Jedro

S tem pa je tožeča stranka presegla okvir pravnega varstva, ki ji ga daje 26. člen ZVK v zvezi s 1. in 10.alinejo 3.odstavka 13. člena ZVK, saj je prepovedni zahtevek dopustno naperiti le zoper takšen način tržnega nastopanja in obnašanja, ki ga ZVK opredeljuje kot dejanje nelojalne konkurence (navajanje neresničnih podatkov, podatkov in izrazov, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu; neupravičena uporaba firme, imena ...). Prepovedan je zgolj "način" prodaje, oglaševanja in ponujanja izdelkov, ki je opredeljen kot dejanje nelojalne konkurence in ne prodaja, oglaševanje in ponujanje izdelkov samo, na prepoved česar meri predlagana začasna odredba (in tožbeni zahtevek).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženi stranki prepovedalo vsako reklamiranje, oglaševanje, prodajanje ali kakršenkoli drugačen način dajanja v promet, brezplačen ali odplačen, poimensko navedenih izdelkov in po katerem naj bi začasna odredba veljala do pravnomočne odločitve v tem sporu, v primeru kršitve predlagane prepovedi pa naj bi bila tožena stranka dolžna plačati denarno kazen v višini 50.000.000,00 SIT, ki se izvrši z rubežem premičnin na naslovu tožene stranke.

Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, pritožbene stroške pa naloži v plačilo toženi stranki, oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Ustava Republike Slovenije v 74. členu zagotavlja svobodo gospodarskih subjektov na trgu, ki jo definira s prepovedjo opravljanja gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo, s prepovedjo dejanj nelojalne konkurence in dejanj, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Svobodna konkurenca na trgu je torej ustavna kategorija, prepovedana pa so dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Kaj je nelojalna konkurenca opredeljuje Zakon o varstvu konkurence (Ur.list RS št. 18/93 s spremembami; v nadaljevanju ZVK) s pomočjo generalne klavzule v 2. odst. 13. člena, po katerem je nelojalna konkurenca dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu ter z naštevanjem posameznih primerov v 3. odst. 13. člena.

Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe (in tožbi) zatrjevala obstoj treh dejanskih stanov, ki jih ZVK opredeljuje kot dejanja nelojalne konkurence in sicer pod 1., 5. ter 10. alinejo 3. odst. 13. člena. Trdila je, da je že 15 let vodilni proizvajalec in ponudnik prenapetostnih zaščit in drugih sorodnih tehničnih izdelkov v Republiki Sloveniji, da je tožena stranka prisotna na trgu prenapetostnih zaščit šele od aprila 2005, da so do vstopa tožene stranke na trg prenapetostnih zaščit kupci tovrstne proizvode prepoznali po nazivu I., da sedaj tožena svoje izdelke prenapetostnih zaščit (ki so dejansko v celoti izdelki nemške družbe L.) na trgu ponuja prav tako pod imenom I., da so njeni izdelki identični izdelkom tožeče stranke, enake barve, enakih dimenzij, enake oblike, z izdelki tožeče stranke pa so ekvivalentni tudi z vidika namena njihove uporabe. Tožeča stranka je nadalje trdila, da prenapetostne zaščite tožene stranke sploh nimajo lastnosti, ki so navedene v njihovem opisu, da tožena stranka reklamira oglašuje in ponuja blago z navajanjem neresničnih podatkov ter podatkov in izrazov, ki ustvarjajo zmedo na trgu glede izvora, načina proizvodnje ter kvalitete in drugih lastnosti izdelkov tožeče in tožene stranke. Zaradi takšnega ravnanja tožene stranke naj bi tožeči stranki že nastala škoda.

Prepovedni zahtevek po 26.členu v zvezi s 1. in 10.alinejo 3.odstavka 13.člena ZVK: Po določbi 26. čl. ZVK lahko prizadeti udeleženec v prometu blaga ali storitev na trgu s tožbo v pravdnem postopku zahteva prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, uničenje predmetov, s katerimi je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence in vzpostavitev prejšnjega stanja, če je to mogoče. Prepovedni zahtevek pa se lahko nanaša zgolj na prepoved takšnega načina tržnega obnašanja, ki vsebuje elemente nelojalne konkurence ( po ZVK ). V danem primeru torej na prepoved reklamiranja, oglaševanja in ponujanja blaga "z navajanjem neresničnih podatkov ali podatkov in izrazov, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu" (ali z zlorabo nepoučenosti ali lahkovernosti potrošnikov) in na prepoved "neupravičene uporabe imena, firme, znamke ali kakšne druge oznake drugega podjetja, ne glede na to, ali je drugo podjetje dalo soglasje, če se s tem ustvari ali utegne ustvariti zmeda na trgu". Navajanje neresničnih podatkov ali podatkov in izrazov, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu oziroma neupravičena uporaba imena, firme, znamke ali kakšne druge oznake drugega podjetja, je torej tisto, kar opredeljuje dejanje prodaje, oglaševanja, ponujanja blaga na trgu kot dejanje nelojalne konkurence.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prepovedni zahtevek tožeče stranke glasi na prepoved vsakega reklamiranja, oglaševanja, prodajanja ali kakršnegakoli drugačnega načina dajanja v promet, brezplačen ali odplačen, posameznih poimensko navedenih izdelkov tožene stranke nasploh in torej meri na prepoved vsakršnega nastopanja na trgu z navedenimi izdelki. S tem pa je tožeča stranka presegla okvir pravnega varstva, ki ji ga daje 26. člen ZVK v zvezi s 1. in 10.alinejo 3.odstavka 13. člena ZVK, saj je prepovedni zahtevek dopustno naperiti le zoper takšen način tržnega nastopanja in obnašanja, ki ga ZVK opredeljuje kot dejanje nelojalne konkurence (navajanje neresničnih podatkov, podatkov in izrazov, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu; neupravičena uporaba firme, imena ...). Prepovedan je zgolj "način" prodaje, oglaševanja in ponujanja izdelkov, ki je opredeljen kot dejanje nelojalne konkurence in ne prodaja, oglaševanje in ponujanje izdelkov samo, na prepoved česar meri predlagana začasna odredba (in tožbeni zahtevek).

Ker sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov, predlogu za izdajo začasne odredbe, tako kot je postavljen ( v delu, ki se nanaša na zavarovanje zahtevka tožeče stranke po 26. čl. v zvezi s 1. in 10. alinejo 3. odst. 13. čl. ZVK), ni mogoče ugoditi že iz navedenega razloga.

Prepovedni zahtevek po 26.členu v zvezi s 5.alinejo 3.odstavka 13.člena ZVK: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka zatrjevala tudi obstoj dejanskega stanu, ki ga ZVK opredeljuje kot dejanje nelojalne konkurence v 5. alineji 3. odstavka 13. člena. Trdila je, da so izdelki tožene stranke navzven identični izdelkom tožeče stranke, enakih barv, enakih dimenzij, enake oblike, zaradi česar se ustvarja zmeda glede izvora, kakovosti in drugih lastnosti blaga.

3. odst. 13. čl. ZVK v 5. alineji določa, da se kot dejanje nelojalne konkurence šteje prodaja blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga. Dejanje, navedeno v 5. alineji 3. odst. 13. čl. ZVK je edino primeroma našteto dejanje nelojalne konkurence, ki se stori že z prodajo samo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka smiselno zatrjevala, da se zaradi enakosti oblike, barve in dimenzij izdelkov tožene stranke z izdelki tožeče stranke ustvarja zmeda na trgu glede izvora, kakovosti in drugih lastnosti blaga. Vendar pa tožeča stranka ni trdila, da so njeni izdelki znani na tržišču prav po določeni obliki, barvi in dimenzijah, niti ni podala konkretnih trditev o tem, kakšne oblike, barve in kakšnih dimenzij so njeni izdelki. Ni trdila, da so prav oblika, barva in dimenzije njenih izdelkov tisti razlikovalni znaki, po katerih se njeni izdelki ločijo od izdelkov drugih proizvajalcev oziroma, da so njeni izdelki značilne ali svojstvene oblike. Tožeča stranka tudi ni predložila oziroma predlagala dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko naredilo kvalitetno primerjavo izdelkov ene in druge stranke, da bi na stopnji verjetnosti lahko presodilo, ali so si res tako enaki po zatrjevanih lastnostih oziroma ali zaradi zatrjevanih lastnosti obstaja verjetnost zmede na trgu, glede njihovega izvora in v posledici tega tudi glede njihove kakovosti in drugih lastnosti. Predloženi katalogi takšne primerjave ne omogočajo.

Ker torej že trditvena podlaga tožeče stranke zaenkrat ne daje zadostne opore za zaključek, da je njena terjatev (prepovedni in odstranitveni zahtevek po 26. čl. ZVK v zvezi s 5. alinejo 3. odst. 13. čl. ZVK) verjetna, njen predlog za izdajo začasne odredbe tudi v tem delu ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. in 239. čl. ZIZ).

Pritožbeno sodišče na druge pritožbene trditve ni odgovarjalo, ker glede na obrazloženo niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP ter 15. in 239. členom ZIZ.