Jedro

Pritožniki pravni interes utemeljujejo v lastništvu občine nad spornimi parcelami, saj bo občina tako lahko uredila parcele v interesu vseh krajanov. Pritožbeno sodišče se s takšno interpretacijo pravnega interesa intervenientov ne strinja. Intervencijski interes intervenienta je podan, če ima intervenient pravno korist od tega, da v pravdi zmaga ena od strank (glej Jože Juhart: Civilno procesno pravo, str. 317), to pa pomeni, da je intervenient do stranke, kateri se hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju z njo, da bi neugodna odločba vplivala na njegovo razmerje do intervenienta. Pritožbeno sodišče soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da intervenienti v konkretnem primeru takšnega položaja niso izkazali.

Upoštevati je namreč potrebno, da je bil z dnem 25.7.1997 uveljavljen Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), ki predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na tovrstnih nepremičninah. Gre torej za originaren način pridobitve lastninske pravice. V skladu z 2. in 3. členom ZLNDL so lastninsko pravico pridobile fizične oziroma pravne osebe, ki so ob uveljavitvi zakona na nepremičnini imele pravico uporabe, oziroma njihovi pravni nasledniki. Da bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom po 1. odstavku 92. člena SPZ lahko uspela, bi torej morala izkazati, da je na dan uveljavitve ZLNDL imela pravico uporabe na spornih nepremičninah oziroma, da pred uveljavitvijo navedenega zakona ta pravica uporabe v skladu z do tedaj veljavnim režimom upravljanja in razpolaganja sredstev v družbeni lastnini ni bila prenešena na drugo osebo.

Izrek

1. Pritožba intervenientov zoper sklep, opr. št. VIII Pg 98/98-176, se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Pritožbama zoper sodbo in sklep, opr. št. VIII Pg 98/98-177, se delno ugodi in se izpodbijana odločba razveljavi v točki II. in delno v točki V. izreka glede povrnitve stroškov pravdnega postopka drugo do četrtotoženim strankam in se zadeva v tem delu vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se izpodbijana odločba v točki I. in v preostalem delu točke V. izreka potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži do končne odločbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, opr.št. VIII Pg 98/98-176, zavrnilo stransko intervencijo intervenientov R.A., A.C., S.G., K.H., F.K., F.K., O.M., S.P., F.P., R.P., N.R., M.R., J.S., I.Š. in T.Š..

S sodbo in sklepom, opr. št. VIII Pg 98/98-177, izdanih istega dne

5.9.2003 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da ne dopusti spremembe tožbe v tem, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti v last in posest parc. št. 1461/2, vpisano pri vl. št. 2823 k.o. P. na podlagi ustrezne zemljiškoknjižne izjave o prenosu lastninske pravice (točka I. izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"2. Drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki izročiti v last in posest parc. št. 1382/8 in 1382/5, vpisani pri vl. št. 2887 k.o. P. na podlagi ustrezne zemljiškoknjižne izjave o prenosu lastninske pravice.

3. Tretje in četrtotožena stranka sta dolžni tožeči stranki izročiti v last in posest vsaka do 1/2 parc. št. 1458/2 in 1459/2, vpisani pri vl. št. 2889 k.o. P. ter parc. št. 1460/2, vpisano pri vl. št. 1342 k.o. P. na podlagi ustrezne zemljiškoknjižne izjave o prenosu lastninske pravice, vse v roku 15 dni od izdaje te sodbe dalje.

4. Tožene stranke se dolžne nerazdelno povrniti tožeči stranki pravdne stroške s predpisanimi zamudnimi obrestmi, v 15 dneh pod izvršbo" (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje je glede na umik tožbe ustavilo postopek v delu, ki se tiče občin B., I., Š., V., H., M. in D.P. (točka III. izreka).

V delu, ki se nanaša na občini D. in V.L. pa je tožbo zavrglo (točka

IV. izreka). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka prvotoženi stranki v znesku 51.700,00 SIT ter drugo do četrtotoženim strankam v znesku 287.232,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2003 do plačila (tč. V. izreka).

Zoper sklep o ustavitvi postopka (tč.III. izreka) in o zavrženju tožbe (tč. IV. izreka) ni bilo vložene pritožbe, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju pod nazivom tožečo stranko šteje edino preostalo tožečo stranko M.L..

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo prvotožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni, podrejeno temu pa, da ju razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Stranski intervenienti (razen F.P., ulica Ž., Ljubljana, za katerega je v pritožbi navedeno, da je pokojni) so v pritožbenem roku vložili pritožbo zoper sklep o nedopustitvi stranske intervencije, kakor tudi pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da razveljavi izpodbijani sklep in izpodbijano sodbo, dopusti stransko intervencijo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Drugo do četrtotožena stranka so v odgovoru na pritožbi zoper sodbo predlagali pritožbenemu sodišču, da pritožbi zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede pritožbe o zavrnitvi stranske intervencije: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo stransko intervencijo intervenientov z utemeljitvijo, da intervenienti ne izkazujejo pravnega interesa za pridružitev tožeči stranki v tej pravdi. Pritožniki v pritožbi odločitev sodišča prve stopnje izpodbijajo s trditvami, da so člani iniciativnega odbora krajanov naselja ob avtocesti v V. nad klancem, ki se v imenu in po pooblastilu večine krajanov naselja prizadevajo za dokončno ureditev in možnost nemotene uporabe zelenega zaščitnega pasu kot javnega dobra za vse krajane pod enakimi pogoji v skladu z namembnostjo po prostorsko ureditvenih aktih ter v skladu s sklepi Mestnega sveta M.L. za rešitev te problematike in v skladu z lokacijsko dokumentacijo, ki je bila v ta namen izdelana. Pritožniki pravni interes utemeljujejo v lastništvu občine nad spornimi parcelami, saj bo občina tako lahko uredila parcele v interesu vseh krajanov.

Pritožbeno sodišče se s takšno interpretacijo pravnega interesa intervenientov ne strinja. Intervencijski interes intervenienta je podan, če ima intervenient pravno korist od tega, da v pravdi zmaga ena od strank (glej Jože Juhart: Civilno procesno pravo, str. 317), to pa pomeni, da je intervenient do stranke, kateri se hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju z njo, da bi neugodna odločba vplivala na njegovo razmerje do intervenienta. Pritožbeno sodišče soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da intervenienti v konkretnem primeru takšnega položaja niso izkazali. Intervenienti svoj interes zatrjujejo na pravici do javnega zelenega zaščitnega pasu. Pritožniki materialne podlage za tovrstno upravičenje ne pojasnjujejo. Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja varstvo lastninske pravice na nepremičninah v smislu 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) oziroma

1. odstavka 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

Za utemeljitev intervencijskega interesa bi intervenienti morali izkazati, da bo uspeh tožeče stranke pomenil drugačen pravni položaj tudi za stranske interveniente. Intervenienti ne izkazujejo, da bi morebiten uspeh tožeče stranke z vrnitvenim zahtevkom zaradi varstva lastninske pravice sam po sebi vplival na pravno razmerje med tožečo stranko in stranskim intervenientom. Zatrjevanje intervenientov, da imajo interes, da tožeča stranka uredi režim koriščenja javnih površin v njihovem bivalnem okolju, še ne pomeni izkazovanje pravnega razmerja, na katerem bi intervenienti lahko utemeljevali intervencijski interes v tej pravdi. Zatrjevanje javnega interesa za ureditev načina uporabe spornih nepremičnin je lahko relevantna okoliščina v postopku omejevanja lastninske pravice na nepremičnini oziroma razlastitve nepremičnine v smislu določb 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora (Ur.l. RS, št. 110/2002). Pritožniki torej zatrjujejo okoliščine, ki za utemeljitev intervencijskega interesa ne morejo biti relevantne. Trditve pritožnikov glede smiselnosti rabe spornih nepremičnin v javno korist ne izkazujejo individualnega pravnega razmerja med tožečo stranko in pritožniki, v posledici česar bi le-ti imeli izkazan interes za intervencijo v korist tožeče stranke. Intervencijskega efekta pa pritožniki ne morejo uspešno utemeljevati tudi na njihovem ekonomskem interesu, ki naj bi bil v tem, da bi morebiten neuspeh tožeče stranke v tem postopku vplival na vrednost nepremičnin v lasti pritožnikov. Zgolj ekonomski interes intervenienta na uspehu ene od strank za utemeljitev intervencije na zadošča.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje glede na trditveno podlago samih intervenientov pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo predlagano intervencijo, v posledici česar je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper sodbo in sklep, opr. št. VIII Pg 98/98-177: Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve intervencije je pritožbeno sodišče v okviru preizkušanja izpodbijane sodbe na podlagi pritožbe tožeče stranke upoštevalo tudi pritožbo intervenientov, saj je bila njihova pritožba vložena pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bila intervencija zavrnjena (2. odstavek 200. člena ZPP).

Neutemeljena je pritožba tožeče stranke v delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o nedopustitvi spremembe tožbe, s katero je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 12.7.2002, uveljavljala tudi dajatveni tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko na izročitev nepremičnine parc. št. 461/2 pri vl. št. 2823 k.o. P..

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je bil tožbeni zahtevek, kot ga je uveljavljala tožeča stranka zoper prvotoženo stranko s tožbo, pravnomočno zaključen na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1226/97, s katero je bila potrjena sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 170/93 z dne 13.1.1994, v delu, s katerim je bil tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko v celoti zavrnjen.

Uveljavljanje novega dajatvenega tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko pomeni tako subjektivno spremembo tožbe, katero sodišče prve stopnje, glede na odklonitev soglasja prvotožene stranke, upravičeno ni dovolilo (2. odstavek 187. člena ZPP). Ker pritožbeno sodišče v tem delu ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Utemeljena pa je pritožba pritožnikov v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo do četrotoženo stranko na izročitev nepremičnin, navedenih v točki II./2. in II./3. izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke pravilno opredelilo kot uveljavljanje lastninskopravnega varstva na podlagi

37. člena ZTLR oziroma 92. člena sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika SPZ. Materialnopravno je pravilno izhodišče, da mora tožnik za uveljavljanje tovrstnega zahtevka dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala, da ima lastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka, zato s takšnim zahtevkom ne more uspeti.

V skladu z 39. členom SPZ se lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa.

Tožeča stranka je v trditvenih navedbah zatrjevala, da je njena pravna prednica občina L.Š. navedena zemljišča pridobila v nacionalizacijskih postopkih od predhodnih lastnikov (glej točka IV.

pripravljalne vloge z dne 12.7.2002). Trditve pravdnih strank nakazujejo, da so sporne nepremičnine spadale v kategorijo tako imenovane družbene lastnine, za katero je veljal poseben lastninskopravni režim, ki je veljal v času pred vložitvijo tožbe.

Kot je bilo obrazloženo že v razveljavitvenem sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1226/97, pa sprememnjeni lastninskopravni režim na tovrstnih sredstvih ne izključuje uveljavljanja lastninskopravnih zahtevkov po 37. členu ZTLR. Upoštevati je namreč potrebno, da je bil z dnem 25.7.1997 uveljavljen Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), ki predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na tovrstnih nepremičninah. Gre torej za originaren način pridobitve lastninske pravice. V skladu z 2. in 3. členom ZLNDL so lastninsko pravico pridobile fizične oziroma pravne osebe, ki so ob uveljavitvi zakona na nepremičnini imele pravico uporabe, oziroma njihovi pravni nasledniki. Da bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom po 1. odstavku

92. člena SPZ lahko uspela, bi torej morala izkazati, da je na dan uveljavitve ZLNDL imela pravico uporabe na spornih nepremičninah oziroma, da pred uveljavitvijo navedenega zakona ta pravica uporabe v skladu z do tedaj veljavnim režimom upravljanja in razpolaganja sredstev v družbeni lastnini ni bila prenešena na drugo osebo.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je prvotožena stranka sporne nepremičnine pridobila od tožeče stranke s pogodbo namesto razlastitve z dne 2.2.1983 (A26), pogodbo o prenosu pravice uporabe zemljišča z dne 5.7.1983 (A27) in pogodbo o pravici uporabe zemljišča z dne 28.9.1993 (A28), ki jih je sklenila pristojna Komunalna skupnost pravne prednice tožeče stranke z republiško Skupnostjo za ceste. V zvezi z navedenimi pogodbami kot podlago za prenos pravice uporabe na spornih nepremičninah s pravnim prednikom tožeče stranke na prvotoženo stranko pa je protispisna ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni zatrjevala neveljavnost navedenih pogodb. Res je sicer, da je tožeča stranka večji del trditvenih navedb podajala v zvezi z neveljavnostjo prenosa spornih nepremičnin s strani prvotožene stranke preostalim toženim strankam, vendar je v svojih navedbah izrecno zatrjevala tudi pomanjkanje zakonske podlage za prenos nepremičnin iz tožeče stranke na prvotoženo stranko. V skladu z že podanim stališčem glede položaja intervenientov v pravdi pa pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da so stranski intervenienti v postopku v času preden jim je sodišče prve stopnje zavrnilo položaj intervenienta, v večih obširnih pripravljalnih vlogah zatrjevali odsotnost zakonske podlage za prenos spornih nepremičnin od tožeče na prvotoženo stranko. Do pravnomočne zavrnitve intervencije mora sodišče tovrstna dejanja intervenientov šteti v korist stranke, kateri se pridružujejo. Intervenienti so v korist tožeče stranke izrecno zatrjevali, da za navedene tri pogodbe, s katerimi naj bi tožeča stranka sporne nepremičnine prenašala na prvotoženo stranko, ni bilo podlage v smislu 20. člena takrat veljavnega Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. SRS, št. 5/80), sklicujoč se, da prvotožena stranka kot razlastitveni upravičenec ni imela izkazanega splošnega interesa za razlastitev, ker sporne parcele niso bile potrebne za samo izgradnjo avtoceste, na kar se citirane pogodbe sklicujejo. Navedena okoliščina se torej izkaže kot ključna za ugotovitev, ali je v skladu s takrat veljavnim režimom upravljanja s sredstvi v družbeni lastnini (glej tudi določbe VI. poglavja drugega dela Zakona o združenem delu, členi

227. do 274) dejansko prišlo do prenosa pravice uporabe na spornih nepremičninah na prvotoženo stranko. V kolikor bi dejanske okoliščine izkazovale, da je bila izkazana podlaga za sklenitev citiranih pogodb med tožečo in prvotoženo stranko, bi le-to pomenilo, da je tožeča stranka izgubila pravico uporabe na navedenih nepremičninah in s tem podlago za pridobitev lastninske pravice v posledici uveljavitve ZLNDL. V takem primeru tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom ne bi mogla uspeti ne glede na zatrjevano ničnost kasnejših prenosov, s katerimi je prvotožena stranka sporne nepremičnine prenašala na preostale tožene stranke. V kolikor pa bi se izkazale za utemeljene trditve tožeče stranke glede ničnosti navedenih treh pogodb (A26 - 28), pa bi v posledici pomenilo, da je pravica uporabe na navedenih nepremičninah ostala tožeči stranki, s čimer bi le-ta z uveljavitvijo ZLNDL pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Ker se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi z dejansko podlago, na kateri je tožeča stranka zatrjevala ničnost prenosov nepremičnin s strani tožeče stranke na prvotoženo stranko, ni ukvarjalo, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo v nakazani smeri popolno ugotoviti dejansko stanje in na tej podlagi ponovno odločiti o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

Glede na akcesornost odločitve o stroških postopka je pritožbeno sodišče v posledici razveljavitve izpodbijane sodbe razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v tistem delu, ki se nanaša na stroške drugo do četrtotožene stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.