Jedro

Zmotno je stališče, da sodišče v rednem sojenju nima pravice ugotavljati zakonitosti postopka organov odkrivanja pri pridobivanju dokazov po 150. členu ZKP.

Pravilen je zaključek, da gre za nedovoljen dokaz v primeru, ko je policija pri pridobivanju dokazov po 150. členu ZKP ravnala brez odredbe preiskovalnega sodnika, njihovo že opravljeno delo pa je bilo šele naknadno pokrito z odredbo preiskovalnega sodnika.

Izrek

Zahteva Državnega tožilstva Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obtožene I.P., H.A. in F.K. iz razlogov 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in hkrati izreklo, da se po 4. odstavku 196. člena KZ v zvezi s 498. členom ZKP vzame zaseženi heroin. Glede stroškov kazenskega postopka je bilo izrečeno, da obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo Okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je dne 06.12.1996 vložil na Okrožno sodišče v Kopru zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče ugotovi, da so bile v kazenskem postopku pred izdajo uvodoma navedene sodbe sodišča prve stopnje ter s to sodbo in z uvodoma navedeno sodbo sodišča druge stopnje kršene določbe ZKP. Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v naslednjih smereh: v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje kljub obsežnosti obrazložitve niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so popolnoma nejasni in v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, poleg tega pa so razlogi sodbe v nasprotju z njenim izrekom. Navedene kršitve naj bi bile naslednje: - v danem primeru v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so narekovali izrek oprostilne sodbe iz 3. točke 358. člena ZKP v zvezi z 9. odstavkom 364. člena ZKP, saj mora biti tudi v obrazložitvi oprostilne sodbe navedeno glede odločilnih dejstev, katera dejstva šteje sodišče za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov ter navesti, kako presoja sodišče verodostojnost protislovnih dokazov. V delu obrazložitve sodbe, kjer je rečeno, da razen priznanja obtožene - oproščene I.P. ni drugih dokazov, so razlogi v nasprotju z izrekom. V 330. členu ZKP ni določeno dokazno pravilo, ki bi določalo, da se za obsodbo lahko uporabi samo priznanje, ki je podkrepljeno z drugimi dokazi, temveč je tudi priznanje dokaz. Obrazložitev, da ni drugih dokazov, je v nasprotju z listinami v spisu, iz katerih je razvidno, da je bil v obtoženkinem stanovanju zasežen heroin; - enako bistveno kršitev določb kazenskega postopka naj bi prvostopno sodišče zagrešilo s kršitvijo 155. člena ZKP, ker je štelo, da sodišče svoje odločbe ne sme opreti na podatke, sporočila, posnetke in dokazila, pridobljena s tajnim opazovanjem in sledenjem, slikovnim snemanjem in navideznim odkupom mamil, zato ker je odredbo dobilo "post festum". Po mnenju vložnika so organi za notranje zadeve ukrepe iz 150. člena ZKP upravičeno uporabili. Zato predstavlja drugačen zaključek prvostopne sodbe očitano bistveno kršitev določb postopka, ker je v nasprotju z odredbo preiskovalnega sodnika. O tem, ali so organi za notranje zadeve ravnali v skladu z odredbo preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo ter kakšno dokazno vrednost imajo zbrani podatki, sporočila, posnetki ali dokazila, dobljeni z uporabo ukrepov iz 150. člena ZKP, sme in mora odločati najprej preiskovalni sodnik. Ta mora po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 83. člena ZKP iz spisov izločiti vse predmete, posnetke, sporočila ali druga dokazila, ki so bila pridobljena v nasprotju z določilom 155. člena ZKP. Ker to ni bilo storjeno, so po mnenju vložnika razlogi sodbe, ki odrekajo dokazno vrednost obvestilom in dokazom, ki so bili pridobljeni z ukrepi po 150. členu ZKP, v nasprotju z listinami v spisu, to je z odredbo preiskovalnega sodnika; ob tem vložnik meni, da se na glavni obravnavi ne morejo izvajati dokazi o tem, ali so bili ukrepi po 150. členu ZKP izvršeni v nasprotju z odredbo, ko je, ne glede na določbo 18. člena ZKP, da sodišče ni vezano na nobena formalna dokazna pravila, po mnenju vložnika presoja skladnosti izvršenih ukrepov z odredbo ter presoja dobljenih podatkov pridržana predvsem preiskovalnemu sodniku. Če to gradivo, ki bi moralo biti izločeno, ne izloči, to opravi v ugovornem postopku izvenobravnavni senat po 4. odstavku 276. člena, pred razpisom glavne obravnave pa predsednik senata po 3. odstavku 286. člena ZKP. Če tudi to ni bilo storjeno, opozarja vložnik, je tako gradivo treba izločiti po 340. členu ZKP še v fazi glavne obravnave. Navedeni postopek ni bil izveden, zato so po mnenju vložnika zbrani dokazi pravno veljavni. Sicer pa poseben postopek za izločitev gradiva, ki ga je zbrala policija na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika za uporabo posebnih sredstev in metod po 150. členu ZKP, ni bil izveden, čeprav je v ZKP predpisan in bi ga moralo sodišče, če bi obstajali resnični razlogi za to, tudi izvesti in dati strankam možnost, da bi uveljavljale zoper sklep o izločitvi dokaznega gradiva, posebno pritožbo. Nadalje vložnik opozarja, da takšno gradivo nikoli ne sme biti obravnavano na seji pritožbenega sodišča, saj mora končno sodnik poročevalec po 5. odstavku 377. člena, če tega ni opravilo sodišče prve stopnje, poslati spise temu sodišču zaradi izločitve nedovoljenih dokazov. Ker so kljub povedanem ostali dokazi v spisu, to je, da niso bili izločeni, imajo zato polno dokazno vrednost; - razmišljanja v prvostopni sodbi - obrazložitvi o skladnosti Zakona o notranjih zadevah z ZKP in z Ustavo so po mnenju vložnika odveč, ko so ukrepi iz 1. odstavka 150. člena ZKP bili odrejeni z odredbo sodišča; - po vložniku v 1. odstavku 152. člena ZKP ni določeno, da bi moral preiskovalni sodnik izdati odredbo o posebnih ukrepih pred začetkom njihovega izvajanja, eventualna zamuda pri izdaji odredbe pa nima takšnega pomena, da bi podatki, pridobljeni s posebnimi sredstvi in metodami, ne bili dokaz v kazenskem postopku, ko je v 1. odstavku 155. člena ZKP govora o izvršenih ukrepih "brez odredbe", ne pa o tem, da sodišče svoje sodbe ne sme opreti na podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, izvršena "pred" izdajo odredbe. Vložnik trdi, da so z izdajo odredbe sanirani posegi pred njeno izdajo. Kolikor pa gre za ravnanje policije po pooblastilih iz 148. člena ZKP, pa ni dvoma, da je bilo ravnanje policije povsem v skladu z zakonom. Tako je le preiskovalnemu sodniku dopuščeno, da presoja, kateri dokazi imajo dokazno vrednosti in kateri ne, ko mora upoštevati dokazne prepovedi, določene v ZKP. Zato je po vložniku nerazumljivo, zakaj razpravljajoče sodišče ne zaupa preiskovalnemu sodniku, ki mora svojo funkcijo opravljati v skladu z zakonom in pri tem opozarja na obveznosti preiskovalnega sodnika iz 2. odstavka 153. člena, ko je dolžan kontrolirati skladnost ravnanja organa za notranje zadeve z njegovo odredbo in o vsebini seznaniti z gradivom državnega tožilca. Stranke nimajo možnosti s posebno pritožbo izpodbijati odredbe preiskovalnega sodnika, zato nosi ta vso odgovornost, da nadzoruje izvajanje svoje odredbe in mora po uradni dolžnosti izločiti vse dokazno gradivo, ki bi bilo pridobljeno brez odredbe ali ne bi bilo v skladu z njo. Preiskovalni sodnik v obravnavani zadevi dokaznega gradiva, zbranega na ta način, ni izločil iz spisa, zato ima polno dokazno vrednost, saj stranke niso zahtevale njegove izločitve in na ta način sprožile z zakonom predpisan poseben postopek, ki onemogoča, da bi se razpravljajoče sodišče seznanilo s sadovi zastrupljenega drevesa; - vložnik očita prvostopnemu sodišču, da je na glavni obravnavi dokazovalo dejstva, ki spadajo na področje načina dela organov za notranje zadeve pri izvajanju posebnih metod in sredstev iz 150. člena ZKP. Izvajanje dokazov, ki so razkrili tajno policijsko opazovanje, sledenje in navidezni odkup mamil, je po vložniku v nasprotju z določbo 2. odstavka 329. člena ZKP, ki pravi, da obsega dokazovanje vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Dejstva, pomembna za pravilno razsojo, pa so samo tista materialnopravno pomembna dejstva, na podlagi katerih sodišče neposredno uporabi materialni kazenski zakon. To so tista dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja oziroma indice, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj zakonitih znakov kaznivega dejanja ter drugih določb splošnega dela KZ; - vložnik posebej izpostavlja navedek v obrazložitvi, ki se glasi: "Tako v zadevi razen priznanja obtoženke, ki pa je zgolj navajanje objektivnih okoliščin, ni drugih dokazov, ki bi izven njenega zagovora potrjevali vsaj obstoj kaznivega dejanja, zato ni dokazano, da so obtoženci storili dejanje, katerega so bili obtoženi in je sodišče po 3. točki 358. člena ZKP vse tri oprostilo obtožbe." Vložnik meni, da če je obtoženka dejanje priznala, je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, ker razlogi sodbe kažejo na to, da je obtoženka prava storilka in da je storila kaznivo dejanje ter bi ne smela biti oproščena obtožbe. Zato so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom, kar je kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po vložniku prvostopno sodišče napačno razume 330. člen ZKP, ki zahteva, da sodišče izvede tudi druge dokaze kljub še tako popolnemu priznanju obtoženca, ne postavlja pa dokaznega pravila, ki bi določalo, da se za sodbo lahko uporabi samo priznanje, ki je podkrepljeno z drugimi dokazi; - po mnenju vložnika je obrazložitev v sodbi sodišča prve stopnje, da so delavci policije ravnali v nasprotju z odredbo preiskovalnega sodnika, in domneva sodišča v razlogih sodbe, da so ravnali v nasprotju z odredbo, brez podlage, če na podlagi odredbe zbrano gradivo ni bilo izločeno iz spisa, kar iz različnih vidikov ponavlja vložnik skozi vso zahtevo za varstvo zakonitosti.

Po vložniku je prvostopno sodišče sledilo zagovornikovi navedbi v pritožbi zoper sklep o priporu na l. št. 79, ki je imela odločujoč vpliv na izrek sodbe (oprostilne), ko je dobesedno navedeno: "To kaznivo dejanje je maščevanje policije, ker ni hotela drugega speljati v postopek. Kolikor je torej obdolženka vmešana v posredovanje pri tem kaznivem dejanju, je ta prispevek rezultat napeljevanja policije in ne njeno spontano ravnanje". Kako ravnati v takem primeru, je predpisano v 145. in 147. členu ZKP. Sodišče bi moralo šteti tako trditev za ovadbo in jo odstopiti v odločitev državnemu tožilcu, saj so bile le v inkvizicijskem postopku funkcije obtožbe in sojenja združene pri sodišču. Po vložniku pa je sodišče v nasprotju z določbami ZKP raziskovalo na glavni obravnavi, ali so policisti ravnali v skladu z zakonom ali ne, ter si postavilo vprašanje, ali je Zakon o organih za notranje zadeve v skladu z Ustavo in ZKP. Če si je sodišče postavilo tako vprašanje, bi moralo začeti postopek za presojo ustavnosti pred Ustavnim sodiščem, nikakor pa se ne bi smelo spuščati v razglabljanje o tem vprašanju v svoji sodbi.

Pritožbeno sodišče ne glede na pritožbena izvajanja zoper sodbo sodišča prve stopnje ni napravilo preizkusa iz 1. točke 1. odstavka 383. člena ZKP in je tako tudi samo kršilo določbe ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče predvsem ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Nobenega dvoma ni, da izločitveni postopek glede dokaznega gradiva, pridobljenega po 150. členu ZKP, v nobeni fazi postopka ni bil izveden in se zato dokazi še sedaj nahajajo v spisu. Nobenega dvoma tudi ni, da na navedene neizločene dokaze niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče nista oprli svoje odločitve, ker sta ocenili, da gre za nedovoljene dokaze. Rezultat postopka - oprostilna sodba temelji na ugotovitvi, da ni dovolj dokazov oziroma ni dokazov, zbranih na zakonit način, ki bi narekovali izdajo obsodilne sodbe. Pravno izhodišče obeh napadenih sodb je, da je sodišče v rednem sojenju upravičeno presojati tudi zakonitost metod dela organov za notranje zadeve - policije, ko se presoja glede na zakonske omejitve in ustavne določbe način ugotavljanja dejanskih podlag za zaključek, ali gre v obravnavanem primeru za očitano kaznivo dejanje tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu. Zmotno je stališče vložnika, da sodišče v rednem sojenju nima pravice ugotavljati zakonitosti postopka organov odkrivanja pri pridobivanju dokazov po 150. členu ZKP. Po oceni tako sodišča prve stopnje kot pritožbenega sodišča, da so organi odkrivanja - policija ravnali v obravnavanem primeru brez odredbe preiskovalnega sodnika in je bilo njihovo že opravljeno delo naknadno pokrito z odredbo preiskovalnega sodnika, zato je zaključek obeh napadenih sodb, da gre za nedovoljen dokaz, pravilen in ga nobena poznejša odredba preiskovalnega sodnika ne spreminja v dovoljen dokaz. Izvajanja vložnika tudi v zvezi z neizvedenim izločitvenim postopkom so zato neupoštevna in pravno nepravilna. V tej smeri zato ne gre za nobeno nasprotje med izrekom in razlogi prvostopne sodbe. Tudi obtoženkino "priznanje" ni vsebovalo vseh pravno pomembnih dejstev za ugotovitev obstoja obsojenkine krivde za očitano kaznivo dejanje. Zagovor obtoženke, ki je vseboval zgolj nekatera objektivna dejstva, ob izostanku drugih dokazov oziroma obstoju nedovoljenih dokazov, ne more biti podlaga za izrek obsodilne sodbe. Po oceni Vrhovnega sodišča zato ne gre za nasprotje med izvedenimi dokazi in obrazložitvijo napadenih sodb, kakor tudi ne med izrekom in samo obrazložitvijo, kot je obrazloženo že zgoraj. Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zato ni podana v nobeni uveljavljani smeri.

Tako ni utemeljen očitek v prvostopni sodbi, da ne vsebuje razlogov, ki so narekovali izrek oprostilne sodbe iz 3. točke 358. člena ZKP, s čemer naj bi bila absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz obrazložitve prvostopne sodbe je razvidno, da je prvostopno sodišče obširen zagovor obtožene I.P. in obtoženega H.A., ko se obtoženi F.K. ni zagovarjal, presojalo z vidika 4. odstavka 151. člena ZKP, da se z odkupom predmetov ne sme izzivati kriminalno dejavnost, in dalje z vidika 1. odstavka 155. člena ZKP, ali so bili ukrepi po 150. členu ZKP izvršeni z ali brez odredbe preiskovalnega sodnika oziroma v nasprotju z njo. Ko je ugotovilo na podlagi ocene izvedenih dokazov, da so dane dejanske podlage tako za ugotovitev izzivanja kriminalne dejavnosti s strani očitno sodelavca policije kot tudi, da je bil dogovor o odkupu predmetov (heroina) med pričo D.F. - R. in P. izvršen brez odredbe preiskovalnega sodnika, ko je bila ta očitno izdana 6.10.1995, vendar po prej navedenem dogovoru, je vse dokaze, temelječe na tej odredbi, utemeljeno skladno s 155. členom ZKP štelo kot take, da nanjo sodišče ne sme opreti svoje odločbe, in je zato utemeljeno ob navedeni zakonski prepovedi štelo, da ni dokazov, da so obtoženci storili dejanje, ki so ga bili obtoženi. Tem zaključkom je sledilo pritožbeno sodišče, ki je tudi samo ocenilo izvedene dokaze, pri tem je posebej zavrnilo pritožbena izvajanja državnega tožilca o tem, da so bili zbrani in izvedeni dokazi zakoniti. Pritožbeno sodišče se je namreč postavilo na stališče glede na rezultate dokaznega postopka, da je tajni policijski sodelavec začel udejanjati ukrepe tajnega policijskega sodelovanja in navideznega odkupa predmetov in na ta način prišel do podatkov, ki so organom za notranje zadeve omogočili pridobitev drugih za udeležence obremenjujočih dokazov, še preden so organi za notranje zadeve imeli odredbo preiskovalnega sodnika. Glede na obširne razloge v obrazložitvah obeh napadenih sodb, ki so skladne z izvedenimi dokazi tudi o kršitvah 151. in 155. člena ZKP, po oceni Vrhovnega sodišča o kršitvi 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni mogoče govoriti.

Vsa vložnikova izvajanja o kršitvah postopka v zvezi z neizločanjem "zastrupljenih dokazov", ki naj bi ob nastali procesni situaciji opravičevali zaključek, da gre za zakonite dokaze, ker jih nihče, ki je bil zato v teku postopka upravičen, ni izločil iz spisa, so neupoštevni. Izrecna zakonska prepoved ugotovljenega izzivanja kriminalne aktivnosti in ravnanja tajnih policijskih sodelavcev pred izdajo ustrezne odredbe preiskovalnega sodnika niso podlaga za ugotovitev, da gre za zakonite dokaze, na katere sme sodišče opreti svojo sodbo. Neupoštevno je tudi vložnikovo izvajanje o nesprejemljivosti razlogovanja o nezakonitih metodah policijskega delovanja, ko je ravno ocena o zakonitosti delovanja na tem področju osnova za ugotovitev, ali gre za veljavne dokaze ali ne. Tudi vložnikova izvajanja o razlogih prvostopne sodbe o neskladnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o notranjih zadevah tako z določbami ZKP kot določbami Ustave, niso upoštevna, saj je prvostopno sodišče v obrazložitvi ugotavljalo, da ni bilo potrjeno, da je kriminalistična služba za uporabo posebnih operativnih metod in sredstev imela pisno dovoljenje ministra za notranje zadeve. Glede na ugotovljeni časovni potek postopka z izdajo odredbe preiskovalnega sodnika, ko tudi ni potrjeno, da je bila pridobljena ustrezna odredba ministra za notranje zadeve, so vsi pomisleki vložnika v zakonitost postopka pred sodiščem prve stopnje neupoštevni. Tudi v oceni prvostopnega sodišča o dokazni vrednosti priznanja obtožene I.P. ni kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niti ni kršitve določb o prosti oceni dokazov, tudi priznanj. Ob izostanku drugih dokazov, glede na to, da so bili pravilno ocenjeni izvedeni dokazi kot nezakoniti, na katerih ne sme temeljiti sodna odločba, samo priznanje obtoženke P. glede na ugotovitve sodišča v smislu 151. člena ZKP, ne more biti podlaga za drugačno odločitev od tiste v prvostopni sodbi. Sama kršitev določb 83. člena ZKP v zvezi z izločanjem nedovoljenih dokazov v teku celotnega kazenskega postopka v obravnavani zadevi tudi pred sodiščem druge stopnje, ni imela vpliva na zakonitost in pravilnost obeh napadenih sodb. Poznejša odredba preiskovalnega sodnika ukrepov po 150. členu ZKP, izvedenih pred izdajo te odredbe, ne daje vrednosti zakonitih dokazov. Ob vsem povedanem je prvostopno sodišče ravnalo v skladu z 18. členom ZKP, po katerem sodišče ne sme opreti svoje obsodilne sodbe na dokaze, pridobljene s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

Vrhovno sodišče je po tem, ko je ugotovilo, da v napadenih sodbah ni podana nobena kršitev določb postopka, ki jo uveljavlja vložnik, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).