30. 9. 2024

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Klemen Kadivec, Domžale, ki ga zastopa Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, na seji 30. septembra 2024

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 25329/2021 z dne 16. 4. 2024 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 25329/2021 z dne 25. 3. 2024 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani ugotovil, da so pri pritožniku še vedno podani razlogi za pripor po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo in 53/24 – v nadaljevanju ZKP).

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave in pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Opozarja, da je v petem odstavku 207. člena ZKP določeno, da pripor po vložitvi obtožnice traja največ dve leti. Pritožnik navedeno zakonsko določbo razlaga tako, da teče dvoletni rok od vložitve obtožnice dalje, ne glede na to, v kateri kazenski zadevi je bil odrejen. Ker v dveh letih od vložitve obtožnice še ni bila izrečena obsodilna sodba, pritožnik meni, da bi sodišče moralo pripor odpraviti. Peti odstavek 207. člena ZKP naj bi bil v nasprotju z načelom jasnosti in določnosti predpisov, ker naj ne bi natančno določal, od kdaj teče dveletni rok za pripor.

3.Pritožnik opozarja tudi, da je zunajobravnavni senat sorazmernost trajanja pripora preverjal tako, da je upošteval samo postopanje sodišča od zadnjega preizkusa pripornih razlogov dalje, ne pa tudi postopanja sodišča v celotnem obdobju od vložitve obtožnice do zadnjega preizkusa 25. 3. 2024.

4.Pritožnik meni, da bi moral zunajobravnavni senat upoštevati tudi, da se je maksimalno določen čas trajanja pripora iztekel v trinajstih dneh od izdaje sklepa. Pripor naj ne bi bil sorazmeren, ker naj bi bilo že ob izdaji sklepa zunajobravnavnega senata jasno, da se do tedaj kazenski postopek zoper pritožnika še ne bo zaključil.

5.Višje sodišče je pojasnilo, da temelji stališče, da se peti odstavek 207. člena ZKP nanaša na konkretno obtožnico in kazenski postopek, ki teče na podlagi take obtožnice, na sistematiki zakona in celoviti ureditvi instituta pripora, ki izhaja iz jezikovne, sistematične, teleološke in logične metode razlage. Pripor naj bi bil v vsakem primeru lahko odrejen samo zoper določeno osebo zaradi obstoja utemeljenih razlogov za sum, da je ta oseba storila točno določeno in konkretizirano kaznivo dejanje, in iz točno določenih pripornih razlogov, ki se povezujejo s konkretno kazensko zadevo. Po stališču Višjega sodišča je rok za pripor začel teči z njegovim izvrševanjem ter se zato v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni iztekel.

6.Višje sodišče je zavrnilo tudi pritožnikov očitek, da se izpodbijani sklep osredotoča le na časovno obdobje od zadnjega preizkusa pripornih razlogov in ne na celotno obdobje trajanja tega kazenskega postopka. Pojasnilo je, da ima izpodbijani sklep oceno o razlogih za celotno časovno trajanje predmetne zadeve. Kompleksnost kazenske zadeve naj bi se odražala v obsegu spisovnega gradiva in izjemno velikem številu procesnih udeležencev. Zadeva naj bi imela mednarodni element, iz česar naj bi izhajala tudi nujnost prevajanja in uporabe instrumentov mednarodne pravne pomoči in evropskega preiskovalnega naloga. Nekaj premora iz objektivnih razlogov, v sicer izjemno strnjenem obravnavanju zadeve, naj ne bi omogočalo sklepanja, da postopanje sodišča ni kontinuirano. Pri tem se je Višje sodišče sklicevalo tudi na svoj predhodni sklep št. I Kp 25329/2021 z dne 12. 7. 2023.

7.V zvezi z očitkom, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do skorajšnjega izteka zakonskega roka maksimalnega trajanja pripora po vloženi obtožnici, pa je Višje sodišče pojasnilo, da lahko pripor traja vse do izteka skrajnega roka, če razlogi za odreditev še obstajajo in je poseg v osebno svobodo obtožnica še sorazmeren.

8.Zunajobravnavni senat je v izpodbijanem sklepu pojasnil, da pripor ne presega dopustnega trajanja. Za očitano kaznivo dejanje je predpisana zaporna kazen od 5 do 15 let, pripor zoper pritožnika pa se izvršuje eno leto in 11 mesecev. Obravnavana zadeva naj bi bila obsežna in kompleksna z obsežnim sodnim spisom (preko 24.000 listovnih strani) in dokaznim gradivom ter večjim številom obtožencev, med katerimi so nekateri tudi tujci in jim je treba vsa sodna pisanja prevajati. Od zadnjega preverjanja pripora naj bi se naroki izvajali kontinuirano in brez zavlačevanja, naroki naj bi bili strnjeno razpisani tudi za vnaprej. Res naj bi bilo, da je bilo nekaj narokov preklicanih zaradi bolezni udeležencev ter da postopek traja že dlje časa, vendar naj to ne bi bistveno posegalo v oceno sorazmernosti ukrepa.

B.

9.Po drugem odstavku 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Ustavna pritožba ne izpolnjuje nobenega od navedenih pogojev.

Glede začetka teka roka za pripor po vložitvi obtožnice

10.Ustavno sodišče je v odločbah št. Up-1451/22[1] in št. Up-323/20, Up-448/20,[2] obe z dne 7. 12. 2023, že obravnavalo vprašanje, ali obstaja za pripor z odložnim rokom dovolj določna in predvidljiva zakonska podlaga, ki izključuje vsakršno možnost arbitrarnega ravnanja države. Sprejelo je stališče, da takšna zakonska podlaga obstaja, pri čemer morajo biti tudi za pripor z odložnim rokom izpolnjeni vsi ustavni pogoji in zakonski pogoji. Pri tem je upoštevalo, da je takšen način odreditve pripora ustaljen tudi v praksi Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je peti odstavek 207. člena ZKP mogoče in dopustno ustavnoskladno razlagati tako, da omejuje čas dejanskega izvrševanja pripora na dve leti, in ne, da bi dvoletni rok tekel od odreditve pripora (z odložnim rokom).[3]

11.Podobno stališče je zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v sodbi v zadevi Porowski proti Poljski z dne 21. 3. 2017. V njej je obravnavalo enotno sodno prakso poljskih sodišč, po kateri se je v maksimalni dveletni rok za trajanje pripora štel samo čas dejanskega odvzema svobode v okviru posameznega kazenskega postopka, ne pa tudi čas, prestan na podlagi pripora v drugih kazenskih postopkih oziroma na podlagi izvrševanja zaporne kazni. ESČP je pojasnilo, da zahteva prvi odstavek 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) natančnost in predvidljivost veljavne določbe, ne nujno same po sebi, temveč tako, kot so jo razlagala pristojna sodišča. Utemeljilo je, da je s prakso Vrhovnega sodišča razlaga zakona pridobila enoten in avtoritativen pomen, zato je takšna zakonodaja izpolnjevala merilo predvidljivosti zakona za namene prvega odstavka 5. člena EKČP.[4]

12.Glede na navedeno ustavnosodno presojo in prakso ESČP očitno ni utemeljen pritožnikov očitek, da bi moralo sodišče pripor odpraviti zaradi poteka dveletnega roka iz petega odstavka 207. člena ZKP.

Glede presoje sorazmernosti trajanja pripora

13.Postopek podaljševanja in najdaljši čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice v Ustavi nista določena, nedvomno pa iz Ustave izhaja, da sme tudi po vložitvi obtožnice pripor trajati najkrajši potreben čas.[5] To po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni tudi, da so sodišča in drugi državni organi v pripornih zadevah dolžni postopati še posebej hitro. Ta zahteva izhaja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, po katerem ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Merila za presojo, kaj je razumen čas, so v primeru odvzema prostosti strožja kot v primeru sojenja na prostosti.[6]

14.Ustavno sodišče je že pojasnilo, da splošni maksimumi trajanja pripora, ki jih za posamezne faze kazenskega postopka določata Ustava in ZKP,[7] ne morejo biti edino merilo presoje še dovoljenega trajanja pripora.[8] Četudi ti roki še niso pretekli, je treba trajanje pripora omejiti na najkrajši čas, ki je glede na vsakokratne okoliščine posamezne zadeve potreben, da se pravnomočno odloči o posameznikovi krivdi. Če pristojni organi v kazenskem postopku ne postopajo hitro, pa tega ni mogoče upravičiti na podlagi posebnih okoliščin postopka ali ravnanja pripornika, je treba priprtega izpustiti na prostost.[9]

15.Presojo, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa, je po določenem času trajanja pripora sodišče dolžno opraviti po uradni dolžnosti in se do tega vprašanja v sklepu, s katerim odloči o priporu, opredeliti.[10] Kadar priprti uveljavlja, da pripor traja nerazumno dolgo, mora (tako prvostopenjsko kot tudi pritožbeno) sodišče na te argumente odgovoriti ter določno navesti okoliščine konkretnega primera, ki opravičujejo nadaljnje trajanje pripora.[11]

16.Pravico priprtega, da se mu sodi v razumnem času oziroma da se v nasprotnem primeru brani s prostosti, zagotavlja tudi tretji odstavek 5. člena EKČP. Ustavno sodišče se je v svojih odločbah že večkrat sklicevalo na merila za presojo razumnega trajanja pripora iz sodbe ESČP v zadevi Neumeister proti Avstriji z dne 27. 6. 1968, in sicer: (1) dolžina pripora; (2) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; (3) posledice pripora za pritožnika; (4) prispevek pritožnika k trajanju pripora; (5) zapletenost primera ter (6) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. Kadar je obdolženec v priporu dve ali več ločenih obdobij zaradi različnih sklopov obtožb, obdobje, v katerem se presoja sorazmernost pripora, vključuje vsa obdobja pripora, razen obdobje odvzema prostosti, odrejenega z obsodilno sodbo pristojnega sodišča.[12]

17.Držijo pritožnikove navedbe, da je treba pri presoji sorazmernosti trajanja pripora z odložnim rokom upoštevati celotno postopanje sodišč v konkretnem kazenskem postopku, ne samo postopanja od začetka izvrševanja pripora dalje. Obveznost sodišč, da tudi v primeru še ne izvršenega pripora postopajo hitro, namreč povečuje verjetnost, da se bo kazenski postopek zaključil prej in da zato pripora sploh ne bo treba izvršiti oziroma bo ta trajal manj časa. Višje sodišče pa je razumno pojasnilo, zakaj ima izpodbijani sklep zunajobravnavnega senata oceno o razlogih za celotno časovno trajanje predmetne zadeve. Pri tem je poudarilo kompleksnost kazenske zadeve, obseg spisovnega gradiva, izjemno veliko število procesnih udeležencev in mednarodni element zadeve. Zunajobravnavni senat je poleg navedenega upošteval še visoko zagroženo kazen za očitano kaznivo dejanje (pet do 15 let), nekoliko več poudarka pa je dal ravnanju sodišč od zadnjega vmesnega ugotovitvenega sklepa dalje, torej v obdobju, v katerem trajanja postopka še ni presojal. Višje sodišče se je glede sorazmernosti pripora sklicevalo tudi na svojo odločitev, sprejeto ob preizkusu enega od predhodnih vmesnih ugotovitvenih sklepov. Po ustaljeni ustavnosodni presoji odločitev sodišča ustreza standardu obrazložene sodne odločbe, če se sodišče v zvezi z že predhodno uveljavljanimi očitki sklicuje na odločitev, sprejeto v predhodnem stadiju istega postopka.[13]

18.Po ustaljeni ustavnosodni presoji je načelo sorazmernosti kršeno, če se trajanje pripora preveč približa kazni, ki obdolžencu grozi v konkretnem primeru.[14] Trajanje pripora zoper pritožnika pa v času izdaje izpodbijanih sklepov še ni doseglo niti minimuma zagrožene zaporne kazni (tj. 5. let). Po drugi strani pa okoliščina, da se je trajanje pritožnikovega pripora približalo maksimalnemu roku za pripor, za presojo sorazmernosti pripora ni pomembna.

19.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

C.

20.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) ter člana Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.

Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) Predsednik senata

[1]Točka 17 obrazložitve navedene odločbe.

[2]Točka 24 obrazložitve navedene odločbe.

[3]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1451/22, 27. točka obrazložitve.

[4]Glej sodbo ESČP v zadevi Porowski proti Poljski, 125. točka obrazložitve.

[5]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190), predvsem 11. točko obrazložitve.

[6]Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-123/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 135), št. Up-155/95, št. Up-327/97 z dne 18. 12. 1997 (OdlUS VI, 200) in št. Up-369/16 z dne 13. 7. 2016.

[7]Drugi odstavek 20. člena Ustave ter 205. in 207. člen ZKP.

[8]Odločbe Ustavnega sodišča št. Up-123/95, 47. točka obrazložitve, št. Up-155/95, 9. točka obrazložitve in št. Up-327/97, 9. točka obrazložitve.

[9]Tako na primer že odločbi Ustavnega sodišča št. Up-123/95, 39. točka obrazložitve, in št. Up-155/95, 11. točka obrazložitve. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-369/16.

[10]Odločbe Ustavnega sodišča št. Up-155/95, 11. točka obrazložitve, št. Up-327/97, 13. točka obrazložitve, in št. Up-1065/05, Up-1067/95 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 11/06), 22. točka obrazložitve.

[11]Tako že odločba Ustavnega sodišča št. Up-123/95, 39. točka obrazložitve.

[12]Glej sodbe ESČP v zadevah Porowski proti Poljski, 133. točka obrazložitve; Piechowicz proti Poljski z dne 17. 4. 2012, 188. točka obrazložitve, in Mitev proti Bolgariji z dne 22. 12. 2004, 102. točka obrazložitve.

[13]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 114/04, in OdlUS XIII, 85).

[14]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1332/22 z dne 10. 10. 2022.