Jedro

Pravilno pa je prvostopno sodišče tudi ocenilo, da so izpolnjeni pogoji za pridružitev novega tožnika po 2. odst. v zvezi s 1. odst. 191. člena ZPP. Tožeči stranki glede na sporni predmet sicer nista v pravni skupnosti niti se njune pravice ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago niti se njuna zahtevka ne opirata na istovrstno pravno in dejansko podlago. Gre pa v dani pravni in dejanski situaciji po oceni pritožbenega sodišča za primer dogovorjene solidarnosti na upniški strani (406. člen OZ, prej 425. člen ZOR) izražene s konkuldentnimi ravnanji (1. odst. 18. člena OZ, prej 1. odst. 28. člena ZOR). RS je namreč s pridružitvijo prvotožeči stranki in postavitvi zahtevka na izročitev nepremičnine njej in prvotožeči stranki pristala na solidarnost s prvotožečo stranko, kar velja tudi za prvotožečo stranko, saj se ta pridružitvi RS in tožbenemu zahtevku, ki ga je postavila, ni protivila, temveč ga je odobravala. Tožeči stranki sta torej s svojimi dejanji pokazali voljo, da nastopata s svojim zahtevkom proti toženi stranki kot solidarna upnika. Pogoji za pridružitev RS kot novega tožnika so bili torej podani.

Izrek

1. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev okrožne sodnice D.V. se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Pritožbi zoper 2. točko izreka odločbe opr.št. VII Pg 295/2005-49 z dne 14. 7. 2006 se ugodi in se izpodbijana odločba (sklep) v 2.točki izreka spremeni tako, da se kot vrednost spornega predmeta določi znesek 9.536,90 EUR.

Pritožba zoper 3. in 4. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo opr. št. VII Pg 295/2005-49 z dne 14. 7. 2006, po tem, ko je podpredsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom opr. št. Su 29/06 z dne 7.7.2006 zavrnil zahtevo tožene stranke za izločitev okrožne sodnice D.V., razveljavilo nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani opr.št. VII Pg 370/98 z dne 7.1.1999 za izpraznitev poslovnih prostorov (1.točka izreka) in zavrglo predlog tožene stranke z dne 14.7.2006 za določitev nove vrednosti spornega predmeta (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki izročiti poslovni prostor, prostega oseb in stvari, na naslovu v L., v izmeri 214,67 m2, ki je del nepremičnine parc. št. ... vl. št. ... k.o. Š., v osmih dneh (3. tč. izreka) ter prvotožeči stranki povrniti 31.120 SIT pravdnih stroškov, drugotožeči stranki pa 72.930,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi (4. točka izreka).

Tožena stranka je zoper 2., 3. in 4.točko zgoraj navedene sodbe in sklepa z dne in zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep v izpodbijani 2., 3. in 4. točki izreka razveljavi ter tožbo zavrže oziroma tožbena zahtevka tožečih strank zavrne, podrejeno pa, da pritožbi v delu, ki se nanaša na izločitev prvostopne sodnice ugodi, sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev razveljavi in sodnico izloči iz predmetnega postopka, izpodbijano sodbo in sklep pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Tožeči stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice D.V.: Pritožnik v pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo podpredsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je zavrnil predlog tožene stranke za izločitev sodnice D.V. in navaja dejstva in okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom o nepristranskosti sodnice.

Izločitev sodnika je institut, ki zagotavlja ohranjanje vtisa nepristranskosti sodišča kot pogoja za enakopravno obravnavanje strank. Zato si mora vsak sodnik prizadevati, da s svojim načinom vodenja postopka ne vzbuja dvoma strank v njegovo nepristranskost. Vsakršenkoli dvom, tudi v kolikor iz objektivnega vidika še ne opravičuje izločitve sodnika, lahko ruši zaupanje strank v nepristranskost sodišča. Pritožbeno sodišče po proučitvi spisovnega gradiva pritrjuje zaključkom podpredsednika prvostopnega sodišča, da so dejstva in okoliščine, ki jih navaja pritožnik in ki naj bi kazale na nepristranskost sodnice, povezane predvsem z njenim procesnim vodstvom. Pravilnost tega je podvržena inštančni presoji. Po oceni pritožbenega sodišča pa očitano postopanje sodnice ni vodilo v nepristranske odločitve. Dejstvo, da je bila tožeča stranka ob oklicu naroka že v sodni dvorani, še ne dokazuje, da se je sodnica z njo dogovarjala. Dejstvo, da je sodnica vsebino nove vloge tožeče stranke že poznala, da je povzemala stališča tožeče stranke in zavrnila dokazne predloge tožene stranke, ne da bi navedla (ker naj ne bi imela več časa ter sodna dvorana ne bi bila več na razpolago), katere od njih je zavrnila, še ne kažejo na njeno nepristranskost niti njeno postopanje ne kaže, da si je že vnaprej oblikovala sodbo o zadevi, kljub komentarjem, ki naj bi jih podala v zvezi z ravnanji tožene stranke. Trditve pritožnika o namernem izigravanju postopka niso izkazane, trditve o kršitvah postopka pa bodo predmet obravnave v nadaljevanju obrazložitve, v zvezi s pritožbo tožene stranke zoper končno odločbo.

Ker torej ni mogoče zaključiti, da iz okoliščin, ki jih zatrjuje pritožnik izhaja upravičen dvom v nepristranskost sodnice (niti v subjektivnem niti objektivnem smislu), je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice potrditi.

K pritožbi zoper sodbo in sklep:

1.Vrednost spornega predmeta Pritožnik utemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da bi moralo v skladu z določbo 42. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot vrednost spornega predmeta vzeti vrednost enoletne najemnine, saj gre upoštevaje trditve pravdnih strank v danem primeru za spor o obstoju najemnega razmerja. Tožeča stranka je namreč trdila, da je tožena stranka sporni poslovni prostor vzela v posest na podlagi podnajemne pogodbe, sklenjene za določen čas, čas podnajema pa naj bi se iztekal 5.9.1997. Tožena stranka je trditve o prenehanju najemnega razmerja prerekala. Vendar pa za določitev vrednosti spornega predmeta ni relevantna s strani tožene stranke ocenjena najemnina, temveč najemnina, kot je bila določena v najemni pogodbi med P.S., T. (v nadaljevanju P.S.) in toženo stranko. Ta pa je bila dogovorjena v višini 48.000 DEM za dve leti (enako kot v najemni pogodbi med K.L. - v nadaljevanju K.L., in P. S.). Enoletna najemnina za sporne poslovne prostore je torej znašala 24.000 DEM letno, kar je na dan vložitve tožbe 11.11.1998 zneslo 2.285.429,00 SIT, sedaj 9.536,90 EUR. Takšno vrednost spornega predmeta bi bilo torej prvostopno sodišče dolžno glede na določbo 42. člena ZPP ugotoviti po uradni dolžnosti. Ob povedanem določba 3. odstavka 44. člena ZPP, na katero se je sklicevalo prvostopno sodišče, v danem primeru ni niti uporabljiva. Zato pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na ostale pritožbene navedbe, ker niso odločilnega pomena.

Ker je torej prvostopno sodišče zmotno ocenilo, da v danem primeru ne gre za spor po 42. členu ZPP in zmotno uporabilo določbo 3. odst. 44. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano odločbo v 2. točki izreka (sklep) spremenilo tako, da je kot vrednost spornega predmeta določilo znesek 9.536,90 EUR.

2.Bistvena kršitev določb pravdnega postopka Ob zgoraj navedenem se izkaže, da je prvostopno sodišče tudi zmotno postopalo, ko je uporabilo določbo 452. člena ZPP, ki velja za postopek v sporih majhne vrednosti, v posledici česar ni upoštevalo vloge tožene stranke z dne 14. 7. 2006, "odgovora na tožbo", ker naj bi bila vložena na sodišče po poteku 8-dnevnega roka, ki ji ga je sodišče podelilo. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom tudi, da se narok dne 16. 6. 2006 ne more šteti kot prvi narok za glavno obravnavo v smislu prvega odstavka 284. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 286. člena ZPP. Vloga tožene stranke z dne 14. 7. 2006 je bila torej pravočasno vložena in bi jo sodišče moralo upoštevati. Vendar pa ugotovljeno nepravilno postopanje prvostopnega sodišča na pravilnost odločitve, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, ni vplivalo.

Neutemeljeno pa pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da ni ugodilo prošnji tožene stranke za preložitev naroka dne 14. 7. 2006, da bi se izjasnila o vlogi prvotožeče stranke, ki jo je prejela dan pred narokom in vlogi drugotožeče stranke, ki jo je prejela na naroku. Po določbi 1. odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tožena stranka pa ni navedla, iz katerih razlogov se ne more izjaviti o navedbah in dokazih, ki sta jih tožeči stranki podali v zgoraj navedenih vlogah oziroma katera so tista dejstva in okoliščine, o katerih se ne more izjaviti in zakaj. Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da tožeči stranki v teh vlogah nista predlagali nobenega takšnega dokaza niti podali nobene takšne nove trditve, ki bi bila za odločitev pravnoodločilna in bi na njej temeljila odločitev prvostopnega sodišča. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

3. Aktivna legitimacija prvotožeče stranke Prvostopno sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je drugotožeča stranka lastnik sporne nepremičnine, da je to nepremičnino na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije (RS) z dne 29.6.1995 dodelila v upravljanje prvotožeči stranki ter pri tem izdala soglasje za sklenitev najemne pogodbe in kot podpisnika določila generalnega direktorja prvotožeče stranke. Ugotovilo je, da je prvotožeča stranka na tej podlagi dne 1. 10. 1995 sklenila najemno pogodbo s P.S. za dobo dveh let in natančno po poteku tega roka z dopisom od najemnika zahtevala, da se dne 1. 10. 1997 izvrši primopredaja sporne nepremičnine. Nadalje je ugotovilo, da do primopredaje nepremičnine po poteku najemne pogodbe ni prišlo, ker direktorica tožene stranke, ki je poslovala v teh prostorih, tega ni dovolila. Ugotovilo je, da je tožena stranka dne 5. 9. 1995 s P.S. kot najemodajalcem sklenila najemno pogodbo, prav tako za dobo dveh let (in je torej najem že potekel). Na podlagi ugotovljenega je zaključilo, da tožena stranka v razmerju do tožeče stranke (prvotožeče kot upravljalca in pooblaščenca za sklenitev najemne pogodbe, drugotožeče stranke pa kot lastnika sporne nepremičnine) nima pravnega naslova, na podlagi katerega bi lahko imela v posesti navedeno nepremičnino.

Prvostopno sodišče je torej štelo, da sta tako prvotožeča kot upravljalec kot tudi drugotožeča stranka kot lastnik sporne nepremičnine aktivno legitimirana za vložitev tožbe na izpraznitev nepremičnine in izročitev v posest tožečima strankama, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Po oceni pritožbenega sodišča prvotožeči stranki podeljena pravica upravljanja s sporno nepremičnino z izrecno podanim soglasjem za oddajo nepremičnine v najem, daje tudi vsa upravičenja v zvezi z najemnimi razmerji, vezanimi na to nepremičnino, med drugim na vložitev tožbe na izpraznitev poslovnih prostorov in izročitev v posest, tako proti najemniku kot tudi podnajemniku. Pravice upravljanja namreč ni mogoče enačiti zgolj s pravico uporabe. Pravica upravljanja vsebuje širša upravičenja, daje imetniku pravice in dolžnosti, da z nepremičnino gospodari, vključno s pravnimi upravičenji, vezanimi nanj, tudi v postopkih pred sodišči in drugimi organi. V takšnem smislu jo navsezadnje priznava prvotožeči stranki v svojih vlogah tudi R.S. Posebna pogodba za podelitev takšne pravice (kot to meni pritožnik) glede na status drugotožeče stranke in izdani sklep Vlade z dne 29.6.1995, ni potrebna, se pa ob soglasju prvotožeče stranke šteje kot da je bila pogodba sklenjena. Tudi ni potrebno, da bi bil izrecno določen obseg pooblastil in upravičenj, saj je ta pravno determiniran že v sami pravici upravljanja. Zmotno je torej stališče pritožnika, da je imela prvotožeča stranka od lastnika izdano zgolj pooblastilo, da nepremičnino odda v najem, ne pa, da vodi kakršnekoli postopke v zvezi z izročitvijo nepremičnine njej v posest. Ker torej ne gre za vprašanje pooblastilnega razmerja, temveč vprašanje upravičenj, ki so bila prvotožeči stranki prenešena s pravico upravljanja, so očitki pritožnika, da se prvostopno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem obsega pooblastil prvotožeče stranke, ki jih je imela s strani lastnika nepremičnine in z vprašanjem njenega pravnega interesa na vložitev tožbe, neutemeljeni. Prvostopno sodišče je torej pravilno zaključilo, da prvotožeča stranka je aktivno legitimirana za vložitev tožbe.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je najemno razmerje med prvotožečo stranko in P.S. prenehalo s potekom časa, vsled česar je prenehalo tudi podnajemno razmerje med podjetjem S, in toženo stranko, saj v skladu z določbo 590. člena ZOR podzakup preneha v vsakem primeru, ko preneha zakup. Ker je torej podnajemno razmerje s toženo stranko prenehalo že po samem zakonu, je neutemeljeno in pravno neupoštevno sklicevanje tožene stranke na določbo 2.odstavka 27.člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP), po kateri se v primeru, če je bila najemna pogodba sklenjena za določen čas šteje, da je obnovljena za nedoločen čas, če najemnik tudi po preteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, poslovno stavbo oziroma poslovni prostor še naprej uporablja, najemodajalec pa v roku enega meseca po preteku tega časa ne vloži pri pristojnem sodišču zahteve za izdajo naloga za izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora.

Podjetje S. se je, kot je razbrati iz zapisnika z dne 2. 10 1997 z izpraznitvijo poslovnih prostorov strinjalo, protivila pa se je izpraznitvi tožena stranka. Ker ta ob zgoraj ugotovljenem nima več pravne podlage za zasedanje spornih prostorov, njene trditve, da se je prvotožeča stranka z nadaljnjim najemom teh s strani tožene stranke strinjala, pa so, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, neizkazane, je tožbeni zahtevek prvotožeče stranke utemeljen, kot je to pravilno zaključilo prvostopno sodišče. 4.Pridružitev novega tožnika - R. S. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da se je prvotožeči stranki na podlagi izpolnjenih pogojev iz 1. odstavka 191. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 191. člena ZPP pridružil nov tožnik RS. Pri tem je vlogo RS z dne 16. 6. 2006 pravilno obravnavalo le kot vlogo, s katero je RS vstopila v pravdo, čeprav jo je ta poimenovala "tožba", saj je RS v tej vlogi in na naroku dne 16. 6. 2006 izrecno izjavila, da vstopa v pravdo na strani tožeče stranke na podlagi drugega odstavka 191. člena ZPP. Pravilno pa je prvostopno sodišče tudi ocenilo, da so izpolnjeni pogoji za pridružitev novega tožnika po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 191. člena ZPP. Tožeči stranki glede na sporni predmet sicer nista v pravni skupnosti niti se njune pravice ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago niti se njuna zahtevka ne opirata na istovrstno pravno in dejansko podlago. Gre pa v dani pravni in dejanski situaciji po oceni pritožbenega sodišča za primer dogovorjene solidarnosti na upniški strani (406.člen OZ, prej 425. člen ZOR) izražene s konkludentnimi ravnanji ( 1.odstavek 18.člena OZ, prej 1. odst. 28. člena ZOR). RS je namreč s pridružitvijo prvotožeči stranki in postavitvi zahtevka na izročitev nepremičnine njej in prvotožeči stranki v posest pristala na solidarnost s prvotožečo stranko, kar velja tudi za prvotožečo stranko, saj se ta pridružitvi RS in tožbenemu zahtevku, ki ga je postavila, ni protivila, temveč ga je odobravala. Tožeči stranki sta torej s svojimi dejanji pokazali voljo, da nastopata s svojim zahtevkom proti toženi stranki kot solidarna upnika. Pogoji za pridružitev RS kot novega tožnika so bili torej podani.

Prvostopno sodišče pa je tudi pravilno zaključilo, da je podana aktivna legitimacija drugotožeče stranke. To je temeljilo na njenih lastninskih upravičenjih (pravico imeti nepremičnino v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnim sodiščem, da imata tako prvotožeča stranka kot upravljalec sporne nepremičnine kot tudi drugotožeča stranka kot lastnica te nepremičnine tožbeni zahtevek na izročitev le-te njima v posest. Ker se štejeta kot solidarna upnika, je tožbeni zahtevek izpolnjen z izpolnitvijo katerikoli od njiju. Očitki pritožnika, da je izrek prvostopne sodbe nejasen in neizvršljiv torej niso utemeljeni.

Pritožnik nadalje očita prvostopnemu sodišču, da se ni opredelilo do vseh trditev tožene stranke, povezanih z veljavnostjo in obstojem najemne pogodbe, zlasti do trditev, da sta tožeči stranki soglašali z najemom prostorov s strani tožene stranke. Pritožnik trdi, da je soglasje najemodajalca lahko podano tudi ustno ali s konkludentnimi dejanji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v vlogi z dne 14. 7. 2006 (odgovor na tožbo) trdila, da je drugotožeča stranka ves čas vedela, da tožena stranke sporne prostore zaseda (tudi po poteku najemne pogodbe), da je aktivno sodelovala pri vzpostavitvi najemnega razmerja s toženo stranko, da jo je tožena stranka obveščala o dogodkih in spremembah na objektu. Trdila je, da RS v času najema ni povzela nobenih aktivnosti, s katerimi bi nasprotovala pobudam in aktivnostim najemnika (tožene stranke) ter da je z njo komunicirala v zvezi z odkupom poslovnih prostorov. Vendar pa navedena dejstva in okoliščine po oceni pritožbenega sodišča še ne potrjujejo trditev tožene stranke, da je RS soglašala z najemom spornih prostorov s strani tožene stranke, pa čeprav je z njo komunicirala tako glede nakupa le-teh ( za katerega je bila zainteresirana tožena stranka ), kot tudi glede vseh ostalih vprašanj v zvezi z uporabo spornih prostorov. Volja za sklenitev pogodbe se sicer res lahko izrazi tudi z ravnanjem (torej ne samo z besedami in običajnimi znaki), iz katerega se da zanesljivo sklepati, da volja obstoji( 1.odstavek 18.člena OZ). Iz zgoraj zatrjevanih ravnanj RS pa še ni moč sklepati, da je volja RS za sklenitev najemne pogodbe s toženo stranko obstajala, pa čeprav je RS z njo ves čas komunicirala v zvezi s spornimi prostori. Navedenega ne spremeni dejstvo, da je bila najemna pogodba med prvotožečo stranko in P.S. sklenjena kasneje kot najemna pogodba s toženo stranko, kar povdarja pritožnik. Trditve o poračunavanju najemnine z vlaganji pa so v razmerju do RS nerelevantne, saj se tičejo razmerja med P.S. in toženo stranko.

Tožena stranka pa tudi ne more uspeti s trditvami, da je prvotožeča stranka soglašala z nadaljnim najemom spornih prostorov s strani tožene stranke, češ da je opravljala razreze stroškov in ji pošiljala račune ter zaračunavala storitve v zvezi z uporabo prostorov in vzdrževanjem objekta. Gre namreč za stroške, ki jih je tožena stranka dolžna poravnavati ne glede na obstoj pogodbenega razmerja s tožečo stranko. Da prvotožeča stranka ni soglašala z najemom prostorov s strani tožene stranke pa nesporno dokazuje že sama vložena tožba v tej zadevi. Izpraznitev nepremičnine in izročitev v posest pa je prvotožeča stranka, kot je to razvidno iz zapisnika z dne 2. 10. 1997, zahtevala že tega dne. Dejstvo, da lastnik do 16. 6. 2006 ni zahteval izselitve tožene stranke, ob dejstvu da je bila tožba prvotožeče stranke, torej upravljalca nepremičnine, vložena že leta 1998 pa tudi ne dokazuje, da je lastnik, to je RS, soglašala z najemom s strani tožene stranke.

Ob zgoraj navedenem se izkaže, da dejstvo, da prvostopno sodišče ni upoštevalo vloge tožene stranke z dne 14.7.2006 ("odgovora na tožbo"), v kateri je podala zgoraj navedene trditve, ni vplivalo na pravilnost odločitve prvostopnega sodišče, saj trditve tožene stranke ne izkazujejo volje lastnika, da tožena stranka prostore lahko uporablja. Večino teh trditev pa je tožena stranka tudi sicer podala že v vlogi z dne 23.6.2006. Prvostopno sodišče je torej ob zgoraj navedenem pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožečih strank ugodilo.

Neutemeljeni pa so očitki pritožnika, da ni mogoče preizkusiti sklepa prvostopnega sodišča glede stroškov postopka, češ da jih sodišče ni specificiralo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče stroške odmerilo po specifikaciji oziroma specificiranem stroškovniku tožečih strank, kar je navedlo v obrazložitvi sklepa. Ker je prvotožeča stranka priglasila stroške na zapisnik o glavni obravnavi, drugotožeča stranka pa je stroškovnik predložila na glavni obravnavi, bi se tožena stranka z njima lahko seznanila, saj je bila na glavni obravnavi navzoča. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so stroški tožečima strankama pravilno odmerjeni, v skladu z določili Taksne in Odvetniške tarife. Stroški prvotožeče stranke znašajo 129,90 EUR (prej 31.120,00 SIT) in predstavljajo takso za tožbo v višini 67,60 EUR, takso za sodbo v višini 47,60 EUR, poštne stroške v višini 4,20 EUR in stroške fotokopiranja v višini 10,50 EUR. Stroški drugotožeče stranke znašajo 304,30 EUR (prej 72.930,00 SIT) in predstavljajo nagrado zastopnici tožeče stranke za sestavo tožbe v višini 100 odvetniških točk (16.člen Zakona o Državnem pravobranilstvu), za posvet s stranko in pribavo dokaznih listin 100 točk, za zastopanje na dveh narokih, za vsakega po 100 točk ter po 50 točk za izgubo časa, za sestavo pripravljalne vloge 100 točk, za končno poročilo stranki 50 točk, skupaj torej 650 odvetniških točk, kar znese 298,30 EUR ter 2% materialne stroške v višini 6,00 EUR.

Prvostopno sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). S strani pritožnika zatrjevane kršitve bodisi niso bile ugotovljene, tiste, ki pa so bile, pa na pravilnost odločitve niso vplivale.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1.odstavek 360.člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano odločbo v izpodbijani 3. in 4. točki izreka potrdilo (353.člen ZPP).