Jedro

Četudi je interni postopek ugotavljanja škode po ZTPDR izveden skupaj z disciplinskim postopkom in je sklep o povrnitvi škode sestavni del sklepa, s katerim je odločeno o disciplinski odgovornosti, to ne pomeni, da mora delavec pred sodiščem zahtevati razveljavitev sklepa o povrnitvi škode. V tem delu odločitev disciplinske komisije ne postane dokončna in pravnomočna niti ne more predstavljati izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I 2004/01009 z dne 4. 2. 2004 ostane v veljavi, le da se v 2. točki izreka utesni za znesek 790.943,51 SIT, tako da je dolžnik dolžan upniku poravnati glavnico v višini 4.051.209,49 SIT (sedaj 20.205,95 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2004 do 31. 12. 2006 in od 20.205,95 EUR od 1. 1. 2007 do plačila (1. odstavek 1. točke izreka). Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 81.102,00 SIT (sedaj 338,43 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2004 do 31. 12. 2006 in od 338,64 EUR od 1. 1. 2007 do plačila (2. odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 1.116,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil toženec. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da sklep o izvršbi razveljavi v celoti, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da med strankama ni sporno, da je bil zaposlen pri tožeči stranki, da je delovno razmerje prenehalo 31. 12. 2001 in da je disciplinska komisija tožeče stranke 27. 2. 2002 izdala odločbo, s katero je ugotovila obstoj škode v višini 7.027.876,00 SIT. Tožeča stranka za povračilo te škode ni sprožila ustreznega postopka pred pristojnim delovnim sodiščem v smislu 72. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ampak je 2. 12. 2002 (skoraj eno leto po prenehanju delovnega razmerja) izdala račun št. 4293492 za 4.853.997,00 EUR (ki naj bi temeljil na naročilu št. 546550 z dne 19. 11. 2002), 10. 1. 2003 pa še račun št. 4327025 za 4.842.153,00 EUR (ki naj bi temeljil na naročilu št. 678762 z dne 31. 12. 2001). Upoštevaje, da je tožeča stranka že pred prenehanjem delovnega razmerja izdala sklep o odstranitvi delavca (toženca) z delovnega mesta, je jasno, da toženec 31. 12. 2001 ni mogel podati naročila, na podlagi katerega bi se izdal račun. Glede temelja za izdajo računa se je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo dne 19. 10. 2009 sklicevala na ugotovljeno odškodninsko odgovornost, kot izhaja iz odločbe disciplinske komisije z dne 27. 2. 2002, kljub temu da iz računa ni razvidno, da bi bil izdan na podlagi odločbe. Odločba niti ne more biti osnova za izdajo računa tožencu, ki tedaj ni bil več v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Izterjava odškodnine za morebitno škodo bi bila mogoča le z uvedbo ustreznega postopka pred pristojnim delovnim sodiščem. Tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je pravni in dejanski temelj tožbenega zahtevka tožeče stranke v odškodninski odgovornosti toženca, ki naj bi v času delovnega razmerja povzročil škodo, pri čemer je tožeča stranka – ker toženec škode ni poravnal – izdala račun, na katerem temelji izpodbijani sklep o izvršbi. Račun bi bil lahko izdan le na podlagi pogodbe v naročniškem ali poslovnem razmerju, kot je navedlo tudi Višje delovno in socialno sodišče v sklepu, opr. št. Pdp 1162/2009 z dne 26. 5. 2010, s katerim je predhodno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. Da temelji na odločbi disciplinske komisije, iz računa niti ni razvidno, ampak je zapisano, da je izdan na podlagi naročila, pa tudi znesek ugotovljene škode v odločbi disciplinske komisije in znesek na računu se ne ujemata. Sodišče prve stopnje je o tem v obrazložitvi navedlo razloge, ki so v nasprotju z vsebino listin v spisu, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Račun ne more predstavljati verodostojne listine, ker temelji na fiktivnem naročilu. Dokazno breme glede resničnosti in utemeljenosti računa je bilo na tožeči stranki, morala bi dokazati, da je toženec dejansko podal naročilo, na katerem naj bi račun temeljil. Sodišče prve stopnje je pri navedbi, da je bil račun izdan na osnovi izročenega blaga, zmotno presodilo tudi, da sta bili stranki v poslovnem odnosu. Toženec je bil pri tožeči stranki v delovnem razmerju, v okviru tega razmerja je prejel blago za nadaljnjo prodajo, prodajal ga je v imenu tožeče stranke in za njen račun. Glede odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo mnenje sodne izvedenke finančne stroke, čeprav je podal toženec številne pripombe v pripravljalni vlogi z dne 3. 5. 2006, opozoril je na številna odprta vprašanja in nejasnosti. Do pripomb se ni opredelilo niti Okrožno sodišče v Mariboru, ki je prvotno vodilo postopek, niti Delovno sodišče v Mariboru, ki je sprejelo izpodbijano sodbo.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala navedbe toženca, pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijano sodbo. Navedla je, da je podlago za izdajo sklepa o izvršbi predstavljal le račun št. 4327025 z dne 10. 1. 2003, ki je temeljil na ugotovljenem manku na dan 31. 12. 2001. Podana je odškodninska odgovornost toženca, ki se je ugotavljala pretežni del leta 2002. Glede na obseg razpoložljive dokumentacije je razumljivo, da pred tem tožeča stranka računa ni mogla izdati. Račun je izdala na obrazcu, ki je prilagojen običajnemu poslovanju, po navadi se račun izda na podlagi naročila. Dejstvo, da je tožeča stranka tudi v tem primeru uporabila ta obrazec, ne vpliva na njegovo verodostojnost. Sodišče prve stopnje je po obsežnem in zapletenem dokaznem postopku naredilo pravilno dokazno oceno, opredelilo se je do vseh bistvenih navedb in pravno odločilnih dejstev. Toženec v pritožbi v delu, v katerem povzema razloge sodišča prve stopnje, te razloge jemlje iz konteksta. Pri tem ne upošteva, da je izpodbijana odločitev utemeljena na zaključku, da je pri opravljanju dela v okviru delovnega razmerja pri tožeči stranki povzročil škodo. O pritožbenih ugovorih se je Višje delovno in socialno sodišče že izjasnilo v sklepu, opr. št. Pdp 1162/2009 z dne 26. 5. 2010, opozorilo je le na vprašanje potrebnosti stroškov izvršilnega postopka. Pri presoji tega vprašanja je treba upoštevati, da bi bili stroški postopka, če bi tožeča stranka odškodnino uveljavljala neposredno s tožbo pred pristojnim delovnim sodiščem, še višji. Glede višine ugotovljene odškodninske terjatve pa je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navedla le, da je razvidna iz mnenja sodne izvedenke finančne stroke, mnenje je sodišče prve stopnje ocenilo, zgolj zato, ker sodne izvedenke ni dodatno zaslišalo, pa ni zagrešilo kršitve postopka, ki bi zahtevala razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal toženec v pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo o nasprotju med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v izpodbijani sodbi, in vsebino listin pritožba uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami oziroma zapisniki.

Pritožbeno sodišče nasprotja med razlogi sodbe in vsebino listin ter zapisnikov ni ugotovilo, čeprav je sodišče prve stopnje zapisalo, da račun št. 4327025 z dne 10. 1. 2003 temelji na ugotovljeni škodi, ki jo je toženec povzročil tožeči stranki, iz računa pa je razvidno, da naj bi bil izdan na podlagi naročila. Med strankama niti ni bilo spora o tem, da naročila ni bilo, ampak da je tožeča stranka račun izdala zaradi domnevno povzročene škode, ki jo je ugotovila v okviru internega postopka. Toženec, ki je za tožečo stranko prodajal blago (knjige) in sicer, tako da so v njegovem imenu delo opravljale druge delavke, naj bi bil odgovoren za vse prevzeto blago (knjige). Tožeča stranka je 23. 1. 2001 opravila inventuro, kot je razvidno iz zapisnika (priloga A9), na podlagi katere je ugotovila, da določena količina blaga (določeno število knjig) manjka. V zvezi z mankom (manjkajočimi knjigami) je bilo tožencu v okviru disciplinskega postopka, ki je bil sicer ustavljen z odločbo z dne 27. 2. 2002 (priloga A10), naloženo, da v treh mesecih po dokončnosti odločbe povrne tožeči stranki odškodnino v višini 7.027.8786,00 SIT oziroma 29.326,81 EUR, ker toženec ni ravnal skladno s to odločbo, torej ker škode ni poravnal prostovoljno, je tožeča stranka (nepravilno in neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) za ugotovljeni znesek škode izdala račun št. 4327025 (priloga A3). V računu je navedla specifikacijo knjig in njihovo vrednost, s tem je zahtevala plačilo odškodnine v višini vrednosti knjig, katere naj bi toženec za tožečo stranko prodajal, pa jih ni niti prodal niti vrnil tožeči stranki.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede kršitev določb postopka, ki urejajo dokazovanje s sodnim izvedencem. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka s sklepom, sprejetim na naroku za glavno obravnavo dne 17. 3. 2006, določilo sodno izvedenko finančne stroke dr. I.L., ki je podala pisno mnenje z dne 10. 4. 2006. Mnenje je izdelala na podlagi listin v sodnem spisu, zaključila je, da je vrednost knjig, ki jih toženec ni vrnil tožeči stranki, 4.051.209,49 SIT oziroma 16.905,60 EUR. Zoper takšno mnenje je toženec podal številne pripombe v pripravljalni vlogi z dne 3. 5. 2006, pripombe je sodišče prve stopnje posredovalo sodni izvedenki, ki je odgovorila z dopolnitvijo mnenja z dne 23. 4. 2009. Na dopolnitev mnenja toženec ni podal nadaljnjih pripomb niti ni na naroku za glavno obravnavo dne 19. 10. 2009 zahteval, da se mnenje dopolni oziroma da se sodno izvedenko zasliši. Glede na opisan potek postopka opustitev zaslišanja sodne izvedenke, ki je podala le pisno mnenje, ne predstavlja kršitve določb postopka, četudi bi bilo iz 253. člena ZPP razbrati, da sodni izvedenec mnenje primarno poda ustno.

Je pa pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni dosledno upoštevalo Zakona o uvedbi eura (ZUE; Ur. l. RS, št. 114/06), ker je v izreku izpodbijane sodbe posamezne zneske navedlo v tolarjih, kar ni pravilno. Vsi zneski v sodbi, ki je izdana po dnevu uvedbe eura, to je po 1. 1. 2007, še posebej pa zneski, ki so navedeni v izreku, morajo biti navedeni v eurih, sodišče je dolžno preračun opraviti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s tem pri odločitvi o tožbenem zahtevku za plačilo glavnice in zakonskih zamudnih obresti do 1. 1. 2007 navedlo tolarski znesek glavnice, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2007 do plačila pa eurski znesek. Teka obresti za obdobje veljavnosti tolarja ni potrebno posebej zapisati. Za pravilen, jasen in izvršljiv izrek bi zadoščalo, če bi zapisalo le znesek, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti v eurih, in datum začetka ter datum konca teka obresti.

Zgoraj opisane nepravilnosti niso bistvenega pomena, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve pa je vplivala nepravilnost pri pretvorbi zneska glavnice, za katero je sodišče prve stopnje vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi, iz tolarjev v euro. Upoštevaje centralni paritetni tečaj, po katerem je 1,00 EUR enako 239,64 SIT, predstavlja znesek 4.051.209,49 SIT 16.905,60 EUR in ne 20.205,95 EUR, kot je zapisano v izreku. Ker zaradi tega iz izreka izhaja, da se sklep o izvršbi opr. št. I 2004/01009 z dne 4. 2. 2004 vzdrži v veljavi za 4.051.209,49 SIT (kar je enako 16.905,60 EUR) ali za 20.205,95 EUR, je tak izrek najmanj nejasen in sam s seboj v nasprotju. Že zaradi tega pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je o zadevi prvič odločilo s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 176/2009 z dne 19. 10. 2009, upoštevalo je, da je tožeča stranka znižala zahtevani znesek na 4.051.209,49 SIT oziroma 20.205,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2004, stroške izvršilnega postopka pa je zahtevala z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2001 (ko je bil izdan sklep o izvršbi). Tožbeni zahtevek je, upoštevaje ugovor zastaranja, zavrnilo, ne da bi upoštevalo, da je predmet presoje utemeljenost (1. in 3. točke) sklepa o izvršbi, zaradi česar je (med drugim) Višje delovno in socialno sodišče s sklepom, opr. št. Pdp 1162/2009 z dne 26. 5. 2010 sodbo razveljavilo, saj je zastaranje terjatve začelo teči 27. 2. 2002 in je bilo pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo 7. 1. 2004, tako da vtoževana terjatev ni zastarala. V obrazložitvi razveljavitvenega sklepa je pritožbeno sodišče navedlo še, da je dejanski in pravni temelj tožbenega zahtevka v odškodninski odgovornosti toženca, ki naj bi v času opravljanja dela pri tožeči stranki s svojim ravnanjem povzročil škodo, in da je treba pri presoji odločitve o izvršilnih stroških tožeče stranke upoštevati, da ti niso potrebni, če se predlog za izvršbo vloži na podlagi listine, ki je ni mogoče šteti za verodostojno listino (ker v individualnem delovnem sporu odškodnine od delavca na ta način sploh ni dopustno uveljavljati).

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zmotno oblikovalo izrek izpodbijane sodbe, saj ni upoštevalo, da je predmet presoje utemeljenosti 1. in 3. točke izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I 2004/01009 z dne 4. 2. 2004. S citiranim sklepom je dolžniku (tožencu) naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev (iz naslova glavnice v višini 4.842.153,00 SIT oziroma 20.205,95 EUR in zakonske zamudne obresti od 31. 1. 2003 do plačila; 1. točka izreka), poleg tega je dovoljena izvršba (2. točka izreka), odmerjeni so stroški upnika (tožeče stranke) na 81.102,00 SIT oziroma 338,64 EUR (3. točka izreka). Na podlagi ugovora dolžnika (toženca) je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sklep o izvršbi v 2. točki izreka (v delu, v katerem je dovoljena izvršba) razveljavi. O preostalem (to je o zakonitosti 1. in 3. točke izreka sklepa o izvršbi) se je odločalo v pravdi. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 54/2005 z dne 25. 2. 2009 je bila zadeva odstopljena delovnem sodišču. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, v kolikšnem obsegu (če) se sklep o izvršbi obdrži v veljavi (glede 1. točke izreka, ki se nanaša na glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in glede 3. točke izreka, ki se nanaša na stroške izvršilnega postopka), ne pa odločati o 2. točki izreka (o dovolitvi izvršbe), ki je že bila razveljavljena s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I 2004/01009 z dne 24. 11. 2004. Prav tako ni pravilna posebna odločitev o stroških izvršilnega postopka, o teh stroških je bilo odločeno z že prej citiranim sklepom o izvršbi v 3. točki izreka, v tem delu sklep o izvršbi še ni bil razveljavljen, presojati bi ga moralo sodišče prve stopnje. Ker tega ni storilo, ampak je tožencu ponovno naložilo, da tožeči stranki povrne stroške izvršilnega postopka, je zagrešilo nadaljnjo kršitev določb postopka, saj je odločalo o nečem, ker sploh ni bilo predmet spora oziroma o čemer je že bilo odločeno. Že zaradi opisanih kršitev določb postopka je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po 1. odstavku 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ocenilo, da kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, pa tudi ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka in odločiti o tem, ali se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I 2004/01009 z dne 4. 2. 2004 v 1. in 3. točki izreka obdrži v veljavi (v celoti ali delno) oziroma ali se razveljavi. Pri materialnopravni presoji pa bo moralo upoštevati sledeče: Za presojo izpodbijanega dela sodbe je bistveno, da tožeča stranka niti ni uveljavljala zahtevka za plačilo kupnine oziroma izpolnitev obveznosti, ampak je vtoževala odškodnino za škodo, ki naj bi jo povzročil toženec. S tožencem sta sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001 (priloga A4) za delovno mesto zastopnik, po kateri je bila toženčeva temeljna obveznost zbiranje naročil za knjige, knjižne zbirke in ostale proizvode tožeče stranke na določenih področjih. Iz navedb tožeče stranke, ki so potrjene z vsebino listin v spisu (na primer izjav, ki so priložene k zapisniku o inventuri z dne 30. 8. 2001 – priloga A9), pa je razbrati, da je toženec opravljal ne le delo zastopnika, ampak tudi vodje. V vlogi z naslovom „odgovor upnika na ugovor dolžnik“ z dne 24. 12. 2004 je tožeča stranka navedla, da je tožnik opravljal svoje delo na stojnici na naslovu ..., hkrati pa je vodil prodajo drugih zastopnic v M... in C..., te zastopnice so naročale in sprejemale blago pod njegovo šifro. Način poslovanja je bil – kot je nadalje navedeno v pripravljalni vlogi – urejen s pravili, s katerimi naj bi bili zaposleni seznanjeni. Ker naj bi toženec ta pravila kršil, je tožeči stranki onemogočil ustrezni nadzor nad prodajo blaga (knjig). Ob inventuri je tožeča stranka tako na stojnicah, na katerih so delo opravljale delavke pod vodstvom toženca in toženec, ugotovila manko (primanjkljaj knjig), za katerega je obremenila toženca.

Toženec s tožečo stranko ni bil v (nekem) poslovnem odnosu, ampak je bil v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001, s katero se je zavezal, da bo za tožečo stranko prodajal knjige in zbiral naročila. Za sporno obdobje je odškodninska odgovornost v delovnem razmerju urejena v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji). Skladno s 1. odstavkom 70. člena ZTPDR mora delavec, ki pri delu, oziroma v zvezi z delom, namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo povrniti. V 72. členu istega zakona je določeno, da škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino ter povzročitelja ugotavlja pristojni organ organizacije oziroma delodajalec in da se sproži postopek pri sodišču, če delavec v treh mesecih ne povrne tako ugotovljene škode. Če delavec v treh mesecih ne povrne škode, ugotovljene s sklepom pristojnega organa oziroma delodajalca, se sproži postopek pred pristojnim sodiščem. Tožbo mora torej vložiti delodajalec, če delavec odškodnine ne plača prostovoljno. Ob taki ureditvi ni pogojev, da bi delavec pred sodiščem zahteval razveljavitev sklepa o povrnitvi škode, čeprav je bil odškodninski postopek izveden skupaj z disciplinskim postopkom in je sklep o povrnitvi škode sestavni del sklepa, s katerim je odločeno o njegovi disciplinski odgovornosti. V tem delu odločba disciplinske komisije ne postane dokončna in pravnomočna, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje, niti ne more predstavljati izvršilnega naslova. Tudi sodno varstvo delavca zoper ta del odločbe ni predvideno, takšna tožba bi bila zavržena. Tisti, ki je aktivno legitimiran, je delodajalec, kar pomeni, da bi morala tožeča stranka za odškodnino vložiti tožbo pred pristojnim delovnim sodiščem in šele na podlagi pravnomočne sodbe, s katero bi ji bilo ugodeno, bi – če toženec naložene obveznosti ne bi izpolnil – lahko vodila izvršbo. Njeno ravnanje, ko je na podlagi presoje, da je toženec odškodninsko odgovoren, izdala račun in ga bremenila za plačilo odškodnine, ni bilo zakonito. Takšen račun ne more predstavljati verodostojne listine, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje, saj ni bil izdan na podlagi naročila blaga, s trženjem katerega se ukvarja tožeča stranka.

V sodnem postopku, v katerem se zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi povzročil delavec, je dolžna tožeča stranka (delodajalec) dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti, ki so določeni z v času nastanka škode veljavnim Zakonom o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. RS, št. 29/78 in nadaljnji), to je protipravno ravnanje toženca, škodo ter vzročno zvezo med ravnanjem in škodo, poleg tega pa glede na 1. odstavek 70. člena ZTPDR še krivdo najmanj v obliki hude malomarnosti. Za blažjo obliko krivde (ali objektivno) toženec za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala, ne odgovarja, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ne more biti utemeljen zgolj na podlagi navedb tožeče stranke, da se je ob inventuri na stojnicah, za katere je bil zadolžen toženec, ugotovil manko (primanjkljaj knjig). Tožeča stranka bi morala dokazati še, da je toženec ravnal protipravno, torej v nasprotju z obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi ali (jasnimi) navodili, in da je bilo njegovo ravnanje hudo malomarno, kar pomeni, da ni ravnal niti s skrbnostjo, ki se zahteva od povprečnega človeka (delavca). Ker se za utemeljitev odškodninske odgovornosti zahteva kvalificirana oblika krivde, je dokazno breme glede krivde na strani oškodovanca (tožeče stranke), pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu velja le za navadno malomarnost, pri kateri je merilo skrbnosti posebej skrben, pazljiv človek (delavec). Na strani tožeče stranke je torej (trditveno in) dokazno breme, da je bilo ravnanje toženca, ki je privedlo do oškodovanja, protipravno in hudo malomarno, pri čemer je bistveno, da s tožečo stranko ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje, po kateri bi nadziral delo drugih zastopnic, ampak za delovno mesto zastopnika, na katerem je bila njegova temeljna obveznost (osebno) zbiranje naročil za proizvode tožeče stranke (knjige). Poleg tega ni nebistveno, da je tožeča stranka navodila v zvezi z ravnanjem zastopnikov izdala šele v letu 2001, ker je ugotovila, da imajo v obtoku prevelike količine naročilnic, da imajo previsoke zaloge in da prodajo določeno blago, za katerega predhodno niso obremenjeni (kot je razvidno iz Navodila komercialnih pisarn in navodil za IOS (prilogi A7).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ponovno oceniti že izvedene dokaze in po potrebi izvesti nove, tako da bo lahko presodilo, ali je toženec s protipravnim ravnanjem pri opravljanju dela zastopnika tožeči stranki namenoma ali iz hude malomarnosti povzročil škodo. Le v tem primeru je tožbeni zahtevek utemeljen in to le v obsegu, v katerem je škoda tožeči stranki nastala zaradi toženčevega ravnanja (in ne zaradi ravnanja drugih zastopnic, ki so delo opravljale pod njegovo šifro).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.