Jedro

Vojnemu veteranu se zagotavlja pravica do zdravstvenega varstva le, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Tožnik pa ne oporeka dejstvu, da ni prejemnik veteranskega dodatka, niti ne oporeka trditvi, da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, zato do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev ni upravičen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da tožniku od 1. 1. 2013 dalje ne pripada več pravica do zdravstvenega varstva. Z isto odločbo je upravni organ razveljavil odločbo Upravne enote Šmarje pri Jelšah, št. 591-36/00-105 z dne 8. 8. 2000, s katero je bila tožniku ta pravica priznana. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se je upravni organ skliceval na določbo 100. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki v prvem odstavku spreminja 6. člen Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV), po katerem ima pravico do varstva vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njemu nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Skliceval se je tudi na določbo 101. člena ZUJF, ki s spreminja prvi odstavek 15. člena ZVV, po katerem se vojnemu veteranu zagotavlja pravica do zdravstvenega varstva, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Upravne enote na podlagi drugega odstavka 231. člena ZUJF odločijo v postopku, uvedene po uradni dolžnosti, ali upravičenci do te pravice od 1. 1. 2013 dalje še izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice. Če ugotovijo, da teh pogojev ne izpolnjujejo več, se prejšnja odločba razveljavi. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik, starejši od 55 let, in da živi skupaj z zakoncem Zupan Stanislavo. Pogoja za nadaljnje zagotavljanje pravice do zdravstvenega varstva po prvem odstavku 15. člena ZVV ne izpolnjuje, ker ni prejemnik veteranskega dodatka, niti ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev. Iz navedenega razloga mu pravica do zdravstvenega varstva od 1.1. 2013 ne pripada.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnik v vloženi tožbi pojasnjuje, da mu je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v že pridobljeno pravico in da tak poseg proti ustaven, zato predlaga, da sodišče ugotovi neskladnost in izpodbijano odločbo razveljavi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah navedenih v svoji odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je s sklepom opr. št. IV U 6/2013-6 z dne 14. 11. 2013 prekinilo postopek in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF, ker je menilo, da je navedena ureditev v nasprotju s 155. členom ustave, ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z ustavo. Po odločitvi Ustavnega sodišča je Upravno sodišče dne 25. 2. 2014 izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se postopek, ki je bil prekinjen zaradi postopka pred Ustavnim sodiščem z dnem 25. 2. 2014 nadaljuje.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZUJF v 100. členu določa, da se prvi odstavek 6. člena Zakona o vojnih veteranih spremeni tako, da ima pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njemu nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Po določbi 101. člena ZUJF, ki spreminja prvi odstavek 15. člena ZVV, pa se vojnemu veteranu zagotavlja pravica do zdravstvenega varstva, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Tožnik ne oporeka dejstvu, da ni prejemnik veteranskega dodatka, niti ne oporeka trditvi, da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev.

8. ZUJF v drugem odstavku 231. člena določa, da upravne enote po uradni dolžnosti ugotavljajo, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. 1. 2013 dalje še izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu, in če ugotovijo, da jim ta pravica ne pripada več, razveljavijo odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona. Tožnik v tožbi oporeka skladnost navedenih določil z ustavo. Upravno sodišče se je strinjalo z navedbami tožnika v tožbi, da sta določbi prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF v nasprotju s 155. členom ustave, ker je menilo, da imata učinek za nazaj. Vendar pa ustavno sodišče navedenemu stališču ni sledilo in je z zgoraj citirano odločbo odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Iz navedenih razlogov je moralo sodišče tožbo zavrniti, skladno s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).