Jedro

53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek 4.379,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2013 do plačila, višji zahtevek (za plačilo zneska 1.341,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2013 do plačila) pa je zavrnilo (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka v 8 dneh povrniti tožniku od vročitve sodbe njegove stroške postopka v znesku 625,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.), tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da 53. člen Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami) ne ureja nobenih izjem (izključitev ali omejitev) v zvezi z zagotavljanjem tedenskega počitka pri opravljanju nalog na misiji. Posebna oziroma drugačna ureditev delovnega časa posledično nujno pripelje tudi do drugačne ureditve pravice do tedenskega počitka. Posebna ureditev delovnega časa na misiji nujno pomeni tudi posebno ureditev tedenskega počitka, drugi odstavek 53. člena ZSSloV pa iz tega razloga uvaja nov pravni pojem, tj. pravico do potrebnega počitka. Jezikovna in teleološka razlaga 53. člena ZSSloV kažeta na omejitev pravice do tedenskega počitka na MOM, ki dopušča celo njeno izključitev. Jezikovna razlaga tako pokaže, da je tožnik v spornem obdobju imel le pravico do potrebnega počitka, torej počitka, ki ga je tožena stranka lahko zagotovila glede na naravo dela na misiji. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pravnega vidika delovanja pripadnikov SV na MOM. Stalno in neprekinjeno delovanje tožnika na MOM ni izmišljotina, ki bi ji botrovala nepotrebna praksa odrejanja odvečnih nalog, temveč gre za izvajanje pravnih obveznosti države na podlagi Resolucije Varnostnega sveta 1244. Ta Resolucija ima kot izvedbeni akt OZN isto pravno veljavo kot ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe in zato preseže učinek nacionalno delovno-pravnih predpisov. Resolucija nalaga državam udeleženkam misije na A. stalno in neprekinjeno preventivno delovanje kot tudi neposredno delovanje v smeri ohranjanja miru in varnosti na območju A.. Država Slovenija je očitno spoznala, da takšen stalen in neprekinjen delokrog pripadnikov na misiji na A. ni skladen s splošno ureditvijo delovnega časa, odmorov in počitka, zato je s 53. členom ZSSloV drugače uredila delovni čas ter posledično omejila in izključila pravico pripadnikov Slovenske vojske (s tem tudi tožnika) do tedenskega počitka. Namen ZSSloV kot kasnejšega in specialnega predpisa ni in ne more biti v povzemanju obstoječih pravil glede pravice do tedenskega počitka, temveč v drugačni ureditvi te pravice. Iz dikcije 53. člena ZSSloV, da se „potreben počitek na MOM zagotavlja glede na vrsto nalog in druge razmere“ jasno izhaja, da je s tem pravica do tedenskega počitka na MOM, v primerjavi s splošno ureditvijo, praviloma nekoliko omejena (zožena) oziroma celo izključena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da mednarodne zaveze RS ne morejo poseči v pravice delavcev do počitka, saj tretji odstavek 53. člena ZSSloV izrecno določa, da se delovni čas pripadnikov SV, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe v skupna ali druga poveljstva in enote izven države, ravna po pravilih, ki veljajo za druge pripadnike takega poveljstva ali enote. Pritožba se sklicuje na pravnomočno sodbo Delovnega sodišča na Ptuju Pd 32/2014 z dne 14. 11. 2014, v kateri je zavzeto stališče, da se pravica do tedenskega počitka oziroma 24 urnega počitka na misiji ne more tolmačiti absolutno. V primerih, ko se pripadnik mora udeležiti le postroja, čistiti orožje, vzdrževati opremo ipd., bil pa je prost svojih siceršnjih zadolžitev oziroma dolžnosti, je bila zagotovljena pravica do počitka. Okoliščine, ki jih je v tem sporu navajal tožnik, tako ne pomenijo, da mu je tožena stranka kratila pravico do počitka, saj je bil izpolnjen namen tedenskega počitka, to je regeneracija pripadnika na misiji. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev nepravilno oprlo tudi na določbe Pravilnika o določenih vprašanjih delovno-pravnega statusa pripadnikov SV pri opravljanju nalog v tujini (v nadaljevanju: Pravilnik). Pravilnik je potrebno šteti za predpis, ki bi lahko postal pravno veljaven le v primeru predhodne objave v Uradnem listu. Pravilnik ni bil objavljen, zato ne more imeti pravnih učinkov in ga posledično sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti. Ker pravilnik v Uradnem listu ni bil objavljen, nima pravnih učinkov (tako tudi VDSS v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 813/2012). Poleg tega določbe pravilnika niso skladne z določbo 53. člena ZSSloV, ki je višji in kasnejši predpis, zato ga sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo uporabiti (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II Ips 36/2005). Priča B.B. je povedala, da je imel tožnik počitek oziroma predah v skladu z ritmom dela, količino nalog in naravo dela. Pripadniki imajo na misijah poleg pravice do potrebnega počitka tudi pravico do posebnega dopusta in pravico do počitka v obliki 96-urne odsotnosti, ki jo lahko izrabijo na območju misije ali pa ta čas združijo s posebnim dopustom. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo število dni neizrabljenega tedenskega počitka, saj je bil tožnik na misiji prisoten skupaj 22 tednov. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožnikov zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, zlasti pa glede tega, da tožniku na misiji ni bil omogočen neprekinjen 24 urni tedenski počitek, je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik kot pripadnik SV od 19. 2. 2008 do 22. 8. 2008 napoten na opravljanje nalog na A. v mirovne sile "..." C. A.. V tem individualnem delovnem sporu je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine iz naslova neizkoriščenega tedenskega počitka v znesku 5.721,36 EUR, sodišče prve stopnje pa je njegovemu tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo v znesku 4.379,41 EUR.

8. Skladno s prvim odstavkom 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po določbi tretjega odstavka istega člena se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni, iz česar izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Pravico do tedenskega počitka ureja tudi Zakon o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.), ki v drugem odstavku 97f. člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima, poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je nadalje določeno, da je pri opravljanju vojaške službe delovni čas pripadnikov v skladu z ZObr odvisen od vrste, namena, obsega in zahtevnosti nalog, ki jih opravljajo pripadniki, med opravljanjem vojaške službe izven države pa je delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik. Ta mora pripadnikom med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Delovni čas pripadnikov, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe v skupna ali druga poveljstva in enote izven države, se odredi glede na pravila, ki veljajo za druge pripadnike takega poveljstva ali enote.

9. Eden od vidikov uresničevanja ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS je, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako. Pritožbeno sodišče se je do povsem enakih pravnih vprašanj, kot se postavljajo v tem sporu, opredelilo v sklepu opr. št. Pdp 1587/2014 z dne 2. 4. 2015 in sodbi opr. št. Pdp 294/2015 z dne 3. 6. 2015. Tudi v navedenih zadevah je šlo za vprašanje plačila odškodnine zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka pripadnikom SV na mednarodni mirovni misiji na A..

10. V zgoraj navedenih zadevah je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da določba 53. člena ZSSloV ne omejuje ali izključuje pravice pripadnikov SV do tedenskega počitka na mirovnih misijah in mirovnih operacijah v tujini. Določbe drugega odstavka 53. člena ZSSloV o tem, da mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih, namreč ni mogoče tolmačiti na način, da pripadnikom SV tedenski počitek sploh ne pripada. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, iz te določbe izhaja le, da ga je treba prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Kaj takšnega ne izhaja niti iz določbe prvega odstavka 53. člena ZSSloV o tem, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, zato je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da tožena stranka na mirovni operaciji na A. tožniku tedenskega počitka ni bila dolžna zagotoviti.

11. Ob upoštevanju stališča, da iz določbe 53. člena ZSSloV ne izhaja, da pripadniku SV na misiji v tujini tedenski 24 urni počitek ne pripada, je brezpredmetno pritožbeno opozarjanje, da določbe Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini z dne 12. 5. 1997 niso skladne z določbo 53. člena ZSSloV ter, da pravilnik ni bil predhodno objavljen v Uradnem listu RS, zaradi česar ga v tem sporu ni mogoče uporabiti. Poleg tega pravna podlaga za odločitev v tem sporu sploh niso določbe Pravilnika, saj je ob ugotovitvi, da tožena stranka tožniku ves čas, ko se je nahajal na misiji v tujini, ni omogočala izrabe dneva tedenskega počitka, tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine treba ugoditi že na podlagi zgoraj citiranih določb 156. člena ZDR in 97f. člena ZObr.

12. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da tožnik ni upravičen do tedenskega počitka zaradi obveznosti, ki jih državam udeleženkam nalaga Resolucija Varnostnega sveta ZN 1244, sprejeta leta 1999. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je zagotavljanje stalnega in neprekinjenega preventivnega delovanja obveznost države udeleženke, ta obveznost pa tožene stranke ne odvezuje spoštovati zakonskih določb, ki se nanašajo na zagotavljanje tedenskega počitka pripadnikom SV.

13. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo odškodnino za 23 dni, ko ni mogel izrabiti pravice do tedenskega počitka. Pri tem je sodišče izhajalo iz tožnikovih navedb, ki jih tožena stranka ni prerekala, da je obdobje misije skupaj izrabo posebnega dopusta v Republiki Sloveniji trajalo 186 dni, tj. 26 tednov. Ker je bil tožnik v času od 22. 6. 2008 do 14. 7. 2008 (23 dni) na posebnem dopustu v domovini, je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil tožnik na misiji v resnici 163 dni. Navedeno pomeni, da je imel tožnik pravico do 23 dni tedenskega počitka. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno ugotovilo število dni neizrabljenega tedenskega počitka.

14. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).