Jedro

Predpostavka za vračanje premoženja po 5. členu ZDen je poleg pogodbe, sklenjene zaradi grožnje, sile ali zvijače predstavnika države oziroma oblasti, tudi sklenitev pogodbe v časovnih mejah, ki jih določata 3. in 4. člen ZDen, to je v času veljavnosti tam zajetih predpisov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog predlagatelja za denacionalizacijo dela parc.št. 269/1, dela parc.št. 270 in dela parc.št. 276/1 ter parc.št. 270 in parc.št. 272, vse k.o. B., v celoti zavrnilo. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje predlagatelj. Zakonskih pritožbenih razlogov izrecno ne navaja, smiselno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da je potrebno 5. člen Zakona o denacionalizaciji, ki ga sodišče prve stopnje povezuje s 3. in 4. členom istega zakona, uporabljati v dobesedni obliki, torej brez povezave z že omenjenimi določbami, saj je bilo njegovo sprejetje v parlamentu sicer povsem nesmiselno. Določbo, kot se glasi, lahko spremeni le parlament, to je zakonodajna veja oblasti, in tudi ta ne retroaktivno. Podrejeno meni, da bi ga bilo potrebo zaslišati. Pritožba je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Materialnopravno je pritožbena trditev, da je treba 5. člen Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS, št. 27/91, v nadaljevanju ZDen) obravnavati povsem ločeno od vseh drugih določb tega zakona, napačna. Sodna praksa je že dolgo tega zavzela povsem enotno stališče (potrjeno s sprejemom pravnega mnenja na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 22. in 23.06.1993 - poročilo VS RS, št. 1/93, str. 30), da so podlaga za denacionalizacijo po 5. členu ZDen lahko le tisti pravni posli, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen. Upravičenci, ki uveljavljajo svoje zahtevke na podlagi 5. člena ZDen, so glede na ostale določbe tega zakona v svojem položaju izenačeni z vsemi drugimi upravičenci iz zakona, za katere veljata 3. in 4. člen ZDen, saj zakon vse pravne naslove, na podlagi katerih je bilo podržavljeno premoženje, obravnava enako. Nobenega razloga ni, da časovna meja, ki je določena za akte po predpisih o podržavljenju, ne bi veljala tudi za podržavljenje na podlagi pravnih poslov. Ker takšni posli niso povzročali nič večjih krivic, kot drugi načini podržavljenja, bi prav drugačen pristop povzročal neenakost upravičencev pred zakonom. Zakonodajalec je očitno menil, da so po koncu določenega obdobja izvedeni primeri podržavljenja bili praviloma zakoniti, legitimni in v skladu s standardi v civilizirani in demokratični družbi. Tako je iz Ustave SFRj iz leta 1963 razvidno, da je bila po tej ustavi že v celoti za razlastitev premoženja predpisana pravična odškodnina in zagotovljen sodni nadzor nad upravnim odločanjem. Ustavnim zahtevam je sledila tudi ustrezna zakonodaja. Ker v konkretnem primeru Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Ur.l. SRS, št. 27/72 ter 29/72) in Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur.l. SRS, št. 27/72), na podlagi katerih je predlagatelj sklenil pravna posla namesto razlastitve, ne spadata med taksativno naštete zakone v 3. členu ZDen, niti ne gre za neodplačno podržavljenje v okviru splošno časovno omejenih predpisov iz 4. člena ZDen, predlagatelj, ki zahteva denacionalizacijo na podlagi 5. člena ZDen, ni upravičen do vrnitve premoženja, ki ga je s pravnim poslom prenesel v družbeno premoženje. Po preizkusu izpodbijanega sklepa se torej izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), na katere sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo v zvezi z določbo 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (Ur.l. SRS, št. 30/86) in 56. členom ZDen.