Jedro

Do materialnopravnega pobotanja pride, če je pobotna izjava dana med strankami zunaj pravde. Lahko učinkuje tudi v pravdi. Iz njega namreč izvira ugovor izpolnjene obveznosti. Da pa ga sodišče lahko upošteva, morajo biti najprej izpolnjeni pogoji iz 311. člena OZ. Če niso, pobotna izjava ene od strank za materialnopravni pobot ne zadošča. Stranki praviloma lahko pobotata le svoji medsebojni terjatvi. Pobotanje s tujo terjatvijo je izjema, dopustna le pod zakonskimi pogoji (313. in 315. člen OZ), ki v obravnavani zadevi niso bili niti zatrjevani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Po pravnomočnosti odločitve o obstoju terjatve tožeče stranke do tožene stranke (sodba sodišča prve stopnje VI P 323/2013 z dne 6. 11. 2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 534/2014 z dne 2. 7. 2014), je sodišče v ponovljenem sojenju ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 281,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2011 naprej ne obstoji. Odločilo je, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 174662/2012 z dne 19. 11. 2012 v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 186,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2011 naprej in za znesek 94,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2012 naprej ter za izvršilne stroške v višini 47,12 EUR. Toženi stranki je naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške v višini 148,55 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ugoditvijo pobotnemu ugovoru ter plačilom pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je zmotno odločeno o pobotnem ugovoru. Pojasnjuje, da je podala pobotno izjavo v smislu 312. člena Obligacijskega zakonika(2). Zato bi moralo sodišče ugotoviti prenehanje terjatve tožeče stranke proti toženi stranki. Ker ni prejela plačila zahtevka na osebni račun, je pisno obvestila tožečo stranko, da je pokrila svojo terjatev – zahtevek za razliko po škodbenem dogodku z dne 9. 10. 2011 v znesku 281,40 EUR, s svojimi tekočimi obveznostmi do tožeče stranke. To je bilo storjeno v soglasju z upravnikom. Tožena stranka do izvršilnega oziroma pravdnega postopka kompenzaciji ni nasprotovala. Pobot nastane s pobotno izjavo. Soglasje druge stranke ni potrebno. V nadaljevanju opisuje opustitev dolžnega ravnanja upravnika, ki je bila v ustreznem vzdrževanju rolo zapornice v garažnem objektu. Vseskozi je trdila, da je upravnik odgovoren za ustrezno delovanje naprav v bloku. Z njim je bilo dogovorjeno, da bo razlika do popolne odškodnine bremenila lastnike bloka glede na solastniške deleže. To ne zmanjšuje upravnikove odgovornosti za plačilo škode toženi stranki. Zmotna, nepravilna in v nasprotju z vsebino listin v spisu je ugotovitev sodišča prve stopnje in predhodna ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni navedla pravno relevantnih dejstev za protipravno ravnanje tožeče stranke, o vzročni zvezi in škodi. Toženec je v pripravljalnih vlogah z dne 13. 3. 2013, z dne 15. 4. 2013, 9. 10. 2011, v zahtevku 7. 12. 2012 ter ugovoru 17. 11. 2012 navajal, da upravnik ni vzdrževal objekta, da je škoda nastala zaradi opustitve dolžnosti pri izvajanju upravljanja in vzdrževanja hiše in da je prišlo do škode zaradi nedelovanja senzorjev pri izhodni garažni rampi. Ne drži, da ni očital aktivnega niti pasivnega ravnanja tožeči stranki. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba v takem sporu se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Odločilno je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvo sodišče. Pritožbeno sodišče torej na pritožbeno grajo o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ne bo odgovarjalo.

6. Na podlagi procesnega gradiva ter v okviru trditvene ter dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka svoje v pobot uveljavljene odškodninske terjatve zoper tožečo stranko ni dokazala. Ugotovilo, da je njen pobotni ugovor ostal nesklepčen, ker ni konkretizirala dolžnostnega ravnanja tožeče stranke kot upravnika, zaradi katerega naj bi nastala toženčeva škoda. Pritožbeno naziranje, da je bila trditvena in dokazna podlaga o odškodninski odgovornosti tožeče stranke za toženčevo škodo na osebnem avtomobilu ustrezna, je zmotno. Za utemeljenost odškodninske obveznosti morajo biti kumulativno izpolnjene predpostavke o protipravnosti, vzročni zvezi, škodi in krivdi. Obstoj prvih treh bremeni oškodovanca, neobstoj zadnje pa odgovorno osebo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala pravno relevantnih dejstev o protipravnem ravnanju tožeče stranke, je pravilna. Drži, da je navajala, da je za nedelovanje senzorjev odgovoren upravnik, ki je odgovoren za ustrezno delovanje naprav v bloku (redna številka 11). Po ugovoru tožeče stranke, da slednja z nastankom škode nima nič (redna številka 12), je navedla le še, da se njena terjatev nanaša na upravljanje in vzdrževanje stanovanjske hiše, in sicer ne glede na način njenega pokritja (na primer odškodnina zavarovalnice in zavarovanje etažnih lastnikov, iz odgovornosti upravnika ali njegovega podizvajalca, direktna plačila, pobot, itd. - primerjal list. št. 42). Take navedbe ne zadostijo zahtevam po sklepčnosti ugovora. Tožena stranka namreč tožeči kot upravniku ni očitala nikakršnega aktivnega niti pasivnega ravnanja. Šele v pritožbi prvič in brez opravičila, zakaj tega kljub ugovoru tožeče stranke ni storila že na prvi stopnji, pove, da je bila tožeča stranka dolžna ustrezno vzdrževati rolo zapornice v garažnem objektu, da objekta ni vzdrževala in da je zaradi te opustitve prišlo do toženčeve škode. Gre za nedopustne in prepozne pritožbene novote, ki jih ni mogoče več upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP in 453. člen ZPP). Navedbe o upravljanju in vzdrževanju stanovanjske hiše so sicer nakazovale na morebitne opustitve. Vendar niso bile konkretizirane. Manjkale so navedbe o konkretnem dolžnostnem ravnanju tožeče stranke kot upravnika, ki bi zmoglo odvrniti toženčevo škodo in o kršitvah takega ravnanja. Gre za odločilna pravno relevantna dejstva. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje (razlogi v točki 8 sodbe), bi jih morala navesti, nato pa še dokazati tožena stranka. Ker svojega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla, je pravilna presoja, da svoje nasprotne terjatve, oprte na 131. člen OZ, ni dokazala. Posledično je pravilno zavrnjen pobotni ugovor, sklep o izvršbi za vtoževano terjatev pa ohranjen v veljali.

7. Odločitev sodišča je pojasnjena s pravilnimi in popolnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. V njih ne najde medsebojnih nasprotij oziroma očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena procesna kršitev ima izrazito funkcionalni značaj. Podana je le, če sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti v sodbi ni.

8. Tudi pritožbeni očitki o protispisnosti (smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) z opozarjanjem na navedbe tožeče stranke v pripravljalnih vlogah, v predpravdnem zahtevku ter v ugovoru zoper sklep o izvršbi, so neutemeljeni. Pritožnik svoje navedbe drugače dokazno ocenjuje, kot je to storilo sodišče prve stopnje. S tem izpodbija sprejeto dokazno oceno, s čimer v pritožbenem postopku zoper sodbo v sporu majhne vrednosti ne more uspeti. Kot je bilo že povedano, pa take vsebine, kot jo navaja pritožba, pripravljalne vloge tožene stranke na prvi stopnji niti niso vsebovale.

9. Odgovoriti je treba še na pritožbeno grajo o nepravilni odločitvi v zvezi s pobotnim ugovorom. Tožeča stranka je kot upravnik zoper toženca kot enega od etažnih lastnikov vtoževala plačilo neplačanih stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov na podlagi pogodbe o upravljanju in razdelilnikov ter določb o neupravičeni pridobitvi (verzijski zahtevek). Tožena stranka se je branila z ugovorom prenehanja obveznosti – ugasle pravice. Vtoževana terjatev naj bi prenehala zaradi pobota z nasprotno terjatvijo tožene stranke zoper tožečo stranko iz naslova odškodninske odgovornosti tožeče stranke za toženčevo škodo na osebnem avtomobilu. Nastala mu je zaradi nedelovanja senzorjev pri izhodni garažni rampi, za kar naj bi bila odgovorna tožeča stranka. Ker ni bila v celoti povrnjena s strani zavarovalnice po zavarovalni pogodbi, sklenjeni z etažnimi lastniki (delež same tožene stranke in odbitna franšiza), je razliko med dejansko škodo in izplačano zavarovalnino po ugovornih navedbah pobotala z vtoževanimi zneski.

10. Pobotanje je oblika prenehanja obveznosti, kjer prenehata dve ali več obveznosti v medsebojnem razmerju med dvema strankama iz različnih pravnih naslovov. Gre za prenehanje nasprotnih terjatev med istima strankama, ki sta druga nasproti drugi obenem upnika in dolžnika. Do materialnopravnega pobotanja, na katerega se sklicuje pritožba, pride, če je pobotna izjava dana med strankami zunaj pravde. Drži, da lahko učinkuje tudi v pravdi. Iz njega namreč izvira ugovor izpolnjene obveznosti. Da pa ga sodišče lahko upošteva, morajo biti najprej izpolnjeni pogoji iz 311. člena OZ. Če niso, pobotna izjava ene od strank za materialnopravni pobot ne zadošča. Prvi in osnovni pogoj za materialnopravno pobotanje je, da sta dve osebi hkrati upnik in dolžnik iz obligacijskega razmerja. Ob dejstvu, da pritožnik sam v pritožbi priznava (take pa so bile tudi njegove trditve in dokazi na prvi stopnji), da je tožeča stranka z zahtevkom tožene stranke nameravala bremeniti lastnike bloka glede na njihove solastninske deleže, se izkaže, da ni izpolnjen pogoj vzajemnosti iz 311. člena OZ. Tožeča stranka ni priznavala svoje (odškodninske) terjatve, kot zmotno meni pritožba, pač pa pristajala na pobot s tujo terjatvijo. Stranki praviloma lahko pobotata le svoji medsebojni terjatvi. Pobotanje s tujo terjatvijo je izjema, dopustna le pod zakonskimi pogoji (313. in 315. člen OZ), ki v obravnavani zadevi niso bili niti zatrjevani.

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodba je pravilna v materialnopravnem in procesnem pogledu. Pritožbo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena istega zakona).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji – ZPP.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2011 s spremembami – OZ.