Jedro

Dolžnik za dejstva, ki jih je navajal v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ni predložil oziroma predlagal izvedbe nobenih dokazov. Zato sodišče prve stopnje takšnega ugovora ni moglo obravnavati kot obrazloženega in sprejeti izpodbijane odločitve.

Izrek

Pritožbi upnika se u g o d i in se izpodbijani sklep z dne 11. 3. 1999 r a z v e l j a v i ; kot pritožbo obravnavani ugovor dolžnika pa se z a v r n e kot neutemeljen in se potrdi izpodbijani sklep o izvršbi z dne 18. 1. 1999. Pritožbeni stroški upnika se odmerijo na 49.228,00 SIT in so skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 10. 1999 dalje do plačila, nadaljnji izvršilni stroški.

Obrazložitev

S sklepom o izvršbi z dne 18. 1. 1999, opr. št. Ig 98/01217, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi verodostojne listine, je v tč. 1 njegovega izreka dolžniku naložilo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa upniku poravna v predlogu navedeno terjatev, pod tč. 2 je dovolilo predlagano izvršbo ter stroške upnika odmerilo na 39.980,00 SIT (tč. 3), s pravnim poukom izpodbijanega sklepa (tč. 4) pa je dolžnika poučilo o vsebini določb čl. 53/I in II ter čl. 54/II Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Dolžnik je v brez prilog pravočasno vloženem ugovoru navajal, da se ne strinja z zneskom tožene glavnice in stroškov ter obresti na glavnico. Po pregledu njegovih knjig ugotavlja, da je glavnica znatno manjša. V lanskem letu je poslal kompenzacijski predlog (čistila, tekoča mila), da bi delno skompenziral svoj dolg, toda do današnjega dne dolžnik ni dobil odgovora na ponujeno kompenzacijo, s katero bi lahko dolžnik zaprl vse odprte postavke vsaj delno. Vlagatelj ugovora smiselno predlaga, da se njegovemu ugovoru ugodi, ter da se postopek izvršbe ustavi.

Z izpodbijanim sklepom z dne 11.3.1999,opr. št. Ig 98/01217, pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi z dne 18. 1. 1999, opr. št. Ig 98/01217, razveljavi v delu, s katerim je dovoljena izvršba, to je v tč. 2 izreka, ter da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku. Takšna odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor.

V pravočasni pritožbi zoper takšen sklep upnik sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter o ugovoru dolžnice odloči kot o pritožbi, dolžnici pa naloži v plačilo nadaljnje stroške izvršbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odmere stroškov dalje oz. podrejeno predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Dolžnica v ugovoru, v katerem priznava obstoj terjatve, navaja le, da je o tej predlagala kompenzacijo upnici in tako priznava, da kompenzacija ni bila potrjena s strani upnice. To pomeni, da terjatev ni prenehala, kar priznava dolžnica sama, ko navaja, da od dolžnice ni prejela nobenega predloga za kompenzacijo, saj nima z upnico kaj kompenzirati. Ker pa dolžnica ugovoru tudi ni predložila nobenih dokazov o svojih trditvah, je to še nadaljnji zakonski razlog, da je potrebno ugovor dolžnice kot neutemeljen zavrniti.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi čl. 61/I ZIZ velja tudi za ugovor zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, čl. 53/II ZIZ, ki določa: "Ugovor mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se šteje za neutemeljen." Vendar dolžnik kljub prejetemu takšnemu pravnemu pouku (tč. 4 sklepa o izvršbi) za dejstva, ki jih je navajal v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi, ni predložil oz. predlagal izvedbe nobenih dokazov. Sicer pa je pobot oz. kompenzacija terjatev kot način prenehanja obveznosti možna le v primeru, ko ima dolžnik terjatev nasproti upniku (čl. 336 Zakona o obligacijskih razmerjih), dolžnik pa takšnega dejstva v ugovoru ne navaja, niti ga, kakor je že navedeno, ne izkazuje s priloženimi dokazi. Nadaljnja dolžnikova obveznost plačila pripadkov izterjevanega zneska pa izhaja iz določb čl. 277/I ZOR in čl. 15 ZIZ v zvezi s čl. 154/I Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje torej ugovora dolžnika ni moglo obravnavati kot obrazloženega in sprejeti izpodbijane odločitve.

V čl. 62/V ZIZ pa je določeno: "Če dolžnik ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne obrazloži v skladu s 53. členom tega zakona, sodišče ne ravna po prejšnjih odstavkih tega člena, temveč ugovor pošlje višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi." Zato pa je bilo potrebno ob ugoditvi upnikovi pritožbi izpodbijani sklep razveljaviti, ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi pa obravnavati kot pritožbo in to pritožbo zavrniti kot neutemeljeno ter potrditi izpodbijani sklep o izvršbi sodišča prve stopnje (čl. 62/V, čl. 53/II in čl. 15 ZIZ v zvezi s čl. 380/tč. 2-3, čl. 381 in čl. 368 ZPP).

Kot pritožbene stroške je upnik utemeljeno priglasil stroške sestave pritožbe, poročilo stranki o prejemu odločbe in stroške poštnine (320 Odvet.točk in 260,00 SIT - Tar. št. 21/4 in 33/4 ter čl. 15/II Odvetniške tarife) ter 21.000,00 SIT sodne takse (Tar. št. 3/2 in 6 Taksne tarife), skupaj torej 49.228,00 SIT, ki jih utemeljeno zahteva skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje pritožbene odločbe dalje. Odločitev o dolžnikovi obveznosti njihove povrnitve temelji na določbah čl. 15 ZIZ v zvezi s čl. 166/I in čl. 154/I ZPP.

Sodišče druge stopnje je na podlagi določbe čl. 498/I Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) postopek nadaljevalo na podlagi dosedanjega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90), saj je bila izpodbijana odločba izdana pred uveljavitvijo novega zakona.