Jedro

V zvezi z zatrjevano škodo, ki bi tožeči stranki nastala z odstranitvijo skladiščnega prostora oziroma zatrjevano vrednostjo strojev in surovin v tem prostoru, sodišče meni, da se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na škodo zaradi stanja, ki ga je sama povzročila s protipravnim ravnanjem. Tožeči stranki je bila naložena (samo) odstranitev betonskih temeljev, za katere je bilo ob inšpekcijskem ogledu ugotovljeno, da jih je postavila v nasprotju s predpisi. Očitno pa je kljub temu z deli nadaljevala ter postavila montažni šotor, ki pa se, kot je razvidno iz njenih navedb in priloženih fotografij, niti ne uporablja kot skladiščni prostor, pač pa kot delavnica. Po lastnih navedbah je tudi vse stroje in material kupila že po izdaji izpodbijane odločbe, torej v času, ko je vedela, da je njen poseg - postavitev temeljev, v nasprotju s predpisi. V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na škodo, ki bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala družbi A. d.o.o., sodišče meni, da tožeča stranka z zatrjevano škodo, ki naj bi nastala pravni osebi in tretjim fizičnim osebam (delavcem) ne izkazuje škode, ki bi nastala njej kot inšpekcijskemu zavezancu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Svojo odločitev je oprlo na določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US).

Tožeča stranka je vložila tožbo proti odločbi Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Enote Celje, z dne 6.3.2008, s katero ji je bila naložena prepoved uporabe kmetijskega zemljišča na parc. št. ... k.o. ... v kakšen drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo ter naložena vzpostavitev prvotnega stanja tako, da se odstrani 14 betonskih temeljev v izmeri 80 x 80 x 100 cm, zemljišče pa splanira in zatravi. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo organa prve stopnje.

V izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavani zadevi za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni z ZUS-1 predpisani pogoji, saj tožnik zatrjevane težko popravljive škode ni listinsko izkazal, razen z vložitvijo nekaterih računov, za katere pa ni dokazano, da stroji, ki so navedeni na teh računih, stojijo ravno v skladiščnem šotoru, kot tudi ni listinsko izkazal, da se v tem prostoru trenutno nahaja za okoli 300.000 EUR surovin. Prav tako je na podlagi priložene fotografije razvidno, da skladiščni šotor še ni postavljen, na kar nakazuje tudi izrek izpodbijane prvostopenjske odločbe. Tožnik se v tožbenih ugovorih sklicuje na skladiščni šotor, za katerega pa navaja, da je v posesti družbe A. d.o.o., kar pomeni, da njegovi tožbeni ugovori niso v skladu z izrekom odločbe, ki nalaga odstranitev temeljev tožniku. Družba A. d.o.o. pa v pravno formalnem pomenu ni tožnik. Zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da ji je bila z izpodbijano odločbo naložena odstranitev 14 betonskih temeljev, vendar je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Z rušitvijo šotora bi ji nastala škoda na šotoru, ki je vreden 320.000 EUR. Šotor je začela postavljati že v mesecu novembru 2007 zaradi velike prostorske stiske, kar je razvidno tudi iz zapisnika o zaslišanju na Inšpektoratu za okolje in prostor. Z računi je nedvoumno izkazala, da je nabavila opremo za steklarsko delavnico ter steklarske stroje. Iz računov izhaja, da gre za stroje in opremo, kupljeno v zadnjem obdobju, torej ko je bil skladiščni šotor že postavljen. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, zakaj ne verjame računom. Dejansko stanje bi lahko ugotovilo z ogledom. Ugovarja pa tudi zaključku, da A. d.o.o. v pravno formalnem pomenu ni tožnik, saj ta družba predstavlja veliko premoženje tožeče stranke, ki je njen edini ustanovitelj in družbenik. Škoda, ki se povzroči družbi, v dejanskem pomenu predstavlja škodo njenemu lastniku, edinemu ustanovitelju, saj se z zmanjšanjem vrednosti družbe bistveno zmanjša tudi aktiva pritožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je zahtevala izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Izdajo začasne odredbe je tožeča stranka predlagala v zvezi z izpodbijano odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, s katero ji je bilo med drugim naloženo, da mora odstraniti 14 betonskih temeljev.

Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo in stališčem prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Tudi po presoji vrhovnega sodišča tožeča stranka ni izkazala nastanka težko popravljive škode, ki bi ji bila prizadeta z izvršitvijo izpodbijane odločbe, s katero ji je bila naložena odstranitev betonskih temeljev.

V zvezi z zatrjevano škodo, ki bi tožeči stranki nastala z odstranitvijo skladiščnega prostora oziroma zatrjevano vrednostjo strojev in surovin v tem prostoru, sodišče meni, da se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na škodo zaradi stanja, ki ga je sama povzročila s protipravnim ravnanjem. Tožeči stranki je bila naložena (samo) odstranitev betonskih temeljev, za katere je bilo ob inšpekcijskem ogledu ugotovljeno, da jih je postavila v nasprotju s predpisi. Očitno pa je kljub temu z deli nadaljevala ter postavila montažni šotor, ki pa se, kot je razvidno iz njenih navedb in priloženih fotografij, niti ne uporablja kot skladiščni prostor, pač pa kot delavnica. Po lastnih navedbah je tudi vse stroje in material kupila že po izdaji izpodbijane odločbe, torej v času, ko je vedela, da je njen poseg - postavitev temeljev, v nasprotju s predpisi.

V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na škodo, ki bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala družbi A. d.o.o., sodišče meni, da tožeča stranka z zatrjevano škodo, ki naj bi nastala pravni osebi in tretjim fizičnim osebam (delavcem) ne izkazuje škode, ki bi nastala njej kot inšpekcijskemu zavezancu.

Neutemeljen je ugovor glede ugotovitve dejanskega stanja ter presoje dokazov, da sodišče ni ugotavljalo, ali bi tožeči stranki nastala škoda. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu jasno navedlo, da tožeča stranka težko popravljive škode ni izkazala. Pritožbeno sodišče se s tem strinja, saj je sodišče prve stopnje pravilno in dovolj izčrpno pojasnilo, zakaj ni štelo predloženih računov za zadosten dokaz ter zakaj se po njegovem mnenju tožbeni ugovori glede škode nanašajo na pravno osebo in ne na tožečo stranko.

Ugovor, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katere so javne koristi, ki so prizadete, ter katere so koristi nasprotnih strank, pritožbeno sodišče zavrača kot pravno nepomemben v obravnavanem primeru. Ker ni izpolnjen zakonski pogoj nastanka težko popravljive škode, po presoji pritožbenega sodišča tehtanje med zatrjevano težko popravljivo škodo in prizadetimi koristmi drugih skladno z načelom sorazmernosti niti ni potrebno, saj obstoj težko popravljive škode ni izkazan.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.