Jedro

Toženec nima pravovarstvenega interesa zoper sklep o ustavitvi pravdnega postopka, izdan v posledici presumpcije umika tožbe zaradi neplačila sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrže. Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Upnica (sedaj tožnica) je na dne 8.9.2010 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Izvršilno sodišče je 10.9.2010 izdalo sklep o izvršbi zoper katerega je dolžnik (sedaj toženec) podal pravočasen ugovor, na podlagi katerega je bil sklep o izvršbi razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj. Odločeno je bilo še, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Velenju.

Po prispetju spisa k gornjemu sodišču je pravdno sodišče tožnico pozvalo na plačilo takse za pravdni postopek. Ker v danem roku tožnica takse ni plačala, je prvo sodišče na podlagi tretjega odstavka 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) štelo, da je tožnica tožbo umaknila. Z izpodbijanim sklepom je zato sklenilo, da je pravdni postopek z umikom tožbe končan, ter je iz tega razloga sklep o izvršbi v celoti razveljavilo.

Proti sklepu se je pravočasno pritožil toženec iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške. V utemeljitev pritožbe navaja, da je tožnica res plačala le del takse, vendar ne soglaša s tem, da se postopek konča zaradi fikcije umika tožbe. Zahteva, da se o zadevi meritorno odloči. Navaja, da bi lahko le v primeru meritorne odločitve dokazal, da tožnica v tej zadevi zaradi skrajne malomarnosti ali pa hudobnosti popolnoma neutemeljeno uveljavlja plačilo istih računov kot v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 171382/2010, v kateri je bil predlog vložen 26.10.2010, sklep o izvršbi pa izdan 30.11.2010. Trdi, da je prvo sodišče je zmotno uporabilo tretji odstavek 105.a člena ZPP, saj je določba 188. člena ZPP specialnejša, pravda že teče in bi tako lahko prišlo do umika tožbe le s privolitvijo toženca. Poleg tega pa je tožnica del takse že plačala ter je preostanek takse lahko le stvar razmerja med sodiščem, tožnico in davčno upravo, toženca pa se v takšno razmerje ne sme vpletati.

Pritožba ni dovoljena.

Pravico do pritožbe ima le tista stranka, ki bi od utemeljene pritožbe imela konkretno in neposredno pravno korist. Pravni interes za pritožbo se presoja iz formalnega in materialnega vidika. Formalni pritožbeni interes je podan, ko je izpodbijana odločba v škodo pritožnika ter odstopa od odločbe, katere izdajo je zahteval. Materialni interes za pritožbo pa ima pritožnik, katerega materialnopravni in procesnopravni položaj je prizadet s pravnimi učinki izpodbijane odločbe.

Izpodbijani sklep ni v škodo pritožnika, saj je bil postopek zoper njega ustavljen. Dejstva, ali izpodbijana odločba odstopa od odločbe, katere izdajo je zahteval pritožnik, ni moč razjasnjevati, saj toženec tekom izvršilnega postopka ni podal predloga, kakšna naj bi bila odločitev v pravdnem postopku (procesna ali meritorna), pa tudi kakšnega določnega stališča v tej smeri ni izrazil. Upoštevaje specifiko postopka kot je obravnavani, ko stranki šele na podlagi sklepa izvršilnega sodišča izvesta, da bo izveden pravdni postopek, zato zgolj s formalnim pristopom do zaključka, ali ima pritožnik pravovarstveni interes, ne moremo priti.

Pritožbeni interes je potrebno tako ocenjevati še z materialnega vidika. Pritožnikov pravni položaj z izdajo izpodbijanega sklepa z ničemer ni prizadet, saj umik tožbe ne spreminja pravnega položaja v razmerju med strankama. Ustavitev pravdnega postopka sama po sebi tako ne vpliva niti na toženčeve pravice niti na njegove obveznosti. Toženčev procesnopravni položaj pa je res prizadet v toliko kot to trdi v pritožbi, da v nadaljnjem postopku ne bo mogel podati navedb glede utemeljenosti zahtevka. Vendar v konkretni zadevi procesne možnosti za kaj takega niti ne obstajajo. Tožnica je namreč tista, ki mora potem, ko jo sodišče obvesti, da morala svoj zahtevek uveljavljati v pravdnem postopku, doplačati sodno takso in torej na tak način svojo tožbo (predlog za izvršbo) dopolniti, da bo sposobna za obravnavo. To pomeni, da sodišče lahko zahtevek, ki se uveljavlja s predlogom za izvršbo, obravnava kot tožbo šele, ko je taksa za tožbo v celoti in v danem roku plačana (prim. 2. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/08 – v nadaljevanju ZST-1, veljavnega v času nastanka predmetne taksne obveznosti)1Gre torej za drugačno situacijo kot v primeru, ko sodišče spregleda, da taksa za tožbo ni plačana – glej več v Ude Lojze et al.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 4. knjiga, str. 80, GV Založba. .

Toženec se s tem, ko je podal ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, še ni spustil v obravnavanje glavne stvari. ZPP namreč položaj toženca, ki ima interes, da se pravda meritorno konča in se zadeva pravnomočno zaključi, varuje šele od trenutka, ko toženec začne obravnavati glavno stvar, torej od trenutka, ko na glavni obravnavi tožnik konča podajanje tožbe (prim. prvi odstavek 188. člena ZPP in četrti odstavek 284. člena ZPP). Toženčevo zavzemanje, da bi sodišče v tej zadevi meritorno odločilo, se zato izkaže za neuresničljivo. Zahtevanega pravnega položaja, v katerem bi se lahko branil zoper tožbo, toženec namreč ne bi mogel doseči niti v hipotetičnem primeru, v kolikor bi s pritožbo uspel in bi bil sklep o ustavitvi postopka razveljavljen ter zadeva vrnjena prvemu sodišču v nov postopek, saj je presumpcija umika tožbe zaradi neplačila takse že nastopila ter bi moralo prvo sodišče zato ponovno postopati v skladu s tretjim odstavkom 188. člena ZPP. Sodišče pa brez zahtevka postopka ne more voditi (2. in 179. člen ZPP). Ker pri umiku tožbe ne gre za razpolaganje z zahtevkom, umik tožbe tudi nikoli ne more biti v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. Zato ga tudi sodišče s sklicevanjem na tretji odstavek 3. člena ZPP ne more preprečiti.

Toženčevo pritožbo je bilo potrebno zaradi pomanjkanja pravovarstvenega interesa zavreči (1. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in četrti odstavek 343. člena ZPP).

Toženec ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu z vložitvijo pritožbe nastali, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).