Jedro

Strinjanje dolžnika, da odstopljena terjatev obstaja kot „nesporna“ izključuje uveljavitev v pobot dolžnikove terjatve napram odstopniku (tretji odstavek 315. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 99039/2010 z dne 15. 7. 2010, s katerim je bilo tožencu naloženo plačilo 14.376,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 168,12 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2010 do plačila (točka I izreka). Toženec je dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.690,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje toženec, iz vseh razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje navedb toženca ni razumelo, saj slednji nikoli ni zatrjeval, da je prišlo do predpravdnega pobotanja terjatev pravdnih strank. Dolžnik je namreč takšen ugovor naperil zoper cedenta, in sicer podjetje X. Zato je toženec v postopku zatrjeval, da je terjatev cedenta ob sklenitvi cesijske pogodbe sicer obstajala, ob njeni zapadlosti dne 15. 4. 2010 pa je prenehala zato, ker je toženec odstopil od gradbene pogodbe, sklenjene med cedentom in tožencem in uveljavljal medsebojni pobot terjatev iz naslova izvedenih gradbenih del po gradbeni pogodbi. Terjatev cedenta znaša 84.074,78 EUR, toženec pa je zoper to terjatev imel, iz naslova odstopa od gradbene pogodbe, terjatev v višini 554.094,97 EUR. Ker pa med cedentom in tožencem teče pred sodiščem prve stopnje sodni spor glede medsebojnih razmerij in del tega spora je tudi vprašanje prenehanja terjatve cedenta v znesku 84.074,78 EUR, po XIII. začasni situaciji, je toženec v tem postopku predlagal, da sodišče samo ne rešuje tega predhodnega vprašanja, temveč se ta postopek prekine do pravnomočne odločitve sodišč v zadevi opr. št. II Pg 2033/2010 in I Pg 1518/2010, ki sta obe združeni pod opr. št. II Pg 2033/2010. Sodišče o tem predlogu ni odločilo in se do njega tudi ni opredelilo, s čemer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, po prvem odstavku 339. člena ZPP. Iz pogodbe o odstopu terjatve z dne 30. 3. 2010 je razvidno, da je šlo za cesijo nezapadle terjatve, kar pomeni, da je terjatev cedenta ob sklenitvi pogodbe o odstopu terjatev sicer obstajala, ni pa še dospela v plačilo. Prav iz tega razloga so se pravdni stranki in odstopnik dogovorili, da v primeru, da ob zapadlosti te cedirane terjatve toženec nima obveznosti do cedenta, ostane cedent v zavezi do tožnika. Navedeno pa pomeni, da je bila terjatev odstopljena v izterjavo oziroma sta se pravdni stranki in odstopnik strinjali, da je pogodba o odstopu terjatve sklenjena z razveznim pogojem, če pa se razvezni pogoj izpolni, obveznost v skladu z določbo tretjega odstavka 59. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) preneha veljati. Zato gre v tem primeru za odstop terjatve v izterjavo. Tudi tožnik se je s tako vsebino pogodbe o odstopu terjatve strinjal, saj jo je podpisal, pri čemer se je dobro zavedal tudi vsebine pogodbenih določil, ki so bila dogovorjena predvsem v njegovo korist. V skladu z določbo drugega odstavka 3. člena Pogodbe o odstopu terjatev, zaradi cesije terjatev tožnika do cedenta ni prenehala, temveč je ostala v veljavi. Ker pa v skladu z določbo četrtega odstavka 425. člena OZ pri odstopu v izterjavo dolžnik odstopljene terjatve lahko svojo obveznost izpolni tudi odstopniku, je toženec tudi iz tega razloga pobotno izjavo z dne 10. 5. 2010 pravilno naslovil na cedenta in ne na tožnika. Omenjena izjava, zapisana v drugem odstavku 3. člena Pogodbe o odstopu terjatve, ne predstavlja privolitve v odstop brez zadržka, v smislu določbe tretjega odstavka 315. člena OZ, zato sodišče neutemeljeno in pravno zmotno svojo odločitev utemeljuje na navedeni zakonski določbi. Toženec zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne ali pa pritožbi ugodi in sodbo razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. Tožnik odgovora na pritožbo ni vložil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom 480. člena in drugim odstavkom 350. člena ZPP, je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Kratek povzetek nosilnih razlogov odločitve sodišča prve stopnje je v zaključku: - da toženec ni izkazal, da je tožniku podal pobotno izjavo zunaj pravde oz. je neprerekano (in zato dokazano) dejstvo, da tožnik nikoli ni prejel pobotne izjave toženca (tč. 17. obrazložitve); - da toženec v skladu s prvim odst. 315. člena OZ, svoje terjatve ne bi mogel pobotati z odstopnikom, ker ob podpisu Pogodbe o odstopu terjatve (30.3.2010) njegova terjatev še sploh ni zapadla (14.4.2010) (tč. 18. obrazložitve); - glede na navedeno je sodišče nadalje presodilo, da toženec, ki je že dne 30.3.2010 podpisal Pogodbo o odstopu terjatev, tudi v skladu s tretjim odst. 315. člena OZ, ne more več uveljavljati v pobot s prevzemnikom terjatve nobene svoje terjatve do odstopnika (zadnji stavek tč. 18. obrazložitve).

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo, ob listinskih dokazih, tudi zaslišanje priče ter zakonite zastopnice toženca, vendar izpovedbi slednjih nista vključeni v dokazno oceno. Tudi izmed listinskih dokazov, kot izhaja iz gornjega povzetka, je dokazna ocena izoblikovana le na podlagi presoje Pogodbe o odstopu terjatve z dne 30.3.2010 (v nadaljevanju pogodba). V skladu z drugo in tudi tretjo alinejo 358. člena ZPP (1), lahko sodišče druge stopnje, tudi brez pritožbene obravnave, spreminja dokazno oceno in tako poseže v dejansko stanje, če so izpolnjene v citiranih alinejah določene predpostavke. Kar se pogodbenega prava tiče, je potrebno upoštevati tudi pred rednimi sodišči uveljavljen kriterij, da gre pri ugotavljanju prave (dejanske) pogodbene volje za dejansko vprašanje, medtem ko gre pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe za pravno vprašanje (za uporabo pogodbenega materialnega prava).(2)

8. Pogodbeni stranki cesije sta stari in novi upnik (prvi odst. 417. člena OZ). V primerih, kot je predmetni, ko je tudi dolžnik naveden kot pogodbena stranka, je pravna posledica praviloma ta, da se šteje, da je s tem dnem (datum sklenitve pogodbe) dolžnik obveščen o prenosu terjatve (419. člen OZ). Predmetna pogodba pa glede dolžnika, povzroča širše pravne učinke. V 1.členu pogodbe namreč „Stranke tega dogovora“ (kot stranka pa je uvodoma in tudi pri podpisu naveden tudi toženec kot dolžnik) kot „nesporno ugotavljajo, da ima odstopnik terjatev nasproti svojemu dolžniku v višini 14.376,46 € na podlagi računa št. 00192 z dne 26.2.2010 z valuto plačila 15.4.2010“. V 2. členu pa je določeno, da je dolžnik dolžan to terjatev plačati prevzemniku 15.4.2010. Sodišče prve stopnje v sodbi izrecno citira tudi tretji odst. 315. člena OZ (3)(tč. 18. obrazložitve), in ga uporabi kot podrejeno materialno podlago za odločitev. Nosilni razlog pritožbe je zatrjevanje, da je toženec predpravdno pobotal del svoje terjatve (554.094,97 € nastale kot posledica odstopa toženca od gradbene pogodbe, sklenjene z M d.o.o.), ki jo ima napram cedentu (odstopniku X d.o.o.), s terjatvijo cedenta napram tožencu (84.044,78 €), del slednje pa je tudi predmetna terjatev cesionarja (tožnika kot prevzemnika). Citirani 1. člen pogodbe torej ustreza pravilu iz citiranega določila tretjega odst. 315. člena OZ. Ker je torej toženec-dolžnik, brez pridržka („kot nesporno ugotavljajo“) izjavil tožniku-prevzemniku privolitev v odstop, ne more več uveljavljati v pobot z njim nobene svoje terjatve do odstopnika (M d.o.o.). To določilo pa izključuje uporabo prvega (in drugega) odstavka 315. člena OZ (če dolžnik ne more v pobot uveljavljati nobene svoje terjatve do odstopnika, je nepomembno vprašanje zapadlosti tako odstopljene kot druge terjatve - sklepanje od večjega na manjše), zato ni bistveno ali so pravilni razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zapadlostjo obeh terjatev.

9. Toženec v pritožbi zatrjuje, da nikoli ni brez zadržka privolil v pobot, temveč zgolj ob pogoju, da bo ob zapadlosti odstopljene terjatve v plačilo obstajala njegova obveznost ter se pri tem sklicuje na zapis drugega odst. 3. člena pogodbe. Besedilo se glasi:“V primeru, da dolžnik nima svojih obveznosti do odstopnika, ostanejo terjatve prevzemnika do odstopnika v veljavi.“. Uvodoma je bilo pojasnjeno, da se cesijska pogodba sklepa med starim in novim upnikom, zato vsa tista določila pogodbe, ki se nanašajo zgolj na cesijo, učinkujejo oz. zavezujejo le pogodbena partnerja. To določilo povzroča pravne učinke le med pogodbenikoma; je del valutnega, zavezovalnega posla in ureja vprašanja odgovornosti oz. jamčevanja odstopnika; takšno pravilo ustreza posebnim zakonskim določbam OZ, ki urejajo vprašanja odgovornosti v razmerju med odstopnikom in prevzemnikom (praviloma 423. oz. 424. členom OZ). Sodišču druge stopnje se zato ni potrebno podrobneje ukvarjati s problemi učinkovanja tega pravila, saj zadošča odgovor na pritožbene navedbe, da citirano določilo v pogodbi nima nobenih učinkov na položaj dolžnika, temveč ureja le razmerje med odstopnikom in prevzemnikom.

10. Sodišče prve stopnje res ni odločalo o predlogu toženca o prekinitvi predmetnega pravdnega postopka, vendar s tem ni storilo nobene kršitve. Zoper sklep, da se postopek ne prekine, namreč ni posebne pritožbe (drugi odst. 211. člena ZPP), zato neizdaja takšnega sklepa ni nobena procesna kršitev. Zaradi zgoraj navedenih razlogov, pa tudi pravdna zadeva, ki teče med tožencem in M d.o.o., ne predstavlja predhodnega vprašanja za rešitev v predmetni zadevi in zato tudi ne bi bilo nobene potrebe za prekinitev postopka (13. in 1. tč. prvega odst. 206. člena ZPP).

11. Tudi nekoliko drugačna dokazna ocena pogodbe in (delna) uporaba drugih določb materialnega prava, iz navedenih razlogov (ter upoštevaje tudi uradni preizkus sodbe), pripelje do enakega zaključka in izrečene pravne posledice v obliki obsodilne sodbe, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Zaradi pritožbenega neuspeha krije toženec sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): - če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, pisne izjave prič iz 236.a člena tega zakona, ogledne predmete, ki so v spisu, ali posredno izvedene dokaze (217. in 218. člen, tretji odstavek 302. člena), njegova odločba pa se opira samo na te dokaze; - če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, pisnih izjav prič iz 236. a člena tega zakona, oglednih predmetov, ki so v spisu, in posredno izvedenih dokazov (217. in 218. člen, tretji odstavek 302. člena), stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje; Op. št. (2): Npr. Sklep VSRS III Ips 33/2011 z dne 20.12.2011. Op. št. (3): Dolžnik, ki je brez pridržka izjavil prevzemniku, da privoli v odstop, ne more več uveljavljati v pobot z njim nobene svoje terjatve do odstopnika.