Jedro

Ugovor retencijske pravice, podan v postopku po prvotni tožbi, ustvarja zadostno medsebojno zvezo nasprotne tožbe s tožbo (oziroma med obema postopkoma, katerih predmet sta ti dve tožbi), ki utemeljuje uporabo 3. točke 8. člena Uredbe 1215/2012. V nasprotnem primeru (če bi bilo ugodeno toženčevemu ugovoru mednarodne pristojnosti in bi bila nasprotna tožba zavržena), bi slovensko sodišče obravnavalo tožbo, hrvaško sodišče pa (nasprotno) tožbo pod pogojem, da bi jo tožnika vložila. V tem primeru bi prišlo do podvojene in lahko celo različne presoje dejstev glede obstoja terjatve tožnikov, kar pa je v opreki z namenom navedene določbe, ki je v tem, da da se prepreči odvečne postopke in sprejetje medsebojno protislovnih sodnih odločb v različnih postopkih, s čimer se zasleduje interes učinkovitega izvajanja sodne oblasti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V postopku II P 1153/2019 je toženec F. D. (tam kot tožnik) zahteval vrnitev treh skulptur kiparja D. D., ki jih je tožnikoma (tam tožencema) izročil v komisijsko prodajo. Tožnika sta ugovarjala pridržno pravico na omenjenih treh skulpturah do vračila mavčnega odlitka "X" istega avtorja, ki sta ga izročila tožencu z namenom (in samo za ta čas), da zanju (in zase) izdela negativ skulpture v bronasti zlitini. Obenem sta zoper toženca vložila nasprotno tožbo za vrnitev navedenega mavčnega odlitka, ki se obravnava v tem postopku (II P 1313/2019).

2. Toženec (s stalnim prebivališčem na Hrvaškem) je podal ugovor pristojnosti slovenskega sodišča, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

3. Zoper tak sklep se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Meni, da je zmotno stališče sodišča, da je pristojno na podlagi 3. točke 8. člena Uredbe, saj ni izpolnjen drugi pogoj, da zahtevek po nasprotni tožbi izhaja iz iste pogodbe ali dejstev kot prvotna tožba. Poudarja, da ne gre za vzajemna zahtevka, ki bi imela skupen izvor, saj nasprotna tožba ne izvira niti iz iste pogodbe niti iz istih dejstev. Toženec namreč (v postopku II P 1153/2019, op. sodišča) zahteva vračilo skulptur, ki so bile tožnikoma izročene v komisijsko prodajo, kar nima ničesar skupnega z zahtevkom tožnikov, pri katerem gre za drugo skulpturo oz. drug pravni posel pravdnih strank. Glede vprašanja, ali gre za vzajemna zahtevka, je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nasprotuje stališču sodišča, da je za preučitev nasprotne tožbe potrebna presoja zakonitosti dejstev, na katera toženec v postopku v glavni stvari opira svoj tožbeni zahtevek. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj naj bi zavrnilo toženčev zahtevek v glavni stvari v primeru, če bo ugotovilo, da je dolžan vrniti odlitek "X", kar predstavlja kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je sodišče imelo v mislih, da bo moralo toženečev zahtevek zavrniti zaradi domnevne retencijske pravice, to po njegovem mnenju ni razlog za pristojnost po nasprotni tožbi. Ugovor pridržne pravice je namreč neutemeljen. Pridržna pravica tožnikov ne obstaja, saj nimata do toženca nobene terjatve. Poleg tega tožnika zadržujeta njegove skulpture brez pravnega naslova, zaradi česar bi jih morala vrniti in odpraviti protipravno posestno stanje, pravni naslov za posest je odpadel, zato se ne moreta sklicevati na retencijsko pravico. Poudarja, da zadeva C-306/17 ni primerljiva, saj gre za drugačno dejansko stanje kot v obravnavani zadevi, zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe se nanašata na isti historični dogodek, oba izhajata iz istih dejstev (objava posnetkov na spletu), medtem ko v konkretnem primeru to ni podano. Kot primer vzajemnega zahtevka, ki je imel skupen (pogodbeni) izvor, in torej nasprotna tožba spada v okvir 3. točke 8. člena Uredbe, navaja zadevo C-185/15, ki pa ni primerljiva s konkretnim primerom. Glede utemeljitve pristojnosti na podlagi prve točke 7. člena Uredbe sodišču očita, da ni pojasnilo, zakaj je sledilo le navedbam tožnikov, ne pa tudi navedbam toženca, oz. ni upoštevalo tudi ostalih dejstev, ki so bila sodišču znana. Glede na navedbe toženca v odgovoru na nasprotno tožbo je bilo sodišču znano dejstvo, da toženec nasprotuje trditvam tožnikov, da bi moral toženec mavčni odlitek X dostaviti v Ljubljano. Zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo glede na nasprotujoče si navedbe glede dejstev o pristojnosti tožnika pozvati, da pojasnita oz. izkažeta zatrjevani dogovor o dostavi mavčnega odlitka v Ljubljano. Ker tega ni storilo, je kršilo določbo drugega odstavka 17. člena ZPP, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Poudarja, da bi moralo sodišče svojo odločitev primarno opreti na drugo alinejo točke b) prve točke 7. člena Uredbe 1215/2012 glede na kontradiktorne navedbe pravdnih strank v zvezi s krajem izpolnitve obveznosti. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Ob tem poudarja, da ni sporno, da se je toženec zavezal, da za tožnika v Zagrebu opravi storitev odlivanja skulpture "X", zato bi bil toženec lahko tožen samo pred sodiščem v Zagrebu. Celo točka c) prve točke 7. člena Uredbe določa, da če se ne uporabi točka b), potem se uporabi točka a). Po navedenem in upoštevaje temeljno pravilo za utemeljitev mednarodne pristojnosti iz 4. člena Uredbe 1215/2012, ki je stalno prebivališče tožene stranke, meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, da ni pristojno za odločanje o nasprotni tožbi.

4. Tožnika sta na pritožbo toženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba 1215/2012) v 3. točki 8. člena ureja posebno pristojnost za odločanje o nasprotni tožbi; sodišče, ki je pristojno za odločanje o prvotni tožbi, je pristojno tudi za odločanje o nasprotni tožbi, če ta izhaja iz iste pogodbe ali dejstev, na katerih je temeljila prvotna tožba.

7. Odločitev prvostopenjskega sodišča o tem, da je pristojnost slovenskega sodišča podana na podlagi pravkar navedene določbe, je (materialnopravno) pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba izpolnjenost tega pogoja presojati širše, to je z upoštevanjem namena navedene določbe, ki je v tem, da se prepreči odvečne postopke in sprejetje medsebojno protislovnih sodnih odločb v različnih postopkih, s čimer se zasleduje interes učinkovitega izvajanja sodne oblasti.1 Nadalje se strinja tudi z njegovim stališčem, da bo preučitev nasprotne tožbe, s katero tožnika zahtevata vračilo mavčnega odlitka, zahtevala presojo (istih) dejstev, na katera toženec (po vloženem ugovoru pridržne pravice s strani tožnikov) v postopku II P 1153/2019 opira svoj zahtevek za vračilo treh skulptur. Toženec bo namreč moral v prvotnem postopku, to je postopku II P 1153/2019, poleg dejstev, ki utemeljujejo njegov zahtevek, zaradi ugovora tožnikov trditi in dokazovati tudi to, da ne obstoji zapadla terjatev tožnikov na vrnitev mavčnega odlitka. Drži sicer, da tožba in nasprotna tožba neposredno ne izvirata iz istih dejstev in pogodbe, kot to pravilno ugotavlja pritožnik, toda zaradi vložitve ugovora pridržne pravice bo predmet dokazovanja v obeh postopkih (presečno) pravotvorno dejstvo - vprašanje (ne)obstoja zapadle terjatve tožnikov na vrnitev mavčnega odlitka. Obstoj pridržne pravice odlaga utemeljenost zahtevka (prvi odstavek 261. člena Obligacijskega zakonika; OZ)2, zato bo sodišče v postopku po prvotni tožbi zavrnilo toženčev tožbeni zahtevek za vračilo treh skulptur, če bo ugotovilo, da je toženec dolžan vrniti mavčni odlitek, in obratno. Obenem pa bo s tem opravilo že presojo utemeljenosti zahtevka iz nasprotne tožbe. Glede na navedeno ugovor retencijske pravice, podan v postopku po prvotni tožbi, ustvarja zadostno medsebojno zvezo nasprotne tožbe s tožbo (oziroma med obema postopkoma, katerih predmet sta ti dve tožbi), ki utemeljuje uporabo 3. točke 8. člena Uredbe 1215/2012. V nasprotnem primeru (če bi bilo ugodeno toženčevemu ugovoru mednarodne pristojnosti in bi bila nasprotna tožba zavržena), bi slovensko sodišče obravnavalo tožbo, hrvaško sodišče pa (nasprotno) tožbo pod pogojem, da bi jo tožnika vložila. V tem primeru bi prišlo do podvojene in lahko celo različne presoje dejstev glede obstoja terjatve tožnikov, kar pa je v opreki z že opisanim namenom, ki ga zasleduje navedena določba.

8. Zadevi C-306/17 in C-185/15 res nista primerljivi z obravnavano zadevo, toda v njih je dobro pojasnjen namen določbe 3. točke 8. člena Uredbe 1215/2012, kar je bilo v oporo te (in izpodbijane) odločitve.

9. Nadalje je jasno, da je sodišče prve stopnje, ko je navedlo, da bo preučitev nasprotne tožbe zahtevala preučitev dejstev, na katera toženec v postopku o glavni stvari opira svoj zahtevek, imelo v mislih dejstva v zvezi z zatrjevano pridržno pravico. Utemeljenost tega ugovora namreč v nadaljevanju izpostavi kot razlog za zavrnitev zahtevka po tožbi toženca. Zato je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je stališče sodišča prve stopnje dovolj obrazloženo, kaže tudi dejstvo, da ga je (kljub zatrjevani pomanjkljivosti, ki naj bi onemogočala preizkus) tako razumel tudi pritožnik. V pritožbi ga namreč vsebinsko izpodbija in dokazuje neutemeljenost ugovora pridržne pravice.

10. Ker bi bila presoja (ne)utemeljenosti ugovora pridržne pravice v fazi odločanja o ugovoru mednarodne pristojnosti, ki temelji zgolj na trditvah, preuranjena, se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP) ni opredeljevalo. Enako velja za pritožbene pomisleke o pravilnosti (dodatne) utemeljitve pristojnosti slovenskega sodišča glede na kraj izpolnitve pogodbene obveznosti na podlagi prve točke 7. člena Uredbe 1215/2012, saj je ta podana že na podlagi 3. točke 8. člena Uredbe 1215/2012. 11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep na podlagi druge točke 365. člena ZPP potrdilo.

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako velja za tožnika, saj stroškov njunega odgovora na pritožbo, ki k odločitvi ni pripomogel, ni mogoče šteti za potrebne v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Takšen namen določitve posebne sodne pristojnosti za odločanje o nasprotni tožbi izhaja iz sodb Sodišča EU z dne 12. oktobra 2016, Kostanjevec, C-185/15 (EU:C:2016:763, točka 37) in z dne 31. maja 2018, Nothartová, C-306/17 (EU:C:2018:360, točka 21‒23). 2 M. Juhart, v: N. Plavšak et al, Obligacijski zakonik (OZ), splošni del, s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 273.