Jedro

Tožena stranka bi morala, da bi sodišče njene navedbe v zvezi s stroški poprave okvarjenega vozila sploh lahko obravnavalo kot pobotni ugovor, navesti znesek, ki ga uveljavlja nasproti terjatvi tožeče stranke, skupaj z morebitnimi pripadki. Ker tožena stranka tega ni storila, sodišče prve stopnje njenega ugovora ni moglo niti obravnavati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 44117/2009, z dne 07. 04. 2009 razveljavi v celoti (1. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 19.524,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04. 04. 2009 do plačila (2. točka izreka) in 1.848,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pravočasno laično pritožbo. Navaja, da se pritožuje zoper odločbo sodišča prve stopnje v celoti, pri tem pa ne navaja pritožbenih razlogov. Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ne priglaša. V skladu z določbo 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila pritožba tožene stranke vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka uvodoma navaja, da je s priporočeno pošiljko z dne 05. 11. 2009 predložila prevod računa R22137-496443 z dne 14. 10. 2008 in zato izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da prevodov listin ni predložila. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz dokaznega sklepa, povzetega v obrazložitev izpodbijane sodbe, jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje prejelo prevod računa R22137-496443 z dne 14. 10. 2008, zato ne drži pritožbena navedba, da je sodišče ugotovilo, da prevod tega računa ni bil predložen. Res pa je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni predložila prevoda ostalih listin, ki jih je predložila ugovoru zoper sklep o izvršbi, vendar pa te ugotovitve pritožnik ne izpodbija.

V pritožbi tožena stranka vztraja, da je temelj neplačila vtoževanih računov okvara tovornega vozila zaradi točenja neustreznega in nečistega goriva na X črpalkah po Sloveniji. Ponavlja, da so slednje navedli kot vzrok za okvaro na pooblaščenem servisu v Nemčiji, kjer so tovorno vozilo popravljali. To naj bi izhajalo tudi iz računa, kjer je naveden porabljeni material. Te pritožbene navedbe tožene stranke so brez vsake teže. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da bi bilo te navedbe tožene stranke mogoče obravnavati kot pobotni ugovor, ki pa ga tožena stranka ni določno postavila. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi morala tožena stranka, da bi sodišče njene navedbe v zvezi s stroški poprave okvarjenega vozila sploh lahko obravnavalo kot pobotni ugovor, navesti znesek, ki ga uveljavlja nasproti terjatvi tožeče stranke, skupaj z morebitnimi pripadki. Ker tožena stranka tega ni storila, sodišče prve stopnje njenega ugovora ni moglo niti obravnavati.

V zvezi z neudeležbo na naroku tožena stranka navaja, da je sodišče preko svoje pisarne telefonsko obvestila o tem, da se naroka zaradi prehudega tempa ne bo mogla udeležiti. S tem v celoti potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je nekdo od tožene stranke sporočil, da se direktor naroka ne more udeležiti, ker je službeno odsoten. S tem ko je sodišče prve stopnje štelo, da tožena stranka svojega izostanka ni opravičila, je smiselno zavrnilo njen predlog za preložitev naroka. Toženi stranki velja pojasniti, da samo opravičilo odsotnosti z naroka ne pomeni, da bo narok preložen. Za ugoditev predlogu za preložitev naroka mora stranka izkazati obstoj upravičenih razlogov, česar pa tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje ni izkazala, tega pa tožena stranka s pritožbo niti ne izpodbija.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).