Jedro

Pravdno sodišče pri ugotavljanju odgovornosti udeležencev za prometno nesrečo ni vezano na odločbo sodnika za prekrške, čeprav temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, ki je bil obravnavan že pri sodniku za prekrške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 5.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2002 do plačila. Hkrati je tožniku naročilo, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 35,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Sodišču očita, da njegove tožbe ni obravnavalo in da ni imelo nobene obravnave. S tožbo je zahteval izpolnitev zavarovalne pogodbe, sklenjene s toženo stranko. Izplačati bi mu morala odškodnino po zavarovalni polici voznice S. M., po zavarovanem vozilu njenega moža. Sodišču očita, da je na obravnavi 16.6.2010 kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; ZPP s spremembami; ZPP), ker bi mu po 284. členu ZPP moralo omogočiti, da začne obravnavo s podajanjem tožbe, tožena stranka pa bi odgovarjala na njegove navedbe iz tožbenega zahtevka. Navaja, da je bil „zoper njega uveden kazenski postopek z zaslišanjem njega kot obtoženca in zaslišanjem prič, čeprav je kazenski postopek bil že končan po sodniku za prekrške J. D. z dne 11.11.2004.“ Ugotovljeno je bilo, da za nesrečo ni bil kriv in je bila zadeva ustavljena. Sodišče je kršilo njegove osnovne pravice zagotovljene z Ustavo RS in načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Ima uradni dokument sodnice za prekrške, da za prometno nesrečo 4.11.2002 ni kriv. Odločba sodnice za prekrške je verodostojna listina, ker jo je izdal pristojen sodni organ. Trdi, da „izplačilo škode in sklep Okrajnega sodišča slonita na nični zavarovalni pogodbi, sklenjeni med njim in zavarovalnico T., d.d..“ in opozarja, da mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na ničnost zavarovalne pogodbe. Pojasnjuje, da je kot lastnik motornega vozila moral na podlagi obveznega zavarovanja v prometu skleniti zavarovalno pogodbo pri toženi stranki. Nedopustno je, da tožena stranka domnevnemu oškodovancu plača škodo po njegovi zavarovalni polici, čeprav ZOZP določa, da mora oškodovanec vložiti tožbeni zahtevek zoper zavarovalnico. To pomeni, da bi oškodovanka M. S. morala vložiti tožbo pri pristojnem sodišču v Ljubljani in bi bilo šele iz sodbe po tej tožbi razvidno, kdo od udeležencev je bil kriv za prometno nesrečo in komu pripada odškodnina. Z. T. je zato domnevni oškodovanki protipravno izplačala škodo. Sodišče prve stopnje pa z izdano sodbo potrjuje, da je zavarovalnica pravilno izplačala škodo domnevni oškodovanki. Navaja, da je „ugotovitev okrajnega sodišča po sodnici M. L. H., katera s svojo sodbo potrjuje, da je Z. T. upravičeno izplačala škodo oškodovanki po AO pogojih, češ da sem jaz izgubil zavarovalne pravice, so nične, kar potrjuje 942. člen OZ, ki pravi, da so nična določila zavarovalnice o izgubi zavarovančevih pravic“. V pritožbi niza razloge, zakaj je pogodba sklenjena med njim in Z. T. nična ter kakšne so obveznosti in odgovornosti zavarovalnice. Zaključuje, da sta oškodovanec in potnik v javnem prometu dolžna po sodni poti dokazati, da je odgovoren za prometno nesrečo, z vložitvijo tožbe pri pristojnem sodišču v Ljubljani.

2. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku uveljavljanim s tožbo 2.11.2005 (tožbeni zahtevek je zavrnilo). Njegovo utemeljenost je presojalo na podlagi uveljavljanega kasko zavarovanja, kot tudi zavarovanja iz naslova avtomobilske odgovornosti. Protispisen je zato pritožbeni očitek, da sodišče njegove tožbe ni obravnavalo. S trditvijo, da po tožbenem zahtevku ni bilo nobene obravnave si pritožnik prihaja v nasprotje, ko v nadaljevanju pritožbe, sodišču prve stopnje očita nepravilen potek obravnave 16.6.2010. 5. Pritožnik, kot je mogoče razbrati iz njegovega razlogovanja in sklicevanja na zavarovalno pogodbo, ki jo je moral skleniti s toženo stranko na podlagi „obveznega zavarovanja“, meri na neodločanje o spremenjenem tožbenem zahtevku. Tožnik je namreč 24.6.2009 (list. št. 76 spisa) tožbo razširil in od tožene stranke zahteval še 61.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi od 1.11.2001, pri čemer je zatrjeval, da je oškodovanki z nezakonitim plačilom iz njegove zavarovalne pravice, tožena stranka „razdrla zavarovalno pogodbo, zato je ista z dnevom izplačila odškodnine postala nična po členu 92 OZ.“ Pritožnik je očitno spregledal, da sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dovolilo, o čemer je odločilo s sklepom 23.10.2009, ki je postal pravnomočen 9.1.2010 (list. št. 82 spisa). Posledično sodišču prve stopnje ni bilo treba o spremenjenem tožbenem zahtevku odločati meritorno. Glavnina pritožbenih trditev se nanaša na prikazovanje utemeljenosti spremenjenega tožbenega zahtevka, zato pritožbeno sodišče nanje ne bo odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

6. Tožnik razen očitka nepravilne uporabe 284. člena ZPP, obrazloženo ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Če s pritožbeno trditvijo, da bi mu na obravnavi 16.6.2010 sodišče prve stopnje moralo omogočiti, da začne obravnavo s podajanjem tožbe, toženi stranki pa, da bi odgovarjala na njegove navedbe, meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, mu je treba pojasniti, da le-ta ni podana. Določba 284. člena ZPP se nanaša na prvi narok za glavno obravnavo, ki je bil po podatkih spisa v predmetni zadevi opravljen že 16.4.2009. Na obravnavi 16.6.2010 se je glavna obravnava le nadaljevala (pred isto sodnico), zato podajanje tožbe in odgovora nanjo ni bilo več potrebno. Sicer pa tožnik v pritožbi niti ni trdil, da bi očitana kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Ne glede na povedano pa bi tožnik, če je menil, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, moral to na podlagi 286.b člena ZPP uveljavljati takoj (pred zaključkom glavne obravnave).

7. Če s pritožbeno trditvijo, da je že sodnica za prekrške, ki je bila za odločitev pristojna, ugotovila, da za nesrečo 4.11.2002 ni kriv in posledičnim očitkom sodišču prve stopnje, da je kršilo „načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari“, meri na nepravilno uporabo 14. člena ZPP, mu je treba pojasniti, da se moti. Na podlagi 14. člena ZPP je pravdno sodišče, ki je obravnavalo isto dejansko stanje, kot ga je obravnavalo že kazensko sodišče, vezano na ugotovitev kazenskega sodišča (glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v primeru obsodilne sodbe). Povedano drugače, na odločitev sodnika za prekrške, tudi če bi bilo ugotovljeno, kot trdi pritožnik, da za nesrečo ni kriv, pravdno sodišče ni vezano. V predmetni zadevi pa je bil postopek pri sodniku za prekrške ustavljen, ker je pregon zastaral (odločba P-48175/02-07 z dne 11.11.2004) in ni bilo ugotovljeno, kdo je za nesrečo 4.11.2002 kriv.

8. Očitki pritožnika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ničnosti zavarovalne pogodbe sklenjene med njim in Z. T., na katero mora paziti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, se, kljub trditvi, da „izplačilo škode in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani slonita na nični zavarovalni pogodbi sklenjeni med mano in Z. T., d.d.“, očitno nanašajo na zavarovalno pogodbo, sklenjeno na podlagi obveznega zavarovanja, na podlagi katere je tožnik s spremenjenim tožbenim zahtevkom zahteval vrnitev plačanih premij. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ki je na očitano kršitev odgovorilo (dopis 8.12.2010), podlaga odločitve ni pogodba, katere ničnost je tožnik uveljavljal. 9. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov tožbeni zahtevek iz naslova kasko zavarovanja in iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti (zaradi zatrjevanja odgovornosti zavarovanke toženke za nesrečo), pritožnik obrazloženo ne izpodbija.

10. Zahtevek iz naslova kasko zavarovanja je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik ni izpolnil dokaznega bremena o tem, da zavarovalnih pravic iz naslova kasko zavarovanja ni izgubil, ker je vozilo upravljal z ustreznim vozniškim dovoljenjem. Pritožnik ne oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da je v času nesreče 4.12.2002 v Ljubljani imel veljavno bodisi slovensko, bodisi bosansko vozniško dovoljenje. Materialnopravno pravilno je na podlagi splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti kasko zavarovanja AK-92, veljavnih v času nesreče (10. člen), sodišče prve stopnje tožniku odreklo povrnitev škode iz naslova kasko zavarovanja.

11. Zahtevek iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožnik sam povzročil kritično situacijo s kršitvijo cestnoprometnih predpisov (25. člen, 26., člen, 30. člen Zakona o varnosti cestnega prometa – ZVCP), zavarovanki tožene stranke pa kršitve cestnoprometnih predpisov ni mogoče očitati. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je za nesrečo kriv sam, ker se je nepravilno priključeval na hitro cesto (ni se priključil na vozni, temveč takoj na prehitevalni pas) in se ni prepričal, če lahko to varno stori glede na prometne razmere (hitrosti ni prilagodil gostoti prometa na cesti), spričo česar je trčil v ustavljajoče (zaradi kolone na prehitevalnem pasu) vozilo zavarovanke tožene stranke, pritožnik oporeka le s sklicevanjem na odločbo sodnika za prekrške. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo (točka 7), s takim ugovorom ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev dejanskega stanja upravičeno izvajalo dokazni postopek (zaslišalo je tožnika, zavarovanko toženke, pregledalo listinsko dokumentacijo …) in ni, kot trdi pritožnik „uvedlo kazenski postopek, čeprav je bil že končan pri sodniku za prekrške 11.11.2004“.

12. Iz razlogov sodbe je jasno razvidno, da tožnik zaradi izgube zavarovalnih pravic ni upravičen do zavarovalnine iz naslova kasko zavarovanja. Nerazumljivo je, na kakšni podlagi tožnik sklepa, da je „s sodbo potrjeno, da je zavarovalnica upravičeno izplačala škodo oškodovanki, češ da je izgubil zavarovalne pravice“. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem upravičenosti ali neupravičenosti odškodnine, izplačane za škodo v prometni nesreči 4.11.2002 oškodovanki M. S., ni ukvarjalo.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil.