Jedro

Za prenehanje pravice stvarne služnosti ne zadošča ugotovitev, da ni več nujno potrebna za uporabo gospodujoče stvari, temveč mora postati gospodarsko nepotrebna.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da se ukine služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po služečem zemljišču toženca, dvorišču parc. št. 85 k.o..., ki je bila ustanovljena s pravnomočno sodbo P 71/60 z dne 16.6.1961 v korist toženca kot lastnika gospodujočih zemljišč parc. št. 82/3, 58 in 52/1 k.o... Zahteval je tudi, naj sodišče razsodi, da je toženec dolžan opustiti vsako hojo ali vožnjo po dvorišču tožnika.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožil toženec in sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v reviziji opozarja, da se od takrat, ko je bila služnost prisojena, pa do danes, v naravi ni nič spremenilo. Sodbi o spremembah nimata nobenih ugotovitev, kar po mnenju toženca predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Toženec navaja, da je bila sporna služnost prisojena zaradi ugodnejšega izkoriščanja gospodujočih zemljišč. Ta razlog ni odpadel, zato sta materialnopravno zmotni sodbi sodišč prve in druge stopnje. Toženec opozarja, da sodni izvedenec za kmetijstvo v izvedeniškem mnenju ni zarisal svinjske kuhinje, tako, da izgleda, da je prehod med parcelama 82/3 in 82/2 mogoč. Navaja tudi, da je z ukinitvijo služnostne poti tožencu onemogočen normalen vstop v stanovanjski objekt. Zato toženec predlaga, naj vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje ali pa naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo in tožeči stranki, ki je na revizijo odgovorila.

Tožnik v odgovoru na revizijo opozarja, da ni dopustna revizija v sporih, v katerih vrednost spornega predmeta ne presega 80.000,00 SIT. Opozarja tudi, da toženec z revizijo izpodbija dejansko stanje. Navaja, da se je stanje od ustanovitve služnosti spremenilo, saj se je toženec preselil v novo hišo, poleg tega pa se je spremenil tudi način kmetijskega gospodarjenja. Nič več se ne uporabljajo živinske vprege temveč traktorji s priklopniki. Tožnik meni, da je sodišče pravilno in zakonito ukinilo služnost, saj je ugotovilo, da ta ni več potrebna. Zato predlaga, naj okrajno sodišče revizijo kot nedopustno zavrže, podrejeno pa, naj vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve in druge stopnje.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik vložil tožbo 30.1.1992 in v njej navedel vrednost spornega predmeta 10.000,00 SIT. Ob vložitvi tožbe je veljal Zakon o spremembah ZPP (Ur.l. SFRJ, št. 20/90) po katerem je bila mejna vrednost spornega predmeta, ki je morala biti presežena za dovoljenost revizije, znašala 8.000,00 SIT. Zato je revizija dovoljena (tretji odstavek 10. člena Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, Ur.l. RS, št. 55/92).

Revizijsko sodišče je nato po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Tožena stranka navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ker sodbi sodišč prve in druge stopnje v obrazložitvi ne navajata, katere spremembe upravičujejo ukinitev služnosti oziroma ne navajata, da je bila služnost prisojena zaradi ugodnejšega izkoriščanja zemljišč. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sodišči prve in druge stopnje nista bistveno kršili določb pravdnega postopka, saj sta v obrazložitvah svojih sodb navedli vsa odločilna dejstva. Vendar pa je revizijsko sodišče odločilo, da sta glede na ugotovljena dejstva zmotno uporabili materialno pravo.

Revizijsko sodišče se je najprej iz dokaznih spisov seznanilo z vsebino odločb sodišč v zadevah P 71/60 in P 32/75. Sodišče je s sodbo P 71/60 ugotovilo, da na podlagi priposestvovanja vsakokratnemu lastniku parcel št. 82/3, 85 in 82/1 k.o... kot gospodujočih zemljišč, pripada služnostna pravica hoje in vožnje z vozovi preko parcele št. 85, dvorišče, k.o... in se je toženec dolžan vzdrževati kakršnihkoli dejanj, ki bi predstavljala kršitev izvrševanja te služnostne pravice.

S sodbo P 32/75 pa je sodišče ugotovilo, da lastnici gospodujoče kmetije in njenim družinskim članom ne pripada služnostna pravica ustavljanja na parceli in voženj z avtomobili preko parcele št. 85 k.o...

Tožnik ima prav, ko opozarja, da z revizijo ni več mogoče izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkuša pravilno uporabo materialnega prava na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje.

Za preizkus pravilne uporabe materialnega prava so pomembne naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: - da se v kmetijskem gospodarstvu zadnjih deset let nič več ne uporablja živalskih vpreg temveč le traktorje in traktorske priključke; - da se je toženec iz hiše št. 20 preselil v novo hišo št. 16 z novim gospodarskim poslopjem; - da toženec še vedno shranjuje seno na kozolcu in žito v kašči na parc. št. 58 k.o..., - da ima toženec poleg služnostne poti še dva dostopa do javnih poti, enega po parceli št. 82/3, drugega pa po solastni parceli št. 82/2, vendar so te poti zanj manj ugodne; - da je po poti po parc. št. 82/3 težje peljati s kmetijsko mehanizacijo zaradi gnojišča, ki ga je že leta 1950 zgradil pravni prednik toženca; - da toženec lahko pride po navedenih poteh do gospodarskih poslopij tudi z največjimi kmetijskimi stroji, vendar je ob koncu gospodarskega poslopja na parc. št. 82/2 premalo prostora za obračanje kmetijske mehanizacije, saj bi bilo treba za obračanje mehanizacije predhodno ločiti priključek od traktorja.

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št.6/80, v nadaljevanju ZTLR) v drugem odstavku 58. člena določa, da lastnik služne stvari lahko zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena.

Iz sodbe opr.št. P 71/60 izhaja, da služnost ni bila ustanovljena zaradi kakšnega posebnega razloga, temveč je pravni prednik toženca služnost priposestvoval. V tem primeru lahko lastnik služne stvari zahteva, naj pravica preneha, če je postala nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari. Torej je lahko podlaga za prenehanje služnosti le sprememba odločilnih okoliščin glede na čas, v katerem je prednik toženca služnost priposestvoval. Vsebino priposestvovane služnosti hoje in vožnje določa predvsem namembnost gospodujočih zemljišč. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je priposestvovana služnost izvrševala za dovoz sena, drv in žita do gospodarskega poslopja. Ugotovilo je, da se priposestvovana služnost še vedno izvršuje za dovoz sena in žita do gospodarskega poslopja tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da toženec težko pripelje do gospodarskega poslopja po parceli št. 82/3 zaradi ozkega prehoda ob gnojišču, da pa je dovoz po parceli št. 82/2 otežen zato, ker je ob koncu te parcele premalo prostora za obračanje kmetijske mehanizacije. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da je dostop po parceli št. 85 res najbolj prikladen, da pa ni nujen. Zato sta odločili, da to ni dovolj za ohranitev toženčeve služnosti. Takšna odločitev pa je materialnopravno zmotna.

Določba drugega odstavka 58. člena ZTLR namreč ne določa, da lahko lastnik služne stvari zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če NI NUJNO POTREBNA za uporabo gospodujoče stvari temveč določa, da mora pravica stvarne služnosti postati GOSPODARSKO NEPOTREBNA. Ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, sta ugotavljali le, ali je pravica služnosti nujno potrebna, ne pa tudi ali je gospodarsko potrebna. Tako nista ugotovili, ali toženec še potrebuje gnojišče in svinjsko kuhinjo, ki mu otežujeta dostop po parceli št. 82/3 in ali bi bil po odstranitvi obeh objektov dostop povsem neotežen, kar bi upravičevalo ukinitev služnosti. Prav tako pa tudi sodišči nista povsem jasno ugotovili, v kolikšni meri je zaradi nemožnosti obračanja kmetijske mehanizacije s priključki otežen pristop po parc. št. 82/2. Ugotovitev, da je pristop po parc. št. 82/2 sicer možen, vendar otežen, namreč ne zadošča za oceno, da pravica služnosti ni več gospodarsko potrebna.

Sodišči prve in druge stopnje sta zaradi zmotne uporabe določbe drugega odstavka 58. člena ZTLR nepopolno ugotovili dejansko stanje. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP/77 reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kadar sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, se na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP/77 odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridrži za končno odločbo.