Jedro

Že na podlagi tožničine izpovedi ni mogoče zaključiti, da je bila nepretrgoma delovno obremenjena, temveč obratno, da je imela tudi večkratne prekinitve in je med čakanjem na vozila lahko izkoristila odmor med delom. Izpovedala je namreč, da je v tem času lahko pomalicala, skuhala kavo, čaj … Po mnenju pritožbe navedeno ne predstavlja koriščenja odmora na način, da je izpolnjeno njegovo bistvo (da se delavec posveti lastnim interesom, se regenerira, odpočije), čemur pa ni mogoče pritrditi glede na že obrazloženo manjšo intenziteto dela in dejstvo, da je tožnica prekinitve med delovnim časom očitno imela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklepa toženke z dne 12. 9. 2019 in 27. 11. 2019 razveljavita, da je ta dolžna za obdobje od decembra 2014 do novembra 2018 tožnici obračunati nadomestilo v skupni višini 1.332,13 EUR bruto ter ji po odvodu dajatev izplačati neto znesek s pripadajočimi obrestmi in da ji mora plačati 186,66 EUR stroškov predpravdnega postopka (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženki povrne 962,10 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 6. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev iz 8. točke citirane določbe, ker ni preverljiva obrazložitev, da je glede naključno izbranih mesecev sodišče ugotovilo, da je na vseh mejnih prehodih šlo za manjše število prehodov na izmeno. Zaradi nepravilne dokazne ocene je kršen 8. člen ZPP. Tožnici ni bilo omogočeno koriščenje odmora na način, da bi bilo izpolnjeno njegovo bistvo. Intenzivnost mejnih prehodov je bila tolikšna, da je bila nepretrgoma obremenjena z izvajanjem mejne kontrole; izpostavlja zlasti mejni prehod A. Sodišče ni upoštevalo, da je morala v vmesnem času opazovati in varovati mejni prehod z okolico, zaradi česar ni mogla prenehati z delom. Odmora ni mogla koristiti skladno z njegovim namenom, ne da bi dobila zamenjavo za ta čas, kar potrjuje dopis z dne 9. 6. 2010. Nepravilno je stališče sodišča, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora. Napačno je tudi ugotovilo, da iz tožničinih trditev ne izhaja, katere dneve in na katerih prehodih je delala ter kdaj naj bi bili na mejnem prehodu A. trije zaposleni in kdaj manj. Koriščenje pravice do odmora ni bilo mogoče, ker je bila v položaju stalne pozornosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona oprlo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank, vendar okoliščin o tem pritožba sploh ne konkretizira. Podana ni niti bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke citirane določbe ZPP, saj tudi glede te kršitve pritožba ne pojasni, o katerih odločilnih dejstvih naj bi obstajalo nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

6. Po navedbah pritožbe naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nepreverljivosti prvostopenjske obrazložitve, da je glede naključno izbranih nekaj mesecev vsakega koledarskega leta sodišče ugotovilo, da je na vseh mejnih prehodih šlo za manjše število prehodov na izmeno policista. Pritožbeno sodišče se strinja, da iz tega ni mogoče razbrati, katere mesece je sodišče prve stopnje preverilo in kaj konkretno je za njih ugotovilo. Kljub temu očitana bistvena kršitev ni podana, saj izpostavljeni del obrazložitve ne predstavlja odločilnega razloga (tudi sodišče prve stopnje je ta del obrazložitve opredelilo le kot dodaten argument). Dokazno oceno o manjšem številu prehodov je namreč oprlo že na konkretno ugotovljena dejstva v izpodbijani sodbi, ki jih je ugotovilo iz izpovedi prič in evidenc.

7. Pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP je zmoten. Ta določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. V obravnavani zadevi prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva teh procesnih zahtev. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki.

8. Pritožba se ne strinja s prvostopenjsko ugotovitvijo, da iz tožničinih trditev niti ne izhaja, katere dneve in na katerih prehodih je delala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožnica kot na del trditvene podlage resda sklicevala na tabelo v prilogi, v kateri so bili navedeni dnevi in ure opravljanja dela ter mejni prehod. Navedeno pa ne vpliva na zakonitost sodbe, saj izpodbijana prvostopenjska ugotovitev niti ni predstavljala odločilnega razloga. Ključni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je bil namreč ta, da je sodišče na podlagi vsebinske presoje pravice do odmora med delovnim časom zaključilo, da ta tožnici ni bila kršena, ne pa ta, da ni moglo ugotoviti, kdaj in na katerem mejnem prehodu je delala.

9. Tožnica je v vtoževanem obdobju opravljala delo policistke kontrolorke na mejnih prehodih B., C., D., A. in E. Zahteva plačilo nadomestila (pravilno: odškodnine za premoženjsko škodo), ker naj bi morala opravljati delo tudi tedaj, ko bi sicer morala imeti odmor med delovnim časom (prvi odstavek 154. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji).

10. Pritožbeno nasprotovanje stališču izpodbijane sodbe o tem, da pojem počitka (v smislu Direktive 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa) ni povsem enak pojmu odmora, ne more vplivati na sprejem drugačne odločitve. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da teh pojmov ni mogoče enačiti, ker se čas odmora med delom že na podlagi ZDR-1 všteva v delovni čas, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da vprašanje (ne)vštevanja odmora ali počitka v delovni čas niti ni predstavljalo odločilnega razloga sodbe. Zaradi izpodbijanega prvostopenjskega stališča zato tožnici tudi nista bili kršeni pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in do poštenega sojenja (6. člen EKČP), kot to zmotno očita pritožba.

11. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je bila intenzivnost mejnih prehajanj tolikšna, da je bila tožnica nepretrgoma obremenjena z izvajanjem mejne kontrole. Upoštevajoč izpoved tožnice in prič je sodišče pravilno ugotovilo, da so mejni prehodi, na katerih je delala (z izjemo A.), spadali med manjše, uporabljali so jih predvsem domačini, dnevni delovni migranti in lastniki obmejnih zemljišč, ki so jih prehajali pretežno v jutranjem in v zgodnjem popoldanskem času, v vmesnem času pa je bilo manj prehodov. Tožnica je tako del časa čakala na prihod naslednjega vozila, pri čemer je glede čakalnega časa za E. pojasnila, da je bil zamik "komot" do 15 minut, še manj prehodov na izmeno je bilo na najmanjšem prehodu D., več v B. ... Tudi upoštevajoč izpovedi prič ni utemeljena pritožbena navedba, da je bila nepretrgoma obremenjena z izvajanjem mejne kontrole. Kot so pojasnile, je bil čakalni čas odvisen od dneva, letnega časa, praznikov …, opredelile pa so ga v trajanju 15 minut, pa tudi do pol ure, eno uro, kdaj dve. Nadaljnjo ugotovitev o majhnem povprečnem številu potnikov na mejnih prehodih je sodišče oprlo na izpoved F. F. in tudi na podatke evidence, ki jih pritožba ne prereka. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnica med delovnim časom ne bi mogla izkoristiti pripadajočega odmora.

12. Po navedbah pritožbe je mejni prehod A. v eni uri povprečno prestopilo 45 nepoznanih potnikov, kar ob opravljanju mejne kontrole v trajanju med nekaj sekundami do nekaj minutami pomeni, da koriščenje odmora ni bilo mogoče (45 x povprečno 90 sekund znaša 67,5 minut). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je F. F. res izpovedal, da je bilo na tem, najbolj obremenjenem mejnem prehodu povprečno okrog 45 potnikov v eni uri, vendar pritožba spregleda njegovo pojasnilo, da je ta številka veljala za vstop in izstop skupaj (oziroma da se zato razdeli). Da je bil v A. en policist kontrolor na liniji za vstop in en na liniji za izstop, izhaja tudi iz izpovedi tožnice in drugih prič (npr. G. G., H. H.). Pritožbeno sodišče tako soglaša, da tudi ta mejni prehod ni bil tako obremenjen, da tožnica med delovnim časom ne bi mogla izkoristiti pripadajočega odmora.

13. Prvostopenjski ugotovitvi, da iz trditev tožnice ni razvidno, kdaj naj bi bili na mejnem prehodu A. trije zaposleni in kdaj manj, pritožba oporeka z navajanjem, da je že v tožbi navedla, da sta bila tu samo dva (vodja izmene in policist kontrolor) in da tudi sicer vtožuje plačilo le za dneve, ko sta bila na tem mejnem prehodu le dva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v tožbi navajala, da sta bila na ta mejni prehod istočasno razporejena le dva policista (vodja mejne kontrole in kontrolor), zaradi česar ni imela možnosti zamenjave za čas koriščenja odmora. Te navedbe je v prvi pripravljalni vlogi konkretizirala s trditvijo, da je v času dnevne izmene imela možnost koristiti pravico do odmora, ni pa imela te možnosti v nočni izmeni, ker ji ni bila omogočena zamenjava. Prvostopenjsko sodišče pravilno ni ugotovilo kršitve pravice do odmora v času, ko je tožnica delala v A. V nočni izmeni, ki jo je kot ključno izpostavila v trditvah, sta bila glede na izpovedi tožnice in prič res le dva policista kontrolorja, en na izstopu in en na vstopu, vendar o kršitvi pravice do odmora zaradi majhne intenzitete delovnega procesa ni mogoče govoriti (tožnica je izpovedala, da je bila ponoči tu manjša frekvenca prometa; F. F. je izpovedal, da ponoči po par ur ni bilo potnika; H. H. je izpovedal, da je bil prehod prazen mogoče od enih do petih zjutraj). Kar se tiče dnevne izmene, je bilo, kot že obrazloženo, v pripravljalni vlogi navedeno, da je imela možnost koristiti pravico do odmora. Tudi sicer je v izpovedi potrdila, da ji je bila tedaj, ko so delali v izmeni trije (kar je bilo glede na izpoved G. G. in F. F. praviloma), omogočena zamenjava za odmor.

14. Pritožba očita, da je sodišče pri presoji intenzivnosti dela upoštevalo le število opravljenih mejnih kontrol, ne pa tudi tega, da je tožnica morala v vmesnem času opazovati in varovati mejni prehod z okolico, zaradi česar ni mogla prenehati z delom in si organizirati koriščenja odmora z namenom regeneracije. Očitek ni utemeljen. Sodišče je upoštevalo tožničine trditve in izpoved o tem, da je imela tudi naloge, ki so bile povezane z nadzorom državne meje, a je glede na preostale izvedene dokaze pravilno zaključilo, da je tudi ob tem delu imela dovolj časa za odmor (in da ga je izrabila). Ta zaključek je pravilno utemeljilo z naslednjimi dejstvi: obremenjenost s prehodi meje ni bila velika; na obravnavanih mejnih prehodih problematike izmika kontroli oziroma ilegalne migracije ni bilo; prestopi "zelene meje" so bili v pristojnosti druge policijske postaje (I.); nadzor se je opravljal le vizualno ... Iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da nihče ni kontroliral, ali in koliko se je ta nadzor izvajal, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da toženka ni dala tožnici izrecnega navodila, da ji zaradi koriščenja odmora ni treba nadzorovati mejnega prehoda z okolico. Glede na obrazloženo pritožba s sklicevanjem na 2. člen Zakona o nadzoru državne meje (Ur. l. RS, št. 60/2007 in nadaljnji) in 4. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadaljnji) neutemeljeno zatrjuje, da je tožnica morala nenehno nadzorovati celotno območje mejnega prehoda in brez odlašanja reagirati v vseh primerih, da zavaruje življenje in zdravje ljudi, preprečuje ilegalne prehode na območju mejnega prehoda … Dejanskih primerov, ki bi zahtevali takšno reagiranje tožnice, ta niti ni konkretizirala.

15. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da dopis komandirja policijske postaje z dne 9. 6. 2010 o tem, da vodja izmene z organiziranjem dela v posamezni izmeni zagotavlja tudi počitek med delovnim časom, potrjuje, da bi tožnica lahko koristila odmor skladno z njegovim namenom le, če bi ji vodja izmene zagotovil zamenjavo, in sicer ne da bi ga tožnica morala v ta namen vsak dan poklicati. Ali je narava dela tožnici omogočala izrabo odmora, je pravno vprašanje, ki je v pristojnosti sodišča in ne komandirja policijske postaje. Drži, da je bila zamenjave dolžna zagotavljati toženka, vendar pa to ni odločilno v primeru kot je konkretni, ko intenzivnost delovnega procesa ni bila takšna, da bi to samo po sebi zahtevalo avtomatično vsakodnevno organiziranje posebnih zamenjav zaradi koriščenja odmora. Sicer pa je sodišče ugotovilo, je tožnica imela možnost zaprositi za zamenjavo, a ni predočila nobenega časovno, krajevno in vsebinsko jasno konkretiziranega primera, ko bi v vtoževanem obdobju zaradi prevelike intenzivnosti delovnega procesa za zamenjavo zaprosila, a neuspešno.

16. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, že na podlagi tožničine izpovedi ni mogoče zaključiti, da je bila nepretrgoma delovno obremenjena, temveč obratno, da je imela tudi večkratne prekinitve in je med čakanjem na vozila lahko izkoristila odmor med delom. Izpovedala je namreč, da je v tem času lahko pomalicala, skuhala kavo, čaj … Po mnenju pritožbe navedeno ne predstavlja koriščenja odmora na način, da je izpolnjeno njegovo bistvo (da se delavec posveti lastnim interesom, se regenerira, odpočije), čemur pa ni mogoče pritrditi glede na že obrazloženo manjšo intenziteto dela in dejstvo, da je tožnica prekinitve med delovnim časom očitno imela. Tudi F. F., G. G. in J. J. so potrdili, da je fluktuacija prehodov na mejnih prehodih nedvomno omogočala policistom koriščenje odmora med delom.

17. Koriščenju pravice do odmora pritožba neuspešno oporeka s sklicevanjem na položaj stalne pozornosti, tj. da si je tožnica vzela čas za malico pod pritiskom, da mora kljub temu nadzorovati prehod in v primeru prihoda potnika ali poskusa nezakonitega prečkanja državne meje malico prekiniti. Kot je bilo že obrazloženo, konkretni poskusi nezakonitega prečkanja državne meje niso bili niti zatrjevani. Upoštevajoč ugotovljeno naravo dela tožnice oziroma njeno obremenitev z nalogami pa tudi ne more biti odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času malice na mejni prehod prišla stranka (prim. 22. točko VIII Ips 54/2021). Glede na navedeno pritožba tudi s sklicevanjem na Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES in judikata SEU C-107/19 in C-344/19 neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožnica ves čas na razpolago tožencu na način, ki ji je onemogočal koriščenje odmora.

18. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je bila tožnici pravica do odmora med delom omogočena, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

19. S pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, zato jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

20. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).