Jedro

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka določila odškodnino za stavbo, leseni drvarnici in delavnico na podlagi izvedeniškega mnenja ..., vendar je bila odškodnina za objekte, ki jih je ocenil ... v cenitvi z dne 15. 1. 2009, že določena v odločbah z dne 31. 1. 2009 in prisojena denacionalizacijskim upravičencem (tudi tem iz izpodbijane odločbe). Toženka torej za iste objekte, ki naj bi stali na delu parcele 473, ki je imel 320 m2, in za katere je že bila določena odškodnina z odločbama z dne 31. 1. 2009, istim upravičencem ni mogla ponovno določiti odškodnine za isto stvar. Kolikor so bili na parceli 473 le objekti, ki so bili že upoštevani v izvedeniškem mnenju izvedenca ... z dne 15. 1. 2009 in za njih določena odškodnina z odločbama z dne 31. 1. 2009, za iste objekte toženka odškodnine ne bo mogla določiti.

Izrek

I. Postopka v zadevah I U 86/2019 in I U 214/2019 se združita v skupno obravnavo in odločanje in se zadeva vodi pod opr. št. I U 86/2019. II. Tožbama se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 490-29/2012/2020 z dne 31. 12. 2018 v 1., 2., 3., 4., 5. in 6. točki izreka odpravi in se zadeva v odpravljenem delu vrne organu v nov postopek.

III. Tožba A.B. zoper 7. točko izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 490-29/2012/2020 z dne 31. 12. 2018 se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti drugotožniku A.B. stroške postopka v višini 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

V. Stroškovni zahtevek stranke z interesom Mestne občine C. se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnik dolžan skrbniku za posebni primer za upravičenca D.E., umrl ... v ... pri ..., za vračilo premoženja, v času podržavljenja delov parcel 473, 474 in 480 k.o. ..., v skupni površini 2410 m2 v deležu do 26/72, izplačati odškodnino v obliki obveznic v višini 31.700,33 DEM v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe (1. točka izreka), pri čemer sta skrbnika za posebni primer za denacionalizirano premoženje po pokojnem upravičencu D.E. F. in G.E. (2. točka izreka); da je tožnik dolžan skrbniku za posebni primer za upravičenko H.E., umrla ... v ..., za vračilo premoženja, v času podržavljenja delov parcel 473, 474 in 480 k.o. ..., v skupni površini 2410 m2 v deležu do 6/72, izplačati odškodnino v obliki obveznic v višini 7.315,46 DEM v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe (3. točka izreka), pri čemer sta skrbnika za posebni primer za denacionalizirano premoženje po pokojni upravičenki H.E.F. in G.E. (4. točka izreka); da je tožnik dolžan skrbniku za posebni primer za upravičenca I.J. K.L., umrl ... v ..., za vračilo premoženja, v času podržavljenja delov parcel 473, 474 in 480 k.o. ..., v skupni površini 2410 m2 v deležu do 10/72, izplačati odškodnino v obliki obveznic v višini 12.192,43 DEM, v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe (5. točka izreka), pri čemer je skrbnik za posebni primer za denacionalizirano premoženje po pokojnem upravičencu I.J. K.L. A.B. (6. točka izreka); ter zavrnila zahtevo za ugotavljanje vrednosti nepremičnin po metodologiji za ocenjevanje naravnih znamenitosti (7. točka izreka) in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (8. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je vrednost spornih nepremičnin ugotavljala posebej za kmetijska ter stavbna zemljišča, in sicer na podlagi določil Zakona o denacionalizaciji (ZDen), Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo) in Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok). Ugotovila je, da so za vrnitev podržavljenih nepremičnin podane ovire za vrnitev v naravi, utemeljene na drugem odstavku 32. člena ZDen in 3. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, zavrnitev v 7. točki izreka pa obrazložila na določbah Pravilnika o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (Pravilnik), ki višje vrednotenje določa le v primeru naravnih znamenitosti v času podržavljenja, kar pa ni primer v obravnavani zadevi.

2. Prvotožnik M d.d. izpodbija odločbo toženke v delu izreka od 1. do 6. točke, ki se nanaša na odškodnino za del podržavljene parc. št. 473 v izmeri 290 m2. Meni, da je toženka ponovno odločila o zahtevku, o katerem je bilo pravnomočno odločeno že z odločbama št. 3211-35/2002-291 in št. 3211-35/2002-292 z dne 31. 1. 2009. Toženka je o delu zahtevka, ki se je nanašal na manjši del podržavljene parc. št. 473 v izmeri 17 m2 (sedaj parc. št. 1319/2) odločila že v prejšnjem postopku z odločbo z dne 3. 2. 2017, ki pa je bila odpravljena s sodbo Upravnega sodišča I U 388/2017-40 z dne 23. 1. 2017. Kljub jasnemu stališču sodišča – da je upravni organ dolžan upoštevati odločitev Upravne enote Ljubljana iz odločb z dne 31. 1. 20091 – je toženka odločila drugače, pri tem pa razlogov za to ni pojasnila. Svojo odločitev je sicer obrazložila, vendar je ta nejasna in nedosledna. Iz obeh odločb z dne 31. 1. 2009 je razvidno, da je bila odškodnina za zemljišče parc. št. 473 v izmeri 610 m2 že določena. Poleg tega je toženka napačno ugotovila vrednost spornega zemljišča (parc. št. 473); predpisi, ki so podlaga za ugotovitev vrednosti podržavljenega premoženja v postopkih denacionalizacije namreč ne poznajo vrednosti 106,85 DEM/m2, ki jo je upoštevala toženka. V posledici je toženka vsem trem upravičencem glede spornega zemljišča priznala napačno odškodnino v višini 18.075,54 DEM. Podredno pa še navaja, da je toženka pri določitvi višine odškodnine presegla svojo pristojnost, ker je odškodnino določila mimo zahtevka predlagateljev. Ti so zahtevali odškodnino v višini nezazidanega stavbnega zemljišča, po 26,792 DEM, toženka pa jim je priznala več od zahtevanega. Toženka je vrednost zemljišča določila na podlagi cenitve izvedenca ..., pri čemer pa je spregledala, da se vrednosti v cenitvi nanašajo na objekte in ne zgolj na zemljišče. 3. Drugotožnik A.B. vlaga tožbo zoper 5. in 7. točko izreka izpodbijane odločbe. V tožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo, da naj bi sporne nepremičnine v naravi v celoti predstavljale funkcionalna zemljišča k obstoječim objektom, javne površine s parki in sprehajalnimi potmi, in da naj bi bile podane ovire za vračilo v naravi v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZDen ter v smislu 3. in 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Glede slednjega toženka svoje odločitve ni obrazložila in je posledično ni mogoče preizkusiti. Ni namreč mogoče ugotoviti, na podlagi česa je upravni organ ugotovil, da naj bi sporne nepremičnine predstavljale hkrati funkcionalna zemljišča k obstoječim objektom, hkrati javne površine s parki in sprehajalnimi potmi, zaradi česar naj bi šlo hkrati za prostorski kompleks. Izpodbijana odločba je tako tudi sama s seboj v nasprotju, ker funkcionalno zemljišče k posameznemu objektu po naravi stvari ne more biti del kompleksa; ker javna cesta ne more biti funkcionalno zemljišče posameznemu objektu niti ne more biti del kompleksa in ker parki niso izvzeti iz pravnega prometa. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa je toženka ugotovila, da naj bi nepremičnine imele status grajenega javnega dobra; še posebej pa ne ob uveljavitvi ZDen. Toženka bi morala za vsako nepremičnino in njen del posebej ugotoviti: ali gre za funkcionalno zemljišče h konkretnemu objektu in kateremu; ali gre za javno cesto ter s katerim pravnim aktom in kdaj je bila razglašena za javno cesto ter ali gre (in v kolikšnem obsegu) za prostorski kompleks. Toženka je tako nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj je le pavšalno zavzela stališče, da naj bi bile vse nepremičnine funkcionalna zemljišča oziroma grajeno javno dobro ter del nekakšnega prostorskega kompleksa. Kako je toženka ugotovila, da naj bi šlo za del prostorskega kompleksa, ne da bi izvedla en sam dokaz, ni obrazloženo. Lega znotraj zavarovanega območja (po Odloku o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki je bil sprejet po uveljavitvi ZDen) pa ne predstavlja ovire za vračilo nepremičnin v naravi. Naziranje toženke, da naj bi bile parkovne površine zazidana stavbna zemljišča, tako ni skladen z 2. členom ZSZ (niti z Navodilom) in ne odraža za ta postopek relevantnega dejanskega stanja. Podana ni niti ovira v smislu določbe 32. člena ZDen. Ob tem dodaja, da so bile sporne nepremičnine v naravi park že v času podržavljenja. Nazadnje še navaja, da se pri vrednotenju nepremičnin, ki so del naravnega spomenika in/ali del kulturnega spomenika, upošteva tudi dodatna vrednost nepremičnin predpisana s Pravilnikom. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbi ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. V odgovoru na tožbo prvotožnika, tam stranka z interesom ... navaja, da o denacionalizaciji dela podržavljene nepremičnine parc. št. 473 v izmeri 290 m2 še ni bilo pravnomočno odločeno; z odločbo upravne enote iz leta 2009 je bil upravičencu vrnjen le solastniški delež do 10/72 na delu nepremičnine parc. št. 473 v izmeri 320 m2. Sicer pa pravnomočen postane le izrek odločbe in ne njena obrazložitev.

6. V odgovoru na tožbo drugotožnika, tam stranka z interesom M., d.d navaja, da je tožnik napačno ocenil vrednost spornega predmeta na 241.000,00 EUR (njegov delež na 33.472,22 EUR). Vrednost celotnega zemljišča, ki je predmet izpodbijane odločbe znaša 64.568,72 DEM, od česar znaša vrednost deleža do 10/72 le 8.967,87 DEM oziroma 4.585,19 EUR. Ne drži niti njegova navedba, da je celotno zemljišče, ki je predmet odločbe, nezazidano zemljišče, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi; parc. št. 1319/2 v izmeri 17 m2 je namreč pozidano zemljišče, na katerem se nahaja spomenik. Le parcela 1319/1 je nepozidano zemljišče. Neutemeljena pa je tudi njegova navedba glede vrednotenja nepremičnin z upoštevanjem dodatne vrednosti po metodologiji za ocenjevanje naravnih znamenitosti.

7. Stranka z interesom, C., v odgovoru na tožbo navaja, da obstojijo zakonske ovire za vračilo spornih nepremičnin denacionalizacijskim upravičencem v naravi, prav tako pa se te nahajajo znotraj parka Tivoli, tj. naravne znamenitosti, in so izven pravnega prometa. Navaja še druge razloge, predstavljene že v izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

8. Sodišče je na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS.1) sprejelo sklep, da v zadevi odloča sodnica posameznica, ker je senat presodil, da je izpolnjen pogoj iz te alineje, stranke pa na glavni obravnavi niso imele ugovorov v zvezi s sestavo sodišča. 9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine, ki sta jih predlagala tožnika, izpodbijano odločbo in druge listine upravnega spisa. Zavrnilo ni nobenega od predlaganih dokazov.

K točki I izreka:

10. Sodišče je združilo zadevi I U 86/2019 in I U 214/2019 v skupno obravnavo in odločanje, ker je po predlogu obeh tožnikov spoznalo, da za združitev obstajajo pogoji iz 35. člena ZUS-1. K točki II izreka:

11. Tožbi sta utemeljeni.

12. Prvotožnik izpodbija odločitev o določitvi odškodnine za parcelo 473 v izmeri 290 m2, ki je vsebovana v točkah 1, 3 in 5 izpodbijane odločbe ter povezana z odločitvijo v 2., 4. in 6. točki izpodbijane odločbe.

13. Ni sporno v zadevi, da je bilo o odškodnini za parcelo 473 že odločeno z odločbama št. 3211-35/2002-292 in 3211-35/2009-291, obe z dne 31. 1. 2009, v izmeri 610 m2. V obeh odločbah z dne 31. 1. 2009 je bil izrek odločbe v delu, ki je opredeljeval izmero parcele 473, popravljen s sklepom, iz 610 m2 v 310 m2. Prvotožnik ni izkazal, da je bil ta popravni sklep odpravljen. Ker je nepremičnina ob podržavljenju merila 610 m2, je toženka lahko odločala še o 290 m2 te parcele. Da denacionalizacijski upravičenci do odškodnine za to preostalo površino parcele 473 (kolikor ni bilo odločeno z odločbama z dne 31. 1. 2009) niso upravičeni, prvotožnik nima prav in tako napotilo toženki tudi ne izhaja iz sodbe I U 388/2017. Je pa sodišče že v sodbi I U 388/2017 toženko napotilo, da ne glede na sklepe o popravi pomote, upošteva vsebinsko materialno odločitev obeh odločb z dne 31. 1. 2009 in izvedeniško mnenje ..., da bi ugotovila, v kolikšnem delu so bili denacionalizacijski upravičenci poplačani z odškodnino po odločbah z dne 31. 1. 2009. Namreč iz obeh odločb z dne 31. 1. 2009 izhaja, da je bila odškodnina določena za objekte: stanovanjska hiša, lesene drvarnice in dve delavnici, z zemljiščem (fundusom in funkcionalnim zemljiščem), kot jo je izračunal izvedenec ... (glej stran 6 izvedeniškega mnenja – seštevek fundusov in funkcionalnega zemljišča je cca. 296 m2). Z odločbama z dne 31. 1. 2009 je bila torej določena odškodnina za objekte na parceli 473. Ob izdaji odločb z dne 31. 1. 2009 je bil drugi del te parcele (v obsegu odločanja z izpodbijano odločbo – 290 m2) vrnjen upravičencem v naravi z delnima odločbama 3211-35/2002-245 z dne 22. 10. 2008 in 3211-35/2002-249 z dne 23. 10. 2008 (glej C3 – predlog drugotožnika za popravo očitnih pomot z dne 23. 2. 2009). Ti odločbi sta bili kasneje odpravljeni in površina parcele 473 iz teh odločb je predmet odločanja z izpodbijano odločbo.

14. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka določila odškodnino za stavbo, leseni drvarnici in delavnico na podlagi izvedeniškega mnenja ..., vendar je bila odškodnina za objekte, ki jih je ocenil ... v cenitvi z dne 15. 1. 2009, že določena v odločbah z dne 31. 1. 2009 in prisojena denacionalizacijskim upravičencem (tudi tem iz izpodbijane odločbe). Toženka torej za iste objekte, ki naj bi stali na delu parcele 473, ki je imel 320 m2, in za katere je že bila določena odškodnina z odločbama z dne 31. 1. 2009, istim upravičencem ni mogla ponovno določiti odškodnine za isto stvar. Kolikor so bili na parceli 473 le objekti, ki so bili že upoštevani v izvedeniškem mnenju izvedenca ... z dne 15. 1. 2009 in za njih določena odškodnina z odločbama z dne 31. 1. 2009, za iste objekte toženka odškodnine ne bo mogla določiti.

15. Drugotožnik ugovarja, da naj sodišče upošteva svojo sodbo I U 43/2020 z dne 31. 1. 2021, ker gre za enako zadevo (za druga solastnika). Sodišču odgovarja, po vpogledu v sodbo I U 43/2020, da se je v tej zadevi sodišče ukvarjalo le s pravnimi učinki pravnomočnosti odločb z dne 31. 1. 2009, ni pa odgovorilo na ugovor prvotožnika, da se z odločitvijo o odškodnini na parceli 473 v izmeri 290 m2, odloča o isti stvari, kot se je z odločbama z dne 31. 1. 2009. Ker o ugovoru „ ne bis in idem“ v tej sodbi ni odgovorjeno, se sodišče nanjo ne more opreti in upoštevati.

16. Sporna odškodnina za objekte na parceli 473 je del odločitve v 1, 3. in 5. točki izreka. Ker odškodnina v izreku ni določena posebej za parcelo 473, ampak v skupnem znesku za parcele 473, 480 in 474, je moralo sodišče odpraviti celotno 1., 3. in 5. točko izreka. Posledično pa je odpravilo odločitev tudi v 2., 4. in 6. točki izreka, odločitev o skrbnikih za poseben primer, v zvezi z odškodnino za posameznega denacionalizacijskega upravičenca.

17. Utemeljena pa je tudi tožba drugotožnika zoper 5. točko izreka, s katero je bila za denacionalizacijskega upravičenca določena odškodnina za dele podržavljenih nepremičnin, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, z obrazložitvijo, da sedanji parceli 1319/1 in 1319/2, obe k.o. ..., v naravi v celoti predstavljajo funkcionalna zemljišča k obstoječim objektom, javne površine s parki in sprehajalnimi potmi, kar v smislu drugega odstavka 32. člena ZDen, ter v smislu 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen in 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pomeni, da so podane ovire za vračilo v naravi.

18. Sodišče soglaša z drugotožnikm, da odločitve v zvezi s podanostjo ovir za vračilo delov parcel v naravi ni mogoče preizkusiti. Toženka je navedla več razlogov: funkcionalno zemljišče, javna cesta, park, vendar iz njene obrazložitve ne izhaja za kateri del podržavljenih parcel se obrazložitev za posamezno oviro nanaša. Obrazložitev bi morala obsegati razloge za vsako nepremičnino oziroma njen del posebej, ali gre za funkcionalno zemljišče h konkretnemu objektu in kateremu, ali gre za javno cesto ter s katerim pravnim aktom in kdaj je bila razglašena za javno cesto in ali gre in v kolikšnem obsegu za prostorski kompleks. Iz obrazložitve bi moralo tudi izhajati, na podlagi katerih dokazov je upravni organ sklepal na obstoj in obseg funkcionalnih zemljišč, javnih cest in kompleksa.

19. V ponovnem postopku reševanja zadeve se bo morala toženka določno opredeliti za kateri del podržavljene nepremičnine je posamezna ovira podana. Kolikor meni, da so ovire za vrnitev v naravi današnjih parcel 1319/1 in 1319/2 ter njihovih delov utemeljene na različnih pravnih podlagah, ki jih določa ZDen, mora za vsak posamezen del navesti katera ovira utemeljuje zavrnitev vračila v naravi. Sodišče se ne spušča v posamezne razloge toženke, ker jih ne more preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega ostavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), poudarja pa, da se na 12. člen Navodila, v zvezi z obsegom funkcionalnega zemljišča, ne more opreti, ker se Navodilo uporablja le za določitev odškodnine.

20. Ker je bilo v 1. do 6. točki izreka izpodbijane odločbe dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, nepravilno uporabljeno materialno pravo ter je odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, je odločba toženke v odpravljenem delu nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

K točki III izreka:

21. Drugotožnik izpodbija tudi 7. točko izreka, s katero je toženka zahtevo za ugotavljanje vrednosti nepremičnin po metodologiji za ocenjevanje naravnih znamenitosti zavrnila. Zavrnitev je obrazložila z razlogom, da nepremičnine, ki so predmet odločanja, v času podržavljenja niso bile zavarovane kot naravne znamenitosti, kar je podlaga za višje vrednotenje po Pravilniku, katerega koeficient drugotožnik predlaga, da se uporabi. Drugotožnik dejanskega stanja, ki bi utemeljevalo uporabo koeficienta iz Pravilnika ni izkazal in ga tudi ne zatrjuje (enako izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča npr. sklep X Ips 332/2017 z dne 28. 8. 2018), zato je sodišče tožbo drugotožnika zoper 7. točko izreka zavrnilo.

22. Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper 7. točko izreka zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe v 7. točki izreka pravilen in da je 7. točka pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki IV izreka:

23. Ker je sodišče tožbi drugotožnika ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Stroške mu je odmerilo v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Zato mu je sodišče priznalo stroške upravnega spora v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečane za 22 % DDV. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe.

K točki V izreka:

24. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom C. je sodišče odločalo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja tudi v postopku upravnega spora. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervinentu povrniti stroške. V predmetnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker sta tožnika s tožbo zoper akt toženke uspela, stranka z interesom v tem postopku ni upravičena do povrnitve stroškov postopka.

1 Z odločbo št. 3211-35/2002-292 z dne 31. 1. 2009 je Upravna enota Ljubljana odločila o odškodnini za delež, ki je pripadal upravičencema D.E. in H.E.E., istega dne pa je izdala tudi delno odločbo št. 3211-35/2002-291, s katero je odločila o odškodnini v korist T.T. in J.K..