Jedro

Ker je tožnik opravljal delo sistemskega operaterja, ki je bilo projektno delo, istočasno pa je pri toženi stranki opravljal tudi delo serviserja, ki ni bilo niti projektno niti začasno, je bilo sklepanje delovnega razmerja s tožnikom za določen čas nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se razveljavi sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 24.3.1999 in ugotovi, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju tudi od 25.3.1999 dalje za nedoločen čas in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in plačati vse, kot bi bil zaposlen. Zahtevek za obračun bruto plače v višini 90.109,78 SIT s plačilom davkov in prispevkov ter izplačilo neto 61.413,02 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.3.1999 dalje do plačila, se zavrne. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 21.420,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo. Nadalje je sodišče prve stopnje izdalo še sodbo na podlagi pripoznave glede plačila regresa za letni dopust, akontacije dohodnine od bruto regresa in mu izplačati neto regres z zakonitimi zamudnimi obrestmi in plačati iz naslova nadomestila za čas neizkoriščenega dopusta znesek 71.104,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da se postopek za izplačilo 20.162,00 SIT (regres za letni dopust) in izplačilo 21.123,00 SIT (neizkoriščen letni dopust) s pripadki, ustavi. Tožena stranka se pritožuje le glede 1. odst. izreka izpodbijane sodbe, iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj je svojo odločitev oprlo na 18. čl. ZDR, ker je zaključilo, da je delovno razmerje za določen čas bilo sklenjeno v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Meni, da je sodišče skopo obrazložilo svoje stališče in v dokaznem postopku ni izvajalo dokazov v tej smeri. Sodišče je zaslišalo eno pričo, obe stranki pa sta dali predloge za zaslišanje tudi drugih prič. Zaslišana priča ni opisala okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da gre za primer iz 1. odst. 18. čl. ZDR. Prenagljeno je sodišče sklepalo, da gre za razloge na strani delodajalca, zaradi katerih se je sklenila predmetna pogodba s tožnikom v nasprotju z zakonom. Sodišče je prezrlo izpoved priče, da je šlo za projektno delo (inventura), ki bi moralo biti predčasno končano, vendar zaradi nezmogljivosti tožnika to ni bilo tako in se je iz tega razloga pogodba podaljševala. Lahko bi nastala gmotna škoda, delo bi bilo treba čimhitreje opraviti. Nadalje je po mnenju pritožbe sodišče prezrlo, da se je pogodba za določen čas sklenila in podaljševala za delovno mesto sistemskega operaterja. Priča je omenila, da je imelo delo servisiranja prednost v tistem času, vendar je sodišče pri tej skopi in nerazdelani izjavi priče tudi ostalo in to je tudi vse, na kar je sodišče oprlo svojo odločitev. Ni pa preverilo z izvedbo novih dokazov, če bi tožena stranka delo tožnika po končanem projektu, ki ga tožnik ni nikoli dokončal, še naprej potrebovala in v kolikšni meri, če se je inventura v povečanem obsegu opravljala le določen čas. Sodišče je samodejno zaključilo, da je pri toženki evidenca, kakor jo je opravljal skladno s sklenjeno pogodbo tožnik, postala trajno potrebno delo. Tega toženka ni navajala, niti priča. Toženka je ravno iz potrebe po povečanem obsegu dela in zaradi projektne izvedbe dela sklenila s tožencem pogodbo za določen čas, vendar jo je podaljševala, ker toženec ni izvedel naloge ter se je projekt zavlačeval, pogodbe o zaposlitvi so se morale podaljševati. Na pomoč tožniku pri izvedbi projekta so priskočili tudi drugi sodelavci itd., kar je toženka nekajkrat navedla v vlogah. Vse to je sodišče prezrlo, zato je napačno ugotovilo dejansko stanje. Glede očitka napačne uporabe materialnega prava pritožba navaja, če je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas zaradi povečanega obsega dela in za izvedbo določenega projekta in je bil čas trajanja opredeljen z datumom, se delovno razmerje lahko podaljšuje, če projekt ni končan. Pogostno sklepanje delovnih razmerij za določen čas je odvisno od nastajanja in obstajanja z zakonom določenih primerov za sklepanje takšnih delovnih razmerij. Sodišče je tudi prezrlo dokaz tožene stranke, da je v predmetnem obdobju šlo za postopek prisilne poravnave toženke, ko so bile razmere nestabilne, potrebe po določenem delu pa nefiksne in daljnosežno nepredvidljive. Projektno organizirane naloge nikakor niso bile trajno potrebne, kakor je zaključilo sodišče prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče ni navedlo tehtnih razlogov, zaradi katerih bi predmetna pogodba o zaposlitvi bila sklenjena v nasprotju z zakonom. Toženka je posredovala sodišču prve stopnje dokaze, da je šlo za projektno organizirano delo. Po mnenju pritožbe je tudi podana bistvena kršitev določb postopka, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Obstaja pa tudi nasprotje v odločilnih dejstvih, med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini in zapisnikov o izpovedbah prič in med samimi listinami in zapisniki, saj je sodišče oprlo svojo odločitev na dokaz, ki ga v listinah ni. Samo je brez podlage odločilo, da gre v tem primeru za trajno potrebo po določeni vrsti dela, dokazov pa ni navedlo. Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je imelo utemeljen razlog za zaključek, da ni točno in edino odločilno, da je tožnik sklepal vse pogodbe za določen čas za izdelavo projektnih nalog, to je popisa inventure PC opreme. V pogodbi za določen čas ni bilo izrecno navedeno. Navaja se le, da je razporejen na delovno mesto sistemskega operaterja. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je znaten del tožnikovega dela predstavljalo servisiranje računalniške opreme. Bistvena je izpovedba M. V. kot priče, da je tožnik poleg inventure opravljal tudi dela serviserja za vso računalniško opremo in da je bilo tega dela v povprečju pet do šest ur dnevno, ves ostali čas pa naj bi porabil za inventuro. To delo z inventuro je ostalo še naprej, ker je potrebno vzpostavljeno začetno stanje potem tekoče evidentirati. M. V. je tudi izpovedal, da inventura vse PC opreme ni stalno delo, je projektna naloga, vendar pa je tožnik bil zadolžen za servisiranje opreme. To opremo ima tožena stranka v poslovalnicah po vsej Sloveniji. Tam je pomagal, prioritetno pa je bil zaposlen v T.. Poleg tega je nadomeščal tudi operaterja na glavnem računalniškem sistemu, vendar je to bilo le enkrat na leto, ko je šel ta operater na dopust. Priča M. V. je tudi izpovedal, da imajo vsi v ... pogodbe za določen čas, vključno z njim. Od režijskih delavcev še sedaj ni nihče zaposlen za nedoločen čas, proizvodni delavci pa imajo vsi že pogodbe za nedoločen čas. Pogodbe o zaposlitvi za določen čas so se sklepale, ker je bilo podjetje v sanaciji. Sicer je bilo dela za tožnika za osem ur, vključno z inventuro. Priča je tudi izpovedal, ko je tožnika poklical, da mu je povedal, da ga ne more obdržati na delu, ker ni opravil inventure in tudi tožnik ve, da so zaradi tega bili prisiljeni zaposliti drugega delavca prav tako za določen čas. Iz uprave so bili pritiski, da dva delavca ne moreta opravljati inventure. Da bodo do njega fer, bo poskrbel, da bo izkoristil dopust in nadure in je tudi predlagal, da se s tožnikom sklene pogodba za določen čas do 24.3. izključno z namenom, da izkoristi dopust in nadure. Rekel mu je tudi, naj ne hodi na delo. Potem ga je srečal in mu je vsaj desetkrat rekel, da naj gre, on pa je še hodil na delo, žigosal je kartico, v glavnem, da je bil dejaven v pisarni sindikata. Delavec, ki je inventuro zaključil pred pol leta, pa je sedaj tudi serviser. Bil je razporejen na delovno mesto sistemski operater 700, tudi z njim je bila sklenjena pogodba za določen čas, ta pa je s 1.3.2000 dal odpoved. Priča je tudi izpovedal, da je imelo servisiranje prednost, če pa bi tožnik to inventuro delal dve uri na dan v povprečju, bi bila izdelana v dveh mesecih. Tožnik je sicer začel z inventuro, vendar so se mu sproti zadeve rušile, ker ni dobro zastavil. Pomagala naj bi mu tudi delavka iz računovodstva, ki je bila zaposlena za osnovna sredstva. Štirinajst dni je to šlo, potem pa je šlo v pozabo. Pritožbeno sodišče enako, kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je bilo zlasti delo sistemskega operaterja pretežno in tudi označeno kot projektno delo, delo na inventuri ni bilo ne samo edino, ampak tudi ne poglavitno in ne pretežno. Zato je neutemeljeno prikazovanje tožene stranke, kot da je bilo bistveno le projektno delo in da je bilo zato sklepano delovno razmerje za določen čas, zakonito. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo delo servisiranja odločilno. Po drugi strani tudi delo na inventuri ni bilo dokončano, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo sklepanje delovnega razmerja s tožnikom za določen čas nezakonito. Sklepanja za določen čas ne opravičuje tožene stranke tudi dejstvo, da je bila v postopku prisilne poravnave. To ni zakonit razlog, ki bi lahko sam za sebe opravičeval sklepanje delovnih razmerij za določen čas. Pritožba ne izpodbija izpovedbe priče o praksi sklepanja pogodb za določen čas tudi z drugimi delavci. Konkretno ugotovljena dejstva, navedena v izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče ponovno navaja v tej obrazložitvi, so take narave, da tudi pritožbeno sodišče šteje za dokazano, da so podani razlogi, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklepano v nasprotju z 18. čl. ZDR oz. v nasprotju z zakonom, kar po istem členu ZDR pomeni, da se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Zaradi navedenega niso potrebni novi dokazni predlogi. Pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno je uporabilo materialno pravo, razlogi izpodbijane sodbe niso nejasni oz. niso v nasprotju z listinami v spisu. Pritožba tudi konkretno ne navaja, med katerimi dokazi oz. listinami bi nasprotje obstojalo, zato tudi pritožbeni razlog o obstoju bistvene kršitve določb postopka ni utemeljen. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.