Jedro

Tožena stranka od tožnika ni zahtevala, da 15.10.1995 prične opravljati delo v K., temveč je v svojem prvem sklepu tožena stranka celo zapisala, da njegova razporeditev na delo v lokal v K. ni mogoča, zato je njeno navajanje, da bi moral tožnik po 15.10.1995 opravljati delo v enoti v K., neutemeljeno. Tožena stranka v reviziji navaja, da je tožniku delovno razmerje dejansko prenehalo zaradi prenehanja obratovalnice in bi moral tožnik do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja iz tega razloga še prihajati na delo, obenem pa protislovno zatrjuje, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičenih izostankov. Ob teh vsebinskih razlogih, zaradi katerih sklepa prve in druge stopnje tožene stranke nista zakonita, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da so pravilne ugotovitve sodišča druge stopnje o tem, da je sklep organa druge stopnje nezakonit tudi iz formalnih razlogov. Kot je bilo ugotovljeno v sodnem postopku, organ druge stopnje pri obravnavanju tožnikovega ugovora ni odločal o tožnikovem zahtevku, temveč je odločal o povsem drugem vprašanju ter v zvezi s tem uporabil povsem druge pravne temelje. O teh vprašanjih je odločal prvič, zato bi moral imeti tožnik pravico do ugovora zoper to odločitev. Ta pravica mu je bila odvzeta, s tem pa so bili kršeni prisilni predpisi 80. člena ZTPDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odločitvi organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi prenehanja dejavnosti obratovalnice tožene stranke oziroma zaradi petih dni neupravičene odsotnosti z dela, razveljavita. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da je trajalo do 31.12.1995 z vsemi pravicami in obveznostmi. Tožniku je prisodilo 86.022,30 SIT zaradi izgube plače v obdobju po izvršitvi nezakonitih odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da se zahtevek za plačilo odškodnine za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v višini 199.867,80 SIT zavrže (pravilno: del tožbe se zavrže). Ugotovilo je, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi z veljavnostjo do 31.12.1995 ter z določbo, da bo tožnik opravljal dela pomožnega natakarja v obratovalnicah v K. in KR. Ker je tožena stranka septembra 1995 ukinila obrat v KR., kjer je tožnik v tistem času opravljal delo, mu je izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi ukinitve obratovalnice, v katerem je hkrati ugotovila, da tožnika ne more razporediti v poslovalnico v K.. Tožnik je zoper sklep ugovarjal, tožena stranka pa je v ugovornem postopku tožniku izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi petih zaporednih ni neupravičene odsotnosti z dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil ta sklep nezakonit, ker toženec ni naročil tožniku, da naj nadaljuje z delom v poslovalnici v K., temveč je že 2.10.1995 odjavil tožnika z dnem 15.10.1995, torej z dnem, do katerega naj bi tožnik izrabil letni dopust ter presežke delovnih ur.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo. Ugotovilo je, da z ukinitvijo ene delovne enote ni prišlo do ukinitve obratovalnice tožene stranke, ki bi utemeljevala izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja iz navedenega razloga, torej je bil prvi sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.9.1995 nezakonit. Nezakonit je tudi sklep sprejet v ugovornem postopku, s katerim je bil prvi sklep spremenjen tako, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi neupravičene odsotnosti z dela po 6. točki 100. člena ZDR. Zoper spremenjeno odločitev delodajalca tožnik ni mogel ugovarjati, čeprav je šlo pri novi dokončni odločitvi za povsem drugačno dejansko stanje ter pravno podlago za prenehanje delovnega razmerja. Ob tem je še ugotovilo, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da med strankama ni bilo dogovora, da bo tožnik po 15.10.1995 prihajal na delo v enoto v K. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v postopku odločanja o pritožbi in zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi, ugodi pritožbi tožeče (pravilno - tožene) stranke ter zavrne zahtevek tožnika. Navaja, da tožniku izdani sklep o prenehanju delovnega razmerja ni bil nezakonit, ker je delavcu dejansko prenehalo delovno razmerje v obratovalnici v KR. zaradi prenehanja te obratovalnice. Ni pa mu prenehalo delovno razmerje v obratovalnici v K., ker sta bili v pogodbi o zaposlitvi določeni obe obratovalnici. Potem, ko mu je bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja, bi moral tožnik še naprej prihajati na delo v obratovalnico v K. do dokončnosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Tega ni storil, zato je izostajal neupravičeno, s tem pa je nastal nov razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker je šlo le za nov razlog, ni šlo za nov sklep o prenehanju delovnega razmerja, zato ni utemeljeno stališče pritožbenega sodišča, da je bila tožniku odvzeta možnost do pravnega varstva pri delodajalcu. Iz dokaznega postopka je razvidno, da je bil tožnik do 15.10.1995 upravičeno odsoten z dela zaradi izrabe letnega dopusta ter presežka ur, za tem datumom pa bi moral prihajati na delo, česar pritožbeno sodišče ni pravilno ugotovilo.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku ( Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revizija ni utemeljila uveljavljeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato ga revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Po določilih 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) ima zasebni delodajalec možnost, da delavcu pisno odpove pogodbo o zaposlitvi, če se je začel postopek za prenehanje njegove dejavnosti ali če preneha obratovalnica zasebnega delodajalca v skladu s posebnimi predpisi, ter v nekaterih drugih primerih, ki jih določa zakon. Sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, da bi bili izpolnjeni navedeni pogoji, zato sta utemeljeno razveljavili delodajalčev sklep prve stopnje. Revidentove navedbe, da je treba zaprtje toženčevega gostinskega lokala v KR. šteti kot prenehanje obratovalnice, so zmotne. Obratovalnica v pravnem smislu ni posamezna organizacijska ali delovna enota zasebnega delodajalca, temveč je treba s tem pojmom razumeti celoto sredstev, ki jih zasebni delodajalec v skladu s predpisi uporablja pri izvajanju svoje dejavnosti. V času odločanja o prenehanju delovnega razmerja veljavni Obrtni zakon (Uradni list RS, št. 50/94) ne omenja pojma obratovalnica, ta pravni pojem pa še vedno uporablja veljavna delovna zakonodaja, zato je treba s tem pojmom razumeti statusno obliko, kot je bila opredeljena v prejšnjih predpisih, saj ta opredelitev ni v nasprotju z novimi predpisi. Po teh predpisih pa je obratovalnica statusna oblika, ki jo je ustanovil samostojni obrtnik, v kateri opravlja eno ali več dejavnosti.

Določila 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 42/90, 4/91, 13/93) določa, da ima delavec v organizaciji oziroma pri delodajalcu pravico do ugovora zoper sklepe, s katerimi se odloča o njihovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Ugovor praviloma zadrži izvršitev odločitve do izdaje dokončne odločbe. Po določilih 6. točke 100. člena ZDR delavcu preneha delovno razmerje pri delodajalcu, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo - s prvim dnem odsotnosti z dela. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da tožnik po 15.10.1995 ni neupravičeno izostal z dela. Ugotovili sta, da tožena stranka od tožnika ni zahtevala, da 15.10.1995 prične opravljati delo v K., temveč da je v svojem prvem sklepu tožena stranak celo zapisala, da njegova razporeditev na delo v lokal v K. ni mogoča, zato je njeno navajanje, da bi moral tožnik po 15.10.1995 opravljati delo v enoti v K., neutemeljeno. Tožena stranka v reviziji navaja, da je tožniku delovno razmerje dejansko prenehalo zaradi prenehanja obratovalnice in bi moral tožnik do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja iz tega razloga še prihajati na delo, obenem pa protislovno zatrjuje, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičenih izostankov. Ob teh vsebinskih razlogih, zaradi katerih sklepa prve in druge stopnje tožene stranke nista zakonita, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da so pravilne ugotovitve sodišča druge stopnje o tem, da je sklep organa druge stopnje nezakonit tudi iz formalnih razlogov. Kot je bilo ugotovljeno v sodnem postopku, organ druge stopnje pri obravnavanju tožnikovega ugovora ni odločal o tožnikovem zahtevku, temveč je odločal o povsem drugem vprašanju ter v zvezi s tem uporabil povsem druge pravne temelje. O teh vprašanjih je odločal prvič, zato bi moral imeti tožnik pravico do ugovora zoper to odločitev. Ta pravica mu je bila odvzeta, s tem pa so bili kršeni prisilni predpisi 80. člena ZTPDR.

Po obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP ter ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.