Jedro

V zvezi z navedbo tožeče stranke, da ni zmožna najeti svojega pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji, sodišče ugotavlja, da je navedba pavšalna in povsem nekonkretizirana, posledično pa je sodišče niti ne more preizkusiti. Tožeča stranka namreč ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj ni navedla dejstev, niti preložila dokazov o zatrjevani nezmožnosti najema pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji. Na tem mestu sodišče še dodaja, da je odziv tožeče stranke v predmetnem primeru po vsebini identičen odzivu drugih tožečih strank v zadevah verifikacije deviznih vlog, v katerih so se tožeče stranke v tožbi prav tako sklicevale na Združenje kot kontaktni naslov. Sodišče poudarja, da se je tožeča stranka na poziv sodišča z navedbo o nezmožnosti najema pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji odzvala, kljub temu, da je sodišče, kot predhodno pojasnjeno pod točko 4 obrazložitve tega sklepa, Združenju posredovalo ustrezna pojasnila glede zakonske ureditve v zvezi s postavitvijo pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji, nenazadnje pa tudi kljub jasnemu pojasnilu začasne zastopnice o osebah, ki so lahko imenovane za pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, v spremnem dopisu z dne 28. 11. 2017. Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je iztekel z dnem 28. 12. 2017, tožeča stranka pa do tega dne, niti kasneje do izdaje tega sklepa, ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče v zgoraj navedenem sklepu. Sodišče je zato tožbo zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri naslovnem sodišču vložila tožbo v zadevi verifikacije devizne vloge. Po podatkih, ki izhajajo iz tožbe, živi tožeča stranka v tujini, to je v Bosni in Hercegovini, v Republiki Sloveniji pa nima pooblaščenca za ta sodni postopek. Kot kontaktni naslov je tožeča stranka v tožbi navedla Združenje za zaščito deviznih varčevalcev v BiH (v nadaljevanju: Združenje), ki ima sedež v Bosni in Hercegovini.

2. Na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače. 3. Po določbah prvega odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora tožeča stranka, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. V kolikor tega ob vložitvi tožbe ne stori, imenuje sodišče na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter po njem naloži tožeči stranki, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožeča stranka v danem roku tega ne stori, sodišče tožbo zavrže. Sklep o tem se tožeči stranki vroči po imenovanem začasnem zastopniku.

4. Glede na to, da je tožeča stranka kot kontaktni naslov v tožbi navedla Združenje, je sodišče združenju preko elektronske komunikacije posredovalo obsežna pojasnila glede zakonske ureditve v zvezi s postavitvijo pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji. Še zlasti je Združenje opozorilo, da slednje, glede na to, da ima sedež v Bosni in Hercegovini, po prej navedeni določbi 146. člena ZPP ne more biti pooblaščenec za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji. Nenazadnje je sodišče Združenje še opozorilo glede obveznih sestavin tožbe po ZPP in ZUS-1. 5. Sodišče je tožeči stranki s sklepom I U 1567/2017-5 z dne 15. 11. 2017 postavilo začasno zastopnico, upravičeno za prejemanje pisanj, in ji naložilo, da tožeči stranki pošlje sklep I U 1567/2017-5 z dne 15. 11. 2017, s katerim ji je sodišče naložilo, da v roku 30 dni od vročitve tega sklepa imenuje svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in da o tem pisno seznani sodišče. Sodišče je tožečo stranko opozorilo, da bo tožbo zavrglo, v kolikor v danem 30 dnevnem roku ne bo odpravila pomanjkljivosti tožbe v skladu z izrekom tega sklepa.

6. Začasni zastopnici, upravičeni za sprejemanje pisanj je bil sklep sodišča I U 1567/2017-5 z dne 15. 11. 2017 vročen dne 28. 11. 2017, ko je začel tudi teči rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe, o čemer je bila tožeča stranka tudi obveščena. Začasna zastopnica, upravičena za sprejemanje pisanj, je v tem odstavku naveden sklep poslala tožeči stranki skupaj z dopisom z dne 28. 11. 2017. V dopisu je tožeči stranki pojasnila, koga lahko imenuje za pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, jo opozorila na začetek teka rokov za odpravo teh pomanjkljivosti ter na pravne posledice nepravočasne odprave pomanjkljivosti tožbe v skladu z izrekom sklepa. Iz vročilnice v spisu je razvidno, da je tožeča stranka navedeni sklep prejela dne 30. 11. 2017. 7. Sodišče je dne 11. 12. 2017 prejelo vlogo tožeče stranke, v kateri le-ta sodišče obvešča, da ni zmožna najeti svojega pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji.

8. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da ni zmožna najeti svojega pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji, sodišče ugotavlja, da je navedba pavšalna in povsem nekonkretizirana, posledično pa je sodišče niti ne more preizkusiti. Tožeča stranka namreč ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj ni navedla dejstev, niti preložila dokazov o zatrjevani nezmožnosti najema pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji. Na tem mestu sodišče še dodaja, da je odziv tožeče stranke v predmetnem primeru po vsebini identičen odzivu drugih tožečih strank v zadevah verifikacije deviznih vlog, v katerih so se tožeče stranke v tožbi prav tako sklicevale na Združenje kot kontaktni naslov. Sodišče poudarja, da se je tožeča stranka na poziv sodišča z navedbo o nezmožnosti najema pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji odzvala, kljub temu, da je sodišče, kot predhodno pojasnjeno pod točko 4 obrazložitve tega sklepa, Združenju posredovalo ustrezna pojasnila glede zakonske ureditve v zvezi s postavitvijo pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji, nenazadnje pa tudi kljub jasnemu pojasnilu začasne zastopnice o osebah, ki so lahko imenovane za pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, v spremnem dopisu z dne 28. 11. 2017. 9. Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je iztekel z dnem 28. 12. 2017, tožeča stranka pa do tega dne, niti kasneje do izdaje tega sklepa, ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče v zgoraj navedenem sklepu. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.