Jedro

Iz besedne zveze "lahko podaljša … še za največ 12 mesecev" nedvoumno izhaja, da je ukrep mogoče izreči za največ 24 mesecev. Tako razumevanje podpira tudi zgodovinska razlaga. V prvotnem zakonu je bila odločitev o trajanju ukrepa prepuščena sodišču, kasnejša sprememba zakona pa je vnesla časovno omejitev. Sprememba temelji na prepoznavi potrebe po bolj določnem uravnoteženju varstva žrtve in varstva lastninskih upravičenj. Zakonodajalec je ocenil, da 24-mesečno obdobje žrtvi zagotavlja zaščito in hkrati ne posega nesorazmerno v lastninska upravičenja povzročitelja nasilja. Pravilen je tudi argument v izpodbijanem sklepu o začasnosti varstva po ZPND. Namen zakona je omogočiti žrtvi, da se odmakne od povzročitelja nasilja (tudi tako, da določeno obdobje ostane v dotedanjem bivališču) in s tem pridobi možnost, da poišče dolgoročnejšo rešitev. Dolgoročno varnost zagotavlja zakon prek načrta pomoči žrtvi, ki ga izdela center za socialno delo kot nosilec primera skupaj z žrtvijo in v sodelovanju z drugimi organi in organizacijami. Taki naravi in vsebini varstva je prilagojen ustroj postopka. Ker gre za začasno varstvo, za izrek ukrepov zadostuje nižji dokazni standard verjetnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) delno ugodilo predlogu za podaljšanje veljavnosti ukrepov in nasprotnemu udeležencu za 12 mesecev od izdaje sklepa prepovedalo približevanje predlagateljici na razdaljo, krajšo od 200 m, navezovati stike in vzpostaviti srečanje z njo ter objavljati njene osebne podatke in dokumente iz sodnih in upravnih spisov ter osebne zapise, kolikor se nanašajo nanjo (I. točka izreka), (2) za primer kršitve izreklo denarno kazen v višini 1.500 EUR (II. točka izreka), (3) odločilo, da ugovor ne zadrži izvršitve (III. točka izreka), in (4) da je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici povrniti stroške vložitve predloga (IV. točka izreka) ter (5) zavrnilo predlog v presežku, tj. glede prepovedi približevanja predlagateljičinemu delovnemu mestu, glede prepustitve stanovanjske hiše v izključno rabo predlagateljici in glede prepovedi vstopa in približevanja hiši. 2. Predlagateljica v pritožbi zoper V. točko izreka navedenega sklepa uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zlasti pa pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter predlogu ugodi, podrejeno pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Že iz jezikovne razlage 21. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) izhaja, da zakon izrecno ne prepoveduje, da po poteku 24 mesecev ukrepa prepustitve stanovanja ni mogoče ponovno odrediti. Časovno omejenost je treba razlagati v smislu trajanja ukrepa, ki ga izreče sodišče v okviru pristojnosti po ZPND in ne glede na zakonske določbe (VSL II Ip 4955/2013). Zmotna je odločitev, da predlaganega ukrepa ni mogoče podaljšati. Argumenta v sklepu, da je zakonska določba namenjena akutnemu reševanju družinskih sporov in da je predlagateljica že izkoristila maksimalno varstvo, sta v nasprotju s temeljnim načelom postopkov po ZPND. Predlagateljica je še vedno ogrožena. Ukrepa ni predlagala zaradi dlje časa trajajočega neurejenega premoženjskega odnosa med nekdanjima zakoncema, ampak izključno zato, ker je še vedno ogrožena. O tem pričajo predloženi dokazi, do katerih se sodišče ni opredelilo. Iz teh izhaja, da se nasprotni udeleženec še vedno giba okoli nekdaj skupnega stanovanja in je le še vprašanje časa, kdaj bo ponovno vstopil v hišo in ogrozil predlagateljico. Zavrnilni del izpodbijanega sklepa je v nasprotju z ukrepom prepovedi približevanja. Dejstvo, da sme vstopiti v hišo, njeno stisko le še poglablja. Zakon diskriminatorno obravnava žrtve nasilja, ki so živele z izvajalcem nasilja v solastniškem stanovanju, v primerjavi s tistimi, ki so denimo živele v najemnem stanovanju. Za tako razlikovanje ni upravičenega razloga.

V obravnavanem primeru je treba dati varstvu žrtve prednost pred pravico nasprotnega udeleženca do zasebne lastnine. Člen 69 Ustave dovoljuje, da se lastninska pravica na nepremičnini odvzame ali omeji v javno korist. Prepustitev stanovanja v uporabo žrtvi predstavlja začasno razlastitev, javno korist pa predstavlja zaščita žrtve. Ker je varstvo žrtve družinskega nasilja pomembna vrednota ustavnega pomena, je tudi pri odločanju o ukrepu iz 21. člena ZPND treba upoštevati načelo sorazmernosti. Ukrep prepustitve stanovanja v navedeni določbi ni urejen celovito in ne prepoveduje ponovne odreditve ukrepa po izteku 24 mesecev. Le ob taki razlagi je mogoče udejanjiti temeljna ustavna načela in uravnotežiti nasprotujoče si ustavno varovane dobrine. Zahteva po taki razlagi izhaja tudi iz ustaljene presoje Ustavnega sodišča (odločba Up-57/95 z dne 7. 7. 1995).

Ker je predlagateljica že upokojena, je odločitev o zavrnitvi predloga za prepoved približevanja delovnemu mestu pravilna.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom za 12 mesecev podaljšalo ukrepe prepovedi približevanja predlagateljici na razdaljo, krajšo od 200 m, navezovanja stikov in vzpostavitve srečanja z njo ter objave podatkov o predlagateljici,1 zavrnilo pa predlog za podaljšanje prepovedi približevanja predlagateljičinemu delovnemu mestu ter prepustitev stanovanjske hiše v izključno rabo predlagateljici in prepoved vstopa ter približevanja hiši in predlog za prepoved približevanja delovnemu mestu predlagateljice.

6. Upoštevaje pritožbene navedbe, da je odločitev o zavrnitvi predloga za prepoved približevanja predlagateljičinemu delovnemu mestu pravilna, je pritožbeno sodišče štelo, da pritožnica te odločitve ne izpodbija. V ostalem delu pritožbeni očitki niso utemeljeni.

7. Odločitev o zavrnitvi predloga za prepustitev stanovanjske hiše v izključno rabo predlagateljici in z njim povezanih predlogov za prepoved vstopa v stanovanje in približevanja hiši temelji na ugotovitvah, da sta udeleženca skupna lastnika hiše, da je bil navedeni ukrep že izrečen v aprilu 2020 za 12 mesecev in da je bil v septembru 2021 za enako obdobje podaljšan. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, - da je s tem predlagateljica dosegla maksimalno trajanje zaščite, ki jo glede prepustitve stanovanja lahko doseže po ZPND, - da je namen varstva po ZPND v reševanju akutne družinske situacije na način, da se iz stanovanja v skupni rabi umakne povzročitelja nasilja in se s tem žrtvi zagotovi neposredna varnost, in da zaščita po ZPND ni predvidena za primere, ko gre za dalj časa trajajoče neurejene premoženjske odnose med nekdanjima zakoncema, - da ima varnost žrtve prednost pred premoženjskimi interesi lastnika, a ne dlje, kot je nujno potrebno, da si poišče trajnejšo pomoč in zaščito, - da udeleženca ne živita več skupaj od 2020 in da nedokončan postopek delitve skupnega premoženja ne more biti razlog za večletno podaljševanje ukrepa po ZPND.

8. Neutemeljeni so očitki o zmotnem razumevanju 21. člena ZPND. Tretji odstavek 21. člena ZPND se glasi: "Če sta žrtev in povzročitelj nasilja solastnika ali skupna lastnika stanovanja v skupni uporabi, … sodišče omeji trajanje ukrepa iz prvega odstavka tega člena na največ 12 mesecev. Sodišče lahko trajanje ukrepa na predlog žrtve podaljša še za največ 12 mesecev."

9. Ni prepričljiv argument, da besedilo zakona ne daje opore zavzetemu stališču v izpodbijanem zakonu. Iz besedne zveze "lahko podaljša … še za največ 12 mesecev" nedvoumno izhaja, da je ukrep mogoče izreči za največ 24 mesecev.2 Tako razumevanje podpira tudi zgodovinska razlaga. V prvotnem zakonu je bila odločitev o trajanju ukrepa prepuščena sodišču, kasnejša sprememba zakona pa je vnesla časovno omejitev. Sprememba temelji na prepoznavi potrebe po bolj določnem uravnoteženju varstva žrtve in varstva lastninskih upravičenj. Zakonodajalec je ocenil, da 24-mesečno obdobje žrtvi zagotavlja zaščito in hkrati ne posega nesorazmerno v lastninska upravičenja povzročitelja nasilja.3 Pravilen je tudi argument v izpodbijanem sklepu o začasnosti varstva po ZPND. Namen zakona je omogočiti žrtvi, da se odmakne od povzročitelja nasilja (tudi tako, da določeno obdobje ostane v dotedanjem bivališču) in s tem pridobi možnost, da poišče dolgoročnejšo rešitev. Dolgoročno varnost zagotavlja zakon prek načrta pomoči žrtvi, ki ga izdela center za socialno delo kot nosilec primera skupaj z žrtvijo in v sodelovanju z drugimi organi in organizacijami.4 5 Taki naravi in vsebini varstva je prilagojen ustroj postopka. Ker gre za začasno varstvo, za izrek ukrepov zadostuje nižji dokazni standard verjetnosti.

10. Že zakonodajalec je torej uravnotežil obe varovani dobrini in varnosti žrtve dal prednost pred premoženjskimi interesi lastnika, vendar ne dlje, kot je to nujno potrebno, da si žrtev poišče trajnejšo pomoč in zaščito.6 Tako stališče izraža tudi avtor članka, na katerega pritožnica opira svoj argument o dopustnosti ukrepa, sklicujoč se na določbe Ustave o razlastitvi.7 Dvoma o tem, da v obravnavani situaciji to uravnoteženje ne bi bilo ustrezno (in da bi bilo zato treba iskati poti za oblikovanje ustavnoskladne zakonske podlage v smislu odločbe US RS Up-57/95), pritožba ne vzbuja. Iz navedb namreč ne izhaja niti da je predlagateljica iskala možne rešitve, da se zavaruje pred nasprotnim udeležencem, niti da gre za ravnanje nasprotnega udeleženca, ki bi upravičevalo novo odločitev o ukrepih za varstvo predlagateljice kot žrtve. Ponoven izrek ukrepa prepustitve stanovanja bi v teh okoliščinah pomenil obid pravila iz tretjega odstavka 21. člena ZPND.

11. Ni utemeljen očitek o neupravičenem razlikovanju med žrtvami nasilja glede na to, ali so živele v stanovanju v solasti povzročitelja nasilja ali v stanovanju, glede katerega povzročitelj nasilja nima lastninskih upravičenj. Žrtvi namreč nista v enakem položaju. Če povzročitelj nasilja glede bivalnih prostorov žrtve nima lastninskih upravičenj, s prepovedjo uporabe teh prostorov v teh upravičenjih ne more biti prikrajšan.

12. Smiselno uveljavljen očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do izvedenih dokazov. Odločitev o podaljšanju nekaterih ukrepov temelji prav na oceni o verjetni izkazanosti dejstva, da je predlagateljica še vedno ogrožena, a to, kot izhaja iz pravilnega stališča v izpodbijanem sklepu, ne zadostuje za podaljšanje ukrepa prepustitve stanovanjske hiše v izključno uporabo. Da sodišče ne bi izvedlo dokazov o pomembnih okoliščinah za odločitev, pa iz pritožbe ne izhaja. V pritožbi niti ni navedeno, katerih dokazov sodišče ni izvedlo, pa bi jih moralo.

13. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče predlagateljičino pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da predlagateljica s pritožbo ni uspela in da odgovor na pritožbo glede na vsebino ni bil potreben strošek postopka (osmi odstavek 22.a člena ZPND).

1 Ti ukrepi so bili prvič izrečeni s sklepom z dne 10. 4. 2020 in zatem dvakrat podaljšani. 2 Sklep VSL II Ip 4955/2013 obravnava dilemo v zvezi s trajanjem ukrepa, ki ga je sodišče v izreku časovno omejilo. Argument, ki ga povzema pritožba, zato ne more podpirati pritožbenega stališča v zvezi z zakonsko določbo o trajanju ukrepa iz 21. člena ZPND. 3 Glej obrazložitev k 19. členu Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZPND z dne 28. 7. 2016, EVA 2016-2611-0006, str. 26. 4 Glej obrazložitev predloga ZPND z dne 20. 9. 2007, EVA 2006-2611-0097, str. 9. 5 Taka ureditev ustrezno uresničuje obveznost iz 52. člena Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima – Uradni list RS, MP, št. 1/15 – MKPNZD), po katerem pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe, da pristojnim organom zagotovijo pooblastila za ukrepanje v primerih neposredne nevarnosti, da storilec nasilja v družini zapusti prebivališče žrtve ali ogrožene osebe za dovolj dolgo obdobje in da se mu prepove vstop v prebivališče ali stik z žrtvijo ali ogroženo osebo. Kot izhaja iz razlagalnega poročila k določbi, je državam prepuščena odločitev o trajanju takega ukrepa, mora pa zagotoviti učinkovito varstvo žrtve, ki ji grozi neposredna nevarnost nasilnega ravnanja. Navedeno je, da so po tedaj veljavnih ureditvah v državah članicah Sveta Evrope ukrepi trajali med desetimi dnevi in štirimi tedni z ali brez možnosti podaljšanja. Glej https://rm.coe.int/ic-and-explanatory-report/16808d24c6, str. 69-70. 6 Tako tudi sklepi VSL IV Cp 679/2019 z dne 11. 4. 2019, IV Cp 1997/2019 z dne 5. 11. 2019 in IV Cp 880/2021 z dne 2. 6. 2021. 7 I. Vuksanović, Institut prepustitve stanovanja v skupni uporabi v ZPND, Pravna praksa, 2008, št. 44, str. 6-7.