Jedro

Zakon v tretjem odstavku 44. člena ZPP sodišču nalaga, da o vrednosti spornega predmeta odloči na hiter in primeren način. Postavljanje izvedenca v tej fazi postopka bi bilo preveč zamudno. Določitev vrednosti spora s strani sodišča je pomembna z vidika stvarne pristojnosti sodišča, tudi določitve višine sodnih taks v postopku in odvetniških nagrad, ne pomeni pa še odločanja o glavni stvari. Resnična vrednost prenesenih solastniških deležev, z vidika presoje fiktivnosti izpodbijane prodajne pogodbe, bo v nadaljevanju postopka še lahko predmet ugotavljanja na različne načine (tudi z izvedencem). Kljub temu bi se moralo sodišče prve stopnje o pravilnosti določene vrednosti spora prepričati in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Tožnikov pravni interes ni vedno enak ekonomskemu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 220.000,00 EUR nadomesti z zneskom 50.000 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne ter se sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da vrednost spornega predmeta znaša 220.000,00 EUR (I. točka izreka), da Okrajno sodišče v Brežicah ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi (II. točka izreka) in da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi pristojnemu Okrožnemu sodišču v Krškem (III. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik in predlaga razveljavitev sklepa. Pojasnjuje, da je ob vložitvi tožbe upošteval vrednost nepremičnin, kot izhaja iz ocene GURS. Priznava, da je ta najbrž res malo prenizka, a je v vsakem primeru določitev vrednosti 1/2 solastniškega deleža v višini 220.000 EUR absolutno pretirana. Izpostavlja, da ima prva toženka v zemljiški knjigi vpisano pravico brezplačnega dosmrtnega stanovanja. Vinske kleti s stanovanjskimi prostori se prodajajo za največ 50.000 EUR in to bremen proste. Kupec z nakupom ni pridobil zase prav ničesar in glede na določila pogodbe za časa svojega življenja nepremičnin niti ne bo mogel uporabljati. Šlo je za fiktiven prenos solastniškega deleža, saj ima prva toženka prepoved dostopa do teh nepremičnin. Tožnik dopušča, da znaša vrednost prenesenega solastniškega deleža več kot 20.000 EUR in da bi lahko bila podana stvarna pristojnost Okrožnega sodišča v Krškem, vendar nikakor ne drži, da bi ta vrednost znašala 220.000 EUR. Predlaga, da sodišče postavi izvedenca oziroma cenilca, ki naj oceni vrednost obremenjenega solastniškega deleža. Iz tega bo tudi razvidno, da je izpodbijana pogodba fiktivna.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške.

4. Pritožba zoper I. točko izreka je utemeljena, pritožba zoper II. in III. točko izreka ni utemeljena.

5. Tožnik je vložil tožbo zaradi ugotovitve ničnosti kupne pogodbe, ki sta jo sklenila toženca. Ob tem je navedel vrednost spornega predmeta 18.096,24 EUR. Navajal je, da po oceni GURS sporne nepremičnine niso vredne niti 20.000 EUR. Toženca sta v odgovoru na pritožbo ugovarjala navedeni vrednosti spornega predmeta in s tem stvarni pristojnosti okrajnega sodišča. Po izpodbijani kupoprodajni pogodbi namreč znaša vrednost nepremičnin 220.000 EUR. Od te vrednosti je bil tudi odmerjen in plačan davek. V odgovoru na tožbo sta še pojasnila, kako so se sporne nepremičnine v zadnjih letih spreminjale (zgrajeni sta bili dve novejši stanovanjski stavbi), ter priložila več fotografij nepremičnin in zaslonske posnetke primerljivih oglasov za nepremičnine.

6. Ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Če v tem primeru tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. O tem takoj odloči na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP).

7. Bistvo pri določitvi vrednosti spornega predmeta v primeru nedenarnih zahtevkov je v tem, da ima tožeča stranka pravico, da svoj interes sama oceni, s tem ko v tožbi navede vrednost spornega predmeta. Njen pravni interes ni vedno enak ekonomskemu, vendar ne more biti poljuben, kolikor sproži vprašanje o stvarni pristojnosti. V tem primeru se dispozicija tožeče stranke umakne oceni sodišča, ki se na primeren način prepriča o vrednosti spornega predmeta.

8. Okrajna sodišča so pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000 EUR (prvi odstavek 30. člena ZPP), sicer so pristojna okrožna sodišča (prvi odstavek 32. člena ZPP). Tožnik ugotovitvi, da vrednost spornega predmeta presega 20.000 EUR, pravzaprav ne nasprotuje. Ugovarja le določeni vrednosti (220.000 EUR). Ob vložitvi tožbe je navedel vrednost spora 18.096,24 EUR in se pri tem skliceval na oceno GURS, a tega ni z ničemer izkazal (ni priložil niti izpiska GURS). Na drugi strani sta toženca svojo oceno vrednosti spornega predmeta v višini 220.000 EUR podkrepila z navedbami o novo zgrajenih stavbah na zemljišču in vlaganjih, s predloženo prodajno pogodbo ter s fotografijami nepremičnin.

9. Tretji odstavek 44. člena ZPP sodišču nalaga, da o vrednosti spornega predmeta odloči na hiter in primeren način. Postavljanje izvedenca v tej fazi postopka bi bilo preveč zamudno. Določitev vrednosti spora s strani sodišča je pomembna z vidika stvarne pristojnosti sodišča, tudi določitve višine sodnih taks v postopku in odvetniških nagrad, ne pomeni pa še odločanja o glavni stvari. Resnična vrednost prenesenih solastniških deležev, z vidika presoje fiktivnosti izpodbijane prodajne pogodbe, bo v nadaljevanju postopka še lahko predmet ugotavljanja na različne načine, tudi z izvedencem. Kljub temu bi se moralo sodišče prve stopnje o pravilnosti določene vrednosti spora prepričati in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Kot je pritožbeno sodišče že zgoraj izpostavilo, tožnikov pravni interes ni vedno enak ekonomskemu, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje svojo oceno vrednosti spornega predmeta oprlo ravno na takšno enačenje pravnega interesa z ekonomskim. Pri določitvi vrednosti nedenarnega zahtevka njegova vrednost ni avtomatično enaka vrednosti nepremičnine, temveč gre le za oceno pravnega interesa tožeče stranke za uspeh v pravdi.1

10. V obravnavani zadevi ima tožnik interes, da se ugotovi ničnost prodajne pogodbe med tožencema. Navajal je, da želi tožnica s tem, ko si je v pogodbi ob prodaji svojega polovičnega deleža izgovorila pravico brezplačnega dosmrtnega stanovanja, zaobiti prepoved približevanja, ki ji je bila izrečena, hkrati pa tudi preprečiti, da bi tožnik ob delitvi skupnega premoženja uveljavljal večji delež na nepremičninah. Ocene tožnikovega interesa za odločitev o zahtevku tako ni mogoče enačiti z vrednostjo nepremičnin, ki so predmet sporne prodajne pogodbe. Poleg tega sodišče prve stopnje pri oceni njihove vrednosti ni upoštevalo, da gre za prodajo zgolj polovičnega deleža na nepremičninah, da v njih živi tožnik (kot lastnik do polovičnega deleža) in da so s sklenjeno prodajno pogodbe obremenjene tudi s toženkino pravico dosmrtnega brezplačnega stanovanja. Hiše iz oglasov, ki sta jih predložila toženca, se prodajajo za ceno od 85.000 EUR do 205.000 EUR, pri tem pa ni razvidno, da bi bile obremenjene na podoben način kot sporne nepremičnine. Določena vrednost spora v znesku 220.000 EUR je tako vsekakor previsoka. Pritožbeno sodišče jo ob upoštevanju vseh okoliščin ocenjuje na 50.000 EUR.

11. Ključno je, da vrednost spora tudi po spremembi znaša več kot 20.000 EUR, ki je v premoženjskih sporih ločnica med stvarno pristojnostjo okrajnih in okrožnih sodišč. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o svoji nepristojnosti in odstopu zadeve pristojnemu okrožnemu sodišču pravilna.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da znaša vrednost spora 50.000 EUR. Sicer je pritožbo zavrnilo ter izpodbijani sklep skladno z 2. točko 365. člena ZPP v II. in III. točki izreka potrdilo.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 151. člena ZPP.

1 Prim. VSL Sklep II Cp 1418/2020.