Jedro

V postopku izdaje gradbenega dovoljenja tožnik ne more zahtevati, da mora biti objekt, predviden v gradbenem projektu, na določenem (zahodnem) delu na meji z njegovo parcelo brez odprtin za okna, saj bi bili v tem primeru lokacijski pogoji preseženi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-pop. in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.11.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Nova Gorica z dne 7.7.1999, s katero je bilo dano investitorjema A.B in B.B. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) gradbeno dovoljenje za prizidavo in nadzidavo obstoječe garaže in kleti v stanovanjsko hišo na zemljišču parc. št. 110 in 109 k.o....

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke izdana po pravilnem postopku ter ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje se strinja z njeno utemeljitvijo in zato ne ponavlja razlogov izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena ZUS).

Sodišče citira določbe 19. in 41. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list RS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 59/96) in 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 96/97). Po mnenju sodišča prve stopnje bi tožnik moral ugovore, ki se nanašajo na odmik predvidenega objekta od njegove parcele (št. 105 k.o...) oziroma na njegovo pod določenimi pogoji dano soglasje za gradnjo na meji, kot tudi ugovore, ki se nanašajo na vpliv obravnavanega posega v njegovo kmetijsko zemljišče, uveljavljati v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Lokacijsko dovoljenje, ki je podlaga spornemu gradbenemu dovoljenju, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, je bilo tožniku vročeno, vendar, kot izhaja iz upravnih spisov, ni vložil pritožbe. To dovoljenje je tako postalo pravnomočno dne 29.12.1998. V navedenem dovoljenju z dne 17.6.1997, podaljšanjem dne 6.8.1998 in spremenjenim v velikosti gradbene parcele dne 19.11.1998, pa je predvideno, da bo objekt segal do parcelne meje na zahodni strani (s tožnikovo parcelo št. 105), kot sega že obstoječi objekt. V tem dovoljenju ni predvidena omejitev ali prepoved odpiranja novih okenskih in drugih odprtin v smeri na parcelo št. 105. Iz obrazložitve dovoljenja sicer izhaja, da so bili ugovori, ki jih je tožnik v zvezi z lokacijskimi pogoji uveljavljal že v lokacijskem postopku, zavrnjeni z utemeljitvijo, da niso predmet lokacijskega postopka in da jih bo tožnik lahko uveljavljal v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Ker pa je postalo že navedeno dovoljenje pravnomočno, tega dejstva pa tožnik, v pritožbi zoper gradbeno dovoljenje, niti v tožbi, ne izpodbija, in ker v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni mogoče uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na dovoljene lokacije objektov, prav tako pa tudi ni mogoče v tem postopku zahtevati, naj upravni organ naloži dodatne pogoje preko tistih, ki so že določeni v lokacijskem dovoljenju, tožnik po presoji sodišča prve stopnje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne more zahtevati, da mora biti objekt, predviden v gradbenem projektu, na zahodnem delu na meji z njegovo parcelo brez odprtin za okna, saj bi bili v tem primeru lokacijski pogoji preseženi. Tožbena trditev, da je v gradbeni dokumentaciji predvidena in tudi dejansko izvedena terasa na zahodni strani do parcelne meje, v nasprotju s 4. alineo 3. odstavka lokacijskega dovoljenja, pa je po mnenju sodišča prve stopnje dejstvo, ki ga tožnik v postopku do izdaje izpodbijane odločbe ni navajal. Ker tožnik, ki je sodeloval v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, v tožbi ne navaja, da mu v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila dana možnost navajati dejstva in predlagati dokaze, pomeni navedena tožbena trditev novoto, ki po 3. odstavku 14. člena ZUS v upravnem sporu ni dopustna. Čeprav se sodišče prve stopnje posebej z ugotavljanjem tega dejstva ni ukvarjalo, trditev tožnika, da je gradbena dokumentacija v nasprotju s 4. alineo 3. odstavka lokacijskega dovoljenja, iz podatkov v upravnih spisih ne izhaja. Po tem dovoljenju je namreč za meteorno kanalizacijo predviden priključek na že obstoječe komunalne priključke, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s pogoji pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, pa je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka, na podlagi podatkov v upravnih spisih, tudi pravilno ugotovila. Ob ugotovitvi, da je izpodbijana odločba zakonita, so po mnenju sodišča prve stopnje neutemeljeni tožbeni očitki v zvezi s kršitvijo pravice do zdravega življenja. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke pravilen in da je ta odločba pravilna ter da temelji na zakonu.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: V kolikor bi bile odprtine na objektu določene v lokacijskem postopku, bi bilo utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, nikakor pa ni utemeljeno v konkretnem primeru. Po njegovem mnenju bi zato moralo sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti, saj je izdana v nasprotju z navodilom lokacijskega dovoljenja o upoštevanju omejitev iz njegovega soglasja v gradbenem postopku. Določba 30. člena ZGO zahteva priložitev vseh soglasij, glede na to, da opravlja kmetijsko dejavnost, ki lahko povzroči emisije v okolje. Zaradi tega bi bilo potrebno tudi mnenje oziroma soglasje sanitarnega in zdravstvenega inšpektorja. Na ta ugovor sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Sporna terasa presega izdano soglasje, ki nasprotuje že odprtinam, ne pa celo terasi. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka, investitor A.B., ki ga zastopa M.M., odvetnica, v odgovoru na pritožbo ponavlja navedbe v odgovoru na tožbo in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno citiralo določbe 19. in 41. člena ZGO ter določbe 55. člena ZUN. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča bi moral tožnik ugovore, ki se nanašajo na odmik predvidenega objekta od njegove parcele oziroma na njegovo pod določenimi pogoji dano soglasje za gradnjo na meji, kot tudi ugovore, ki se nanašajo na vpliv obravnavanega posega na njegovo kmetijsko zemljišče (v zvezi z odprtinami na objektu), uveljavljati v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je bilo lokacijsko dovoljenje, ki je podlaga spornemu gradbenemu dovoljenju, tožniku vročeno, vendar kot izhaja iz upravnih spisov, tožnik ni vložil pritožbe. V lokacijskem dovoljenju, ki je postalo pravnomočno dne 29.12.1998, je bilo predvideno, da bo objekt segal do tožnikove parcelne meje na zahodni strani, kot sega že obstoječi objekt. V tem dovoljenju ni predvidena omejitev ali prepoved odpiranja novih okenskih in drugih odprtin v smeri na tožnikovo parcelo 105. Navedeno lokacijsko dovoljenje je postalo pravnomočno. Dejstva, da bo lahko uveljavljal v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja predvideno omejitev ali prepoved odpiranja novih okenskih in drugih odprtin v smeri na njegovo parcelo, tožnik v pritožbi zoper gradbeno dovoljenje, niti v tožbi ne izpodbija. Ker v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni mogoče uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na dovoljene lokacije objektov, prav tako pa tudi ni mogoče v tem postopku zahtevati, naj upravni organ naloži dodatne pogoje preko tistih, ki so že določeni v lokacijskem dovoljenju, tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne more zahtevati, da mora biti objekt, predviden v gradbenem projektu, na zahodnem delu na meji z njegovo parcelo brez odprtin za okna, saj bi bili v tem primeru lokacijski pogoji preseženi.

Ob utemeljeni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, so tudi po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeni tožbeni očitki, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, v zvezi s kršitvijo pravice do zdravega življenja. Ti očitki pa tudi nimajo podlage v podatkih in listinah v upravnih spisih. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da 19. člen ZGO ne zavezuje upravnega organa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, da pridobi soglasje zdravstvenega inšpektorja. V zvezi s tem je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pristojni organ v skladu z 41. členom ZGO preveri le, ali ima projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja sestavne dele po 19. členu tega zakona in ali je projekt izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja. Zato ugovorov, ki se nanašajo na lokacijo predvidenega objekta, tožnik ne more uspešno uveljavljati niti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, niti v upravnem sporu, v katerem izpodbija odločbo, izdano v tem postopku, saj se namreč lega in namembnost predvidenih objektov ter vplivi nameravanega posega na okolje določajo oziroma presojajo v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja (55. člen ZUN).

Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožbena trditev, ki jo tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, da je v gradbeni dokumentaciji predvidena in tudi dejansko izvedena terasa na zahodni strani do parcelne meje z njegovim zemljiščem v nasprotju z 4. alineo 3. odstavka lokacijskega dovoljenja, dejstvo, ki ga tožnik v postopku do izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke ni navajal. Tudi pritožbeno sodišče meni, ker tožnik, ki je sodeloval v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ne navaja, da mu v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila dana možnost navajati dejstva in predlagati dokaze, pomeni navedena tožbena trditev novoto, ki po 3. odstavku 14. člena ZUS v upravnem sporu ni dopustna. V zvezi s tem je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da trditev tožnika, da je gradbena dokumentacija v nasprotju s 4. alineo 3. odstavka lokacijskega dovoljenja, ne drži. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.