Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik se je kot voznik kolesa s pomožnim motorjem 5. 12. 1997 hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročila toženkina zavarovanka. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo o zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odškodnino je odmerilo na 25,000.000 SIT, odštelo delna plačila v nominalnem skupnem znesku 3,100.000 SIT in toženki naložilo plačilo razlike 21,900.000 SIT s pripadki, presežni tožbeni zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi kot revizijsko vrednost spora označuje znesek 16,000.000 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. Odmerjena odškodnina je prenizka, ker ni bila dovolj individualizirana. Tožnik poudarja, da je bil v času nesreče star le 35 let in kaj pomenijo posledice take poškodbe za tako mladega človeka. Poudarja posamezne okoliščine pri vseh oblikah nepremoženjske škode, jih tudi razširja in zaključuje, da gre resnično za katastrofalne posledice. Pritožbenemu sodišču očita, da ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe v dopolnitvi o poslabšanju zdravstvenega stanja in operaciji v Ortopedski bolnišnici Valdoltra maja 2005, v zvezi s skaženostjo pa opozarja na reviziji priložene barvne fotografije poškodovane noge.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je bil v času nesreče star 35 let, bil je brezposeln, po izobrazbi je kvalificiran ključavničar. Diagnoza njegovih v nesreči zadobljenih poškodb se je glasila: odprt spiralni zlom leve stegnenice z več kostnimi odlomki in odprt spiralni zlom telesa leve golenice in mečnice z več kostnimi odlomki. Med zdravljenjem pa so bile postavljene še diagnoze: ponovni zlom leve golenice, obrabne spremembe levega kolena po poškodbi, navznoter in navzdol obrnjeno levo stopalo po poškodbi, obrabnostne spremembe zgornjega skočnega sklepa levo po poškodbi in nato stanje po njegovi zatrditvi, stanje po vstavljeni protezi v levo koleno in prikrajšava leve noge. Zdravljenje je trajalo več let, prestal je dvanajst operacij in številne druge nevšečnosti ter telesne bolečine, kot je podrobneje opisano v razlogih na četrti strani prvostopenjske sodbe. Za to obliko škode mu je sodišče od zahtevanih 10,000.000 SIT odmerilo 8,000.000 SIT odškodnine. Ker je bil zaradi komplikacij med zdravljenjem tudi sekundarni strah dolgotrajen (podrobnosti na peti strani prvostopenjske sodbe), mu je sodišče od zahtevanih 3,000.000 SIT za strah odmerilo 1,500.000 SIT odškodnine. Tožnikove življenjske aktivnosti so na vseh področjih znatno omejene, po oceni izvedenca za 55 %, vendar iz istega mnenja izhaja, da tožnik ni popolnoma delovno nesposoben, ker je še sposoben za lahka opravila sede. Podrobnosti njegovih omejitev so razvidne iz razlogov na šesti strani prvostopenjske sodbe. Tožnik zaradi vseh omejitev trpi hude duševne bolečine, zmotna pa je njegova revizijska opredelitev, da je pri njemu prišlo do katastrofalne škode, saj pravni pojem take škode obsega znatno večji obseg poškodb in posledic, ki so velikokrat povezane tudi z možganskimi poškodbami. Sodišči sta mu od zahtevanih 18,000.000 SIT iz tega naslova odmerili 13,000.000 SIT odškodnine. Za duševne bolečine zaradi skaženosti v zvezi s šepajočo hojo, stanjšano nogo, deformiranim stopalom in brazgotinami sta mu od zahtevanih 6,000.000 SIT odmerili 2,500.000 SIT odškodnine. Skupna odmera 25,000.000 SIT ali sedaj 104.323,15 EUR pomeni dobrih 153 povprečnih plač v času izdaje prvostopenjske sodbe. Presežni tožbeni zahtevek 12,000.000 SIT sta sodišči zavrnili, odmerjeno odškodnino pa zaradi delnih plačil toženke znižali za isti znesek, kot je svoj tožbeni zahtevek znižal tudi tožnik.

7. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je tožnikovo označbo o revizijsko spornem znesku 16,000.000 SIT štelo za njegovo očitno računsko pomoto, saj razlika med zahtevanim in prisojenim zneskom znaša le 12,000.000 SIT.

8. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se odmerja po merilih iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika, ki vsebujejo tudi načeli individualizacije odškodnine in njene objektivne pogojenosti. Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči pravilno ovrednotili vse značilnosti konkretnega škodnega primera, tudi tožnikovo mladost, ob primerjavi s podobnimi odškodninskimi zadevami za tako poškodbo in tak obseg škode pa višje odškodnine nista smeli določiti, ker bi sicer kršili drugo omenjeno načelo in bi višje prisojena odškodnina znatneje odstopila od prisoje v primerljivih zadevah. Zato sta sodišči z izpodbijano odmero pravilno uporabili materialno pravo iz navedenih zakonskih določb. 9. Glede na ostala revizijska izvajanja mora revizijsko sodišče še pojasniti, da so v revizijski fazi postopka stranke in revizijsko sodišče zaradi prepovedi uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestala preizkus na pritožbeni stopnji. Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih trditev, ki presegajo tako ugotovljeno dejansko stanje (na primer o tožnikovi popolni delovni nesposobnosti itd.). Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku glede skaženosti vpogledalo barvne fotografije v spisu (priloga A 4) in na obravnavi tudi pogledalo tožnikovo nogo. Barvnih fotografij kljub drugačnim trditvam tožnik reviziji ni priložil, če pa bi jih, jih revizijsko sodišče kot nov dokaz ne bi smelo upoštevati. Neutemeljen je tudi revizijski očitek pritožbenemu sodišču, da ni odgovorilo na tožnikove pritožbene trditve v dopolnitvi pritožbe v zvezi z operacijo v maju 2005. Odločilno je dejansko stanje, kot je ugotovljeno v času izdaje prvostopenjske sodbe 18. 5. 2004. Poleg tega je tožnik pritožbo vložil 14. 7. 2004, v njem trditve o operaciji v maju 2005 seveda ni, zatrjevane dopolnitve pritožbe v spisu ni, če pa jo je vložil in v njej opozoril na to operacijo, je bila ta dopolnitev očitno prepozna.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški.