Jedro

Samo dejstvo, da je sodnik sodeloval v drugem postopku, ki je voden zoper obsojenca, ne omogoča sklepanja o obstoju dvoma v njegovo nepristranskost. Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati odločbe o kazni zaradi presoje ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo I K 16/2009 z dne 9. 9. 2009 obsojenega B. G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Odločilo je tudi, da je oškodovani družbi F., d. o. o., dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 876,31 EUR.

2. Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 352/2009 z dne 20. 4. 2010 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, nato pa mu je upoštevaje kazen desetih let zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju Ks 234/2007 z dne 6. 6. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju I Kp 320/2007 z dne 4. 12. 2007, po 2. točki prvega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen deset let in tri mesece zapora. V to kazen mu je po prvem odstavku 49. člena KZ vštelo pripor oziroma že prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Celju Ks 234/2007 z dne 6. 6. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju I Kp 320/2007 z dne 4. 12. 2007, in sicer od 26. 2. 2005 od 12.50 ure dalje. Pritožbo obsojenčeve zagovornice je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je po četrtem odstavku 95. člena v zvezi z 98. členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

3. Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost napadene sodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi pravnomočno sodbo in zadevo vrne v ponovno razsojo, pri čemer naj se vzame za podlago prejšnja obtožnica in naj se v delu, ki obsojenca bremeni, raziščejo in ugotovijo vsi elementi, po katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodelovanje višjega sodnika A. P. v pomenu priznavanja tuje sodne odločbe ne more kazati na sodnikovo pristranskost, niti na videz pristranskosti. Drugačna dokazna vrednost izpovedb posameznih prič, kakor sta jih ugotovili obe sodišči, lahko kaže le na razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Vprašanje primernosti kazni neposredno ne zadeva vprašanja zakonitosti, če je bila kazen izrečena v okviru posameznih kazenskih določb. 5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu, ki v izjavi navaja, da je iz zahteve za varstvo zakonitosti razvidno, da je šlo za površno in pristransko voden sodni postopek, uporabo nedovoljenih sredstev tožilstva in toleriranje ter opravičevanje neverodostojnih izpovedb prič B. P. in U. Ž., kar je privedlo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja in krivične obsodbe. V nadaljevanje ocenjuje, da so podane kršitve zakona iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 4. točke 370. člena istega zakona v zvezi z odmero kazni. Opozarja na sodelovanje sodnika A. P., ki je v nasprotju z zakonom, in meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

6. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje med ostalim v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe. Po razlagi te določbe, ki je osvojena v procesni teoriji, sprejela pa jo je tudi sodna praksa, sodišče druge stopnje presodi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzame do njih svoje stališče ter jih ustrezno obrazloži. V tej zadevi je sodišče druge stopnje, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, postopalo v skladu z navedeno procesno določbo. Zato ni utemeljen posplošen očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je višje sodišče odločalo pristransko, ker da je „pritožbene razloge in z dokaznimi dejstvi podprte argumente v celoti ignoriralo“. Trditev, da je brez pridržkov sledilo pritožbi tožilstva, ki se v malomarno, nedosledno in pristransko vodenem postopku opira na dokazano lažnivi izpovedbi prič B. P. in U. Ž., izhaja iz položaja, kot ga pojmuje vložnik zahteve in prav tako iz lastne ocene izvedenih dokazov. Slednje velja nenazadnje tudi za grajo presoje vseh za odmero kazni relevantnih okoliščin, ki jih je upoštevalo sodišče druge stopnje.

7. Iz sodbe senata Okrožnega sodišča v Celju Ks 234/2007 z dne 6. 6. 2007 je razvidno, da je v postopku prenosa izvršitve kazni v smislu določb 517. člena ZKP pri odločanju sodeloval sodnik A. P. kot predsednik senata. V obravnavani zadevi je isti sodnik (kot višji sodnik) sodeloval pri odločanju pred sodiščem druge stopnje. Vložnik zahteve navaja, da dvomi v nepristranskost pritožbenega sodišča tudi zaradi navedene okoliščine, pri čemer ne opredeli, kateri

izločitveni razlog uveljavlja. Kljub temu ni odveč opozoriti, da v nastali procesni situaciji, ko gre za dve različni zadevi, ni mogoče sklepati na obstoj izključitvenega razloga iz 5. točke 39. člena ZKP, prav tako pa samo dejstvo, da je sodnik sodeloval v drugem postopku, ki je voden zoper obsojenca, ne omogoča sklepanja o obstoju dvoma v njegovo nepristranskost (6. točka 39. člena ZKP).

8. Vložnik zahteve se sklicuje na kršitve kazenskega zakona in na ustavne kršitve, ne da bi jih konkretiziral. Navedbe, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da priči B. P. in U. Ž. lažeta in da očitne laži opravičujoče podpira ter da temu brez pridržkov sledi tudi Višje sodišče, je mogoče razlagati le kot grajo dokazne presoje in uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Z nadaljnjimi navedbami zahteva napada postopanje pritožbenega sodišča, ker da ni pravilno presodilo pritožbenih navedb, povezanih z grajo ocene izpovedbe U. Ž. Po oceni vložnika zahteve U. Ž. ni verodostojna priča iz razlogov, ki izhajajo iz kazenske zadeve K 491/2004. Sodišče druge stopnje je utemeljilo, da se sodišče prve stopnje sodbe ni oprlo izključno na izpovedbi prič B. P. in U. Ž., temveč predvsem na listinsko dokumentacijo, sicer pa soglašalo s presojo obsojenčevega zagovora in izpovedb navedenih prič. Opredelilo se je tudi do razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obsojenčev krivdni odnos do kaznivega dejanja. Pri tej presoji je kot pomembno štelo okoliščino, da je bil nakup predmetnega kolesa zadnji v vrsti teh nakupov, storjenih v različnih trgovinah na podoben način in izhajalo iz obsojenčevega zagovora ter podatkov dopisa A., d. d. z dne 3. 10. 2006 (list. št. 17). V takem položaju ni nobenih resnih pomislekov glede utemeljenosti presoje pritožbenega sodišča, pri čemer vprašanja, na katera opozarja zahteva v zvezi z dejanji U. Ž. v drugem kazenskem postopku, niso odločilna za sklepanje o obsojenčevi krivdi za obravnavano kaznivo dejanje.

10. Zahteva napada tudi odločitev, s katero je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji. Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati odločbe o kazni zaradi presoje ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki je drugačna od tiste, ki jo pričakuje obsojenec. Vrhovno sodišče namreč pri preizkusu zakonitosti izrečene kazni ugotavlja le, ali je bila izrečena v skladu z zakonom ter v predpisanih okvirih in ali sta jih nižji sodišči prekoračili (5. točka 372. člena ZKP), če se vložnik zahteve sklicuje na takšno kršitev. Kršitve kazenskega zakona v tej smeri zahteva ne uveljavlja, pač pa nakazuje, da sodišče druge stopnje ni pravilno vrednotilo obsojenčevo osebnost in predkaznovanost, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ne more storiti.

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Iz istih razlogov kakor sodišči prve in druge stopnje, je tudi Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).