Jedro

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Potem, ko je sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odločalo, je z izpodbijano sodbo (ponovno) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta mu toženca dolžna solidarno plačati tolarsko protivrednost 60.843,73 EUR z upoštevanjem uradnega nakupnega tečaja A Banke d.d. na dan plačila, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 10,608.850,00 SIT za čas od 22.8.1996 do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 964.723,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Svojo odločitev je utemeljilo, da je tožnik posodil denar po posredniških pogodbah, ki po svoji naravi predstavljajo posojilne pogodbe, podjetju in ne tožencema osebno ter da niso izpolnjeni pogoji po 6. členu Zakona o gospodarskih družbah - ZGD za spregled pravne osebnosti in odgovornost tožencev kot družbenikov predmetne družbe ter tako ni podana obligacijska obveznost tožencev.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga, da naj višje sodišče njegovi pritožbi ugodi ter napadeno sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži tudi povrnitev pravdnih stroškov, podredno pa, da njegovi pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da si v odločilnih dejstvih izpovedi in trditve strank še vedno nasprotujejo, da sam ne more sprejeti dejstva, da je sodišče v celoti poklonilo vero izpovedi tožene stranke, le-tej verjame ne glede na dejstvo, da toženca kot lastnika oziroma družbenika in zakonita zastopnika družbe nista poskrbela niti za osnovno zakonitost poslovanja družbe, niti za spoštovanje vsaj splošnih načel in računovodskih pravil in standardov, niti da bi bilo poslovanje družbe do strank transparentno. Takšno dejansko stanje kaže vsaj na izredno lahkomiselnost, pa tudi na direktno protipravno in škodljivo ravnanje tožencev kot lastnikov in zakonitih zastopnikov družbe in ob nesporni ugotovitvi izvedenke finančne stroke, da družba nikoli ni prejela spornega denarja, pa je sodišče povsem nasprotno sporne "posredniške" pogodbe uvrstilo v kategorijo posojilnih pogodb, s katerimi bi naj tožnik podjetju posodil vtoževani znesek. Toženca se sprenevedata glede dogovorov s tožnikom, saj vesta, da se edino na tak način lahko izogneta obveznostim do njega. Tožnik meni, da je dokazni postopek potrdil njegovo zatrjevanje, da je denar posodil tožencema - obema kot zakoncema, kar je potrdilo njegovo zaslišanje in tudi izpovedba prič. Sodišče je prezrlo tudi drugo pomembno dejstvo, da je bila odločilna okoliščina, da je tožnik posodil svoj denar tožencema, prav njihovo medsebojno prijateljstvo, zato je tožencema zaupal in v posledici tega se je zadovoljil s tem, da je dobil potrdilo o izročitvi denarja. Napačna ugotovitev sodišča o naravi pravnega razmerja med strankama je tudi direktno v nasprotju z ugotovitvami izvedenke finančne stroke. Očitno je, da podjetje sredstev, ki so predmet tega postopka, nikoli ni prejelo. Sicer pa je dokazni postopek potrdil najmanj to, da sta toženca zlorabila svojo družbo za oškodovanje svojih upnikov, vedela sta za finančne in likvidnostne probleme, pa sta vseeno dovoljevala pridobivanje denarja na nezakonit in protipraven način, hkrati pa sta lahko vedela, da prejetega denarja ne bo moč vrniti. Prav tako je podana odgovornost tožencev - družbenikov po določilu tretje alinee 6. člena ZGD, tožencema je dokazano, da nista poskrbela niti za transparentnost finančnega poslovanja družbe, niti da bi družba prejela sredstva, katera so ji bila izročena in za katere je izstavljala listine. Tako poslovanje je bilo le v korist samih tožencev ali pa še mogoče koga tretjega, vsekakor pa je konstantno zmanjševalo premoženje njune družbe, ki je očitno služila le kot kulisa. Tudi, če bi naj tožnik sklenil posojilno pogodbo z družbo, sta za vračilo lahko odgovorna le toženca solidarno, izpolnjeni so pogoji za uveljavitev instituta spregleda pravne osebnosti.

Sodišče je zgolj formalistično zaslišalo še nezaslišane priče in stranke, odločitev pa je dejansko le potrditev prvotno zavzetega stališča, ne pa dokazne presoje po pravilih o dokaznem bremenu, tožena stranka ni predložila nobenega dokaza glede nestrinjanja z izvedeniškim mnenjem, tudi ne glede eventualne zakonitosti poslovanja družbe in tudi ne za trditev, da je bil denar posojen prav družbi in ne tožencema osebno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je preizkusilo napadeno sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP). Pritožbenim navedbam, da je ugotovitev prvostopnega sodišča o naravi pravnega razmerja direktno v nasprotju z ugotovitvami izvedenke finančne stroke, s čemer se smiselno očita absolutno bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka

339. člena ZPP, ni mogoče pritrditi. Izvedensko mnenje se nanaša na finančno poslovanja podjetja, po ugotovitvah izvedenke iz finančnega vidika podjetje sredstev po pogodbah o posredovanju in blagajniških prejemkih ni sprejelo, prejemi gotovine niso bili položeni na račun podjetja. Pritožba tudi neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da ni izvedlo dokazne presoje po pravilih o dokaznem bremenu, sodišče prve stopnje je ocenilo izvedene dokaze in svojo odločitev ustrezno utemeljilo, tako da se da preizkusiti.

Prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti višje sodišče po uradni dolžnosti, tako da ta pritožbeni razlog ni podan.

Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za odločanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Višje sodišče zato, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, povzema pravilne razloge iz prvostopne sodbe. Glede ostalih pritožbenih navedb pa še dodaja: Višje sodišče nima pomislekov k pravilnim ugotovitvam in zaključku prvostopnega sodišča, da je tožnik posodil denar in podpisal posredniške pogodbe, ki pa po vsebini predstavljalo posojilne pogodbe, s podjetjem, kar je prvostopno sodišče tudi ustrezno utemeljilo glede na izvedene dokaze. Tako so bile pogodbe o posredovanju sklenjene med in tožnikom kot naročiteljem, blagajniške prejemke za vplačano gotovino - "vlogo sredstev za posredovanje" je tožniku izdalo podjetje. Po ugotovitvah izvedenke se "prejem gotovine po pogodbah o posredovanju in blagajniških prejemkih očitno ni pokazal v spremembi premoženja podjetja", vendar pa slednje ne pomeni, da podjetje teh sredstev nikoli ni prejelo, kot sedaj izpostavlja pritožba. Pogodbe o posredovanju in blagajniški prejemki izkazujejo, da je tožnik vložil sredstva v....., kot trdi tožena stranka in sta izpovedala prvotoženec in drugotoženka, kar je potrdila tudi priča. Pritožbenim navedbam, da je dokazni postopek potrdil, da je tožnik posodil denar tožencema - kot zakoncema, tako ni mogoče pritrditi. Višje sodišče tudi nima pomislekov k ugotovitvi prvostopnega sodišča, da posredniške pogodbe po svoji vsebini predstavljajo posojilne pogodbe, kar pa niti ni bistveno, saj tudi če je šlo za posredniške pogodbe - je le-te tožnik sklenil z .... Poslovanje podjetja je bilo po ugotovitvah izvedenke res v nasprotju z zakonodajo, ki ureja plačilni promet; šlo je za tako imenovano "izvenbilančno poslovanje", zgolj neknjiženje prejete gotovine pa ne pomeni, da podjetje tega denarja nikoli ni sprejelo (kot navaja pritožba), saj že pogodbe o posredovanju in blagajniški prejemki izkazujejo nasprotno, pri čemer pa je potrebno upoštevati tudi prikazano poslovanje podjetja (predvsem izpovedbo drugotoženke in priče).

Višje sodišče tudi nima pomislekov k ugotovitvam prvostopnega sodišča, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo 6. člena ZGD, kar je tudi ustrezno utemeljilo. Dokazano breme v zvezi s spregledom pravne osebnosti je na strani tožnika. Tožnik ni dokazal, da bi toženca družbo kot pravno osebno zlorabila za oškodovanje svojih upnikov niti da bi toženca (družbenika) v nasprotju z zakonom ravnala s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem in se pritožba neutemeljeno sklicuje, da so izpolnjeni pogoji za spregled pravne osebnosti po 1. in 3. alinei prvega odstavka 6. člena ZGD.

Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodišča prve stopnje.

Odločitev višjega sodišča temelji na 353. členu ZPP.

Po členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP krije tožnik sam stroške neuspele pritožbe.