15. 2. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Vladka Begana, Šmarje pri Jelšah, na seji 15. februarja 2022

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 21. člena, prvega in drugega odstavka 22. člena, 24. člena, prvega, drugega in tretjega odstavka 27. člena in 37. člena Zakona o sladkovodnem ribištvu (Uradni list RS, št. 61/06) ter 26. in 28. člena Zakona o morskem ribištvu (Uradni list RS, št. 115/06, 76/15, 69/17, 80/17) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnik izpodbija v izreku tega sklepa navedene določbe Zakona o sladkovodnem ribištvu (v nadaljevanju ZSRib) in Zakona o morskem ribištvu (v nadaljevanju ZMR-2), za katere ocenjuje, da dovoljujejo ribolov in brez katerih ta ne bi bil dovoljen. Zatrjuje, da sta ZSRib in ZMR-2 v delu, v katerem dovoljujeta ribolov, v neskladju z 2., 5. in 63. členom ter z drugo povedjo tretjega odstavka 72. člena Ustave. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane določbe razveljavi, do končne odločitve pa zadrži njihovo izvrševanje.

2.Pobudnik trdi, da je zaščita živali njegova zakonska dolžnost in da ima zato tudi pravico v skladu s 23. členom Ustave na sodišču vložiti ustrezno pravno sredstvo, s katerim to svojo dolžnost uresniči, vključno s pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZZZiv in ZMR-2. Sklicuje se na 2. člen Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 38/13 – uradno prečiščeno besedilo, 92/20 in 159/21 – v nadaljevanju ZZZiv) in 7. člen Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 46/14, 31/18 in 82/20 – v nadaljevanju ZON). Trdi, da je na njuni podlagi za zaščito življenja živali odgovorna med drugim vsaka fizična oseba, ki je v kakršnem koli odnosu do živali, in utemeljuje, kako se ta odnos odraža v njegovem primeru (vegetarijanstvo oziroma veganstvo, preteklo opravljanje funkcije varuha pravic živali pri Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice ter članstvo v tem društvu, objavljanje besedil za zaščito živali v medijih in na svetovnem spletu). Pobudnik meni, da ker gre torej pri zaščiti živali za njegovo dolžnost, mu v obravnavanem primeru ni treba utemeljevati pravnega interesa za vložitev pobude v smislu 162. člena Ustave in 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Zahteva po izkazovanju pravnega interesa bi namreč po njegovem mnenju pomenila zanikanje te zakonske dolžnosti.

3.Za primer, da Ustavno sodišče temu argumentu ne bi sledilo, pobudnik trdi, da je dolžnost zaščite živali del njegovega pravnega položaja, v katerega pa izpodbijana zakona grobo posegata, in podredno utemeljuje tudi svoj pravni interes. Sklicuje se na svobodo vesti (41. člen Ustave) in obširno utemeljuje, zakaj se dejavnost ribolova ne sklada z njegovimi moralno-etičnimi standardi in svetovnonazorskimi prepričanji. Pobudnik trdi, da v sklop morale spadajo tudi pravila, ki opredeljujejo človekov odnos do živali. V tem okviru navaja, da Ustava (72. in 5. člen Ustave) in pravo Evropske unije ščitita živali, izvedba Ustave na zakonski ravni pa je nemoralna, saj dopušča nemoralna ravnanja, kot sta lov in ribolov, ubijanje prostoživečih živali ter nemoralne oblike uporabe živali za razstave, tekmovanja, živalske vrtove in cirkuse itd. Ker država v imenu pobudnika kot njenega državljana te dejavnosti, tudi ribolov, ukazuje oziroma podpira, je pobudnik prepričan, da izpodbijani členi ZSRib in ZMR-2 grobo in neposredno posegajo v njegovo svobodo vesti, ki mu jo zagotavlja 41. člen Ustave. Ker (ustavno)pravni red varuje živali, je tudi pobudnikov interes, da živali, vključno z ribami, živijo do naravne smrti, po pobudnikovem mnenju pravni interes. Izpodbijane zakonske določbe naj bi v ta njegov osebni interes neposredno posegale (s pobojem in mučenjem nedolžnih rib). Pobudnik trdi, da se bo z ugoditvijo pobudi njegov pravni položaj izboljšal, saj bo s tem prenehala kršitev njegove vrednote, to je življenja rib, kar pa brez vložitve pobude ni mogoče.

4.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten. Splošen in abstrakten interes, ki bi ga lahko imel kdor koli in v obrambi katerega bi lahko nastopal vsak posameznik, ne zadošča.[1] Podan mora biti torej konkreten in neposreden poseg v pravice, pravne interese ali pravni položaj pobudnika in ne le splošen interes pobudnika za ustreznejšo ureditev določenega vprašanja. Prav tako ne zadošča poseg v tiste interese pobudnika, ki po svoji naravi niso pravni interesi. [2]

5.V obravnavanem primeru ta procesni pogoj glede izpodbijanih določb ZSRib in ZMR-2 ni izpolnjen. Pobudnik njihove vsebinske presoje ne more doseči s sklicevanjem na svojo zakonsko dolžnost zaščite živali, ki naj bi temeljila na 2. členu ZZZiv in prvem odstavku 7. člena ZON. Uporaba ZZZiv in s tem tudi njegovega 2. člena je v primeru ravnanja z ribami, ki ga urejajo predpisi s področja ribištva, izključena.[3] Splošne dolžnosti vseh fizičnih in pravnih oseb, da s svojim ravnanjem prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in varujejo naravne vrednote, kot jo določa prvi odstavek 7. člena ZON, pa tudi ni mogoče razlagati v smislu dolžnosti zaščite rib pred ribolovom, kot ga urejata ZSRib in ZMR-2. Že ZON namreč ne glede na siceršnjo prepoved namernega ubijanja, poškodovanja, odvzema iz narave ali vznemirjanja živali, dovoljuje ribolov v skladu s predpisi, ki ga urejajo.[4] Nestrinjanje z določeno pravno ureditvijo, konkretneje z dopustnostjo ribolova, pa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih zakonskih določb tudi ne zadošča. Kolikor pobudnik zakonski ureditvi nasprotuje iz moralno-etičnih razlogov, s tem uveljavlja nepravni interes.[5] Zmotno je pobudnikovo prepričanje, da se varstvo njegovih svetovnonazorskih pogledov, ki naj bi mu bilo zagotovljeno v okviru 41. člena Ustave, razteza tudi na dolžnost države, da določeno področje ureja v skladu s pobudnikovimi moralno-etičnimi standardi. Tako stališče je nezdružljivo s samim bistvom svobode vesti iz 41. člena Ustave, v okviru katerega uživajo varstvo najrazličnejša – ne le pobudnikova – teistična, ateistična in neteistična prepričanja s področja etike oziroma morale, katerih notranje in zunanje lastnosti kažejo na njihovo konsistentnost, tehtnost, resnost, kohezivnost in pomembnost.[6] Kolikor pa pobudnik svoj pravni interes utemeljuje z zatrjevanjem, da ustavni red varuje življenje živali do naravne smrti, pa s tem uveljavlja splošen in ne lastnega osebnega in konkretnega interesa.

6.Ker glede na navedeno pobudnik ni izkazal, da izpodbijane zakonske določbe ZSRib in ZMR-2 neposredno posegajo v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj, je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti teh določb zavrglo. Glede na sprejeto odločitev Ustavnemu sodišču ni bilo treba odločati o predlogu pobudnika za začasno zadržanje izpodbijane zakonske ureditve.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-189/98 z dne 21. 5. 1998 (OdlUS VII, 90), 3. točka obrazložitve, št. U-I-269/01 z dne 14. 3. 2002 (OdlUS XI, 39), 3. točka obrazložitve, št. U-I-123/21, Up-393/21 z dne 5. 7. 2021, 3. točka obrazložitve.

[2]Tako sklep Ustavnega sodišča št. U-I-281/97 z dne 2. 3. 2000 (OdlUS IX, 50), 5. točka obrazložitve.

[3]Drugi odstavek 1. člena ZZZiv.

[4]Peti odstavek 14. člena ZON.

[5]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-26/21 z dne 4. 3. 2021, 3. točka obrazložitve.

[6]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 46/2010 in OdlUS XIX, 4), 75. točka obrazložitve. Primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-140/14 z dne 25. 4. 2018 (Uradni list RS, št. 35/2018 in OdlUS XXIII, 6).