršili pravice drugih solastnikov (1. odstavek

66. člena Stvarnopravnega zakonika, Ur. list RS št. 87/02). V pritožbi dolžnica navaja nova dejstva, ko zatrjuje, da je kot večinska lastnica z 61,83% deležem 09.04.2002 vložila predlog za razdelitev solastnine ter da so ji upniki dovolili uporabo skupnega prostora. Za dokazovanje teh dejstev predlaga tudi nove dokaze - vpogled v nepravdni spis ter zaslišanje dolžnice. V pritožbenem postopku lahko pritožnik navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel že prej (337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), česar pa pritožnica niti ni zatrjevala, zato so navedene trditve dolžnice neupoštevne. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba dolžnice, da naj bi sodišče v nasprotju z njeno seznanitvijo, da je predlagala razdelitev solastnine, navedlo, da še ni sprožila delitve v naravi, saj je iz izjave dolžnice z dne 27.09.2004 razvidno, da je dolžnica navedla le, da bo potrebno navedeni poslovni prostor v nepravdnem postopku razdeliti, ne pa da je delitev že predlagala. Tudi sicer sama vložitev predloga za razdelitev solastnine ni ovira za izročitev skupnega prostora v soposest solastnikom, saj ima vsak solastnik (dokler je stvar v solastnini), kot že rečeno, pravico imeti skupni prostor v posesti in ga skupaj z drugimi uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je (kot izhaja iz gornje obrazložitve) delno zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sodišče druge stopnje sklep delno spremenilo, kot izhaja iz izreka sklepa in gornje obrazložitve.

Sodišče druge stopnje namreč ob preizkusu sklepa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ po uradni dolžnosti. V preostalem delu je zato sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker je sodišče druge stopnje delno spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s

15. členom ZIZ), je odločilo o stroških vsega postopka. Kljub zavrnitvi zahtev upnikov J. K. in A. K., se obveznost dolžnice (izročiti skupni prostor v soposest) ni spremenila, čeprav je upravičenec le še upnik S. R.. Dolžnica je v pritožbenem postopku uspela v omejitvi skupne višine sodnih penalov in znižanju določenih dnevnih zneskov, kar pa predstavlja le sorazmerno majhen del zahtevka. Ker upnik v tem postopku ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški, mu mora dolžnica, v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ povrniti potrebne stroške, kot so bili že pravilno odmerjeni s sklepom sodišča prve stopnje (l. št. 16).

Dolžnica pa v skladu z isto določbo sama nosi svoje pritožbene stroške.