Jedro

Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da četudi je bil upnik pri dolžniku v mesecu novembru (konkretno do 22. 11. 2019) še v delovnem razmerju, pa je bil neopravičeno odsoten z dela od 21. 10. 2019 do 22. 11. 2019, ko so mu po postopku izredne odpovedi tudi prekinili pogodbo o zaposlitvi. Take ugovorne trditve pa so zadostile pravnemu standardu obrazloženosti ugovora, saj glede na sodno prakso, obveznost izplačila plače ni avtomatična posledica obstoja delovnega razmerja med strankama, temveč predstavlja protidajatev za opravljeno delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi opr. št. ... z dne 6. 1. 2020 (1. točka izreka) ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Delovnim sodiščem v Celju (2. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje upnik brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zatrjuje dejstva, s katerimi izpodbija zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter poudarja, da je v času od 4. 11. 2019 do 22. 11. 2019 delovno razmerje še trajalo ter da mu zato pripada za ta čas tudi plača, saj neopravičena odsotnost z dela ni razlog, da delodajalec delavcu ne izplača plače za ves čas trajanja delovnega razmerja. Predlaga ugoditev pritožbi in nadaljevanje izvršbe z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet. 3. V odgovoru na pritožbo dolžnik prereka pritožbene trditve in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške, nastale z njegovo vložitvijo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je ugotoviti, da se predmetna izvršba vodi zaradi izplačila plače za mesec november 2019 delavcu kot upniku.

6. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je ugovor dolžnika obrazložen. Ugovor, s katerim dolžnik izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti, je namreč obrazložen, kadar dolžnik navede pravno pomembna dejstva, ki imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična in zanje predloži dokaze (drugi odstavek 53. člena ZIZ in drugi odstavek 61. člena ZIZ, ter načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na Občni seji dne 9. 12. 1999). Take trditve pa je dolžnik podal, saj je zatrjeval, da četudi je bil upnik pri dolžniku v mesecu novembru (konkretno do 22. 11. 2019) še v delovnem razmerju, pa je bil neopravičeno odsoten z dela od 21. 10. 2019 do 22. 11. 2019, ko so mu po postopku izredne odpovedi tudi prekinili pogodbo o zaposlitvi. Take ugovorne trditve pa so zadostile pravnemu standardu obrazloženosti ugovora, saj glede na sodno prakso, obveznost izplačila plače ni avtomatična posledica obstoja delovnega razmerja med strankama, temveč predstavlja protidajatev za opravljeno delo1. 7. V primeru, da je ugovor dolžnika obrazložen, pa je dolžno izvršilno sodišče v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ odločiti, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Vse pritožbene trditve, s katerimi upnik zatrjuje in dokazuje svojo terjatev pa za predmetni pritožbeni preizkus niso pravno relevantne, saj na zaključek o obrazloženosti dolžnikovega ugovora ne morejo vplivati, zato sodišče druge stopnje na njih ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ). Obravnavalo jih bo Delovno sodišče v nadaljnjem kontradiktornem pravdnem postopku.

8. Pritožbene trditve so neutemeljene, prav tako pa niso podane tiste kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k hitrejši odločitvi pritožbenega soidšča, krije stroške, nastale z njegovo vložitvijo dolžnik sam, saj glede na fakultativnost njegove vložitve ter nepotrebnost pri odločanju pritožbenega sodišča, zaključek, da je dolžniku te stroške upnik povzročil neutemeljeno, ni mogoč (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Primerjaj npr. VSRS Sodba VIII Ips 206/2018 z dne 8. 10. 2019.