Jedro

Udeleženec samoupravnega sporazuma v pravdi ni zatrjeval ustreznih dejstev, ki na podlagi samoupravnega sporazuma vplivajo na rok vračila združenih sredstev, zato mora izpolniti prevzeto obveznost, to je vrniti revalorizirano vrednost združenih sredstev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba (prvi in tretji odstavek izreka) sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 39.450,00 SIT, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 1,003.560,81 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1995 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek za plačilo zamudnih obresti od vtoževane glavnice za čas od 1.1.1994 do 12.5.1995. Toženi stranki je še naložilo, da mora plačati tožeči stranki 165.599,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožeča stranka se proti zavrnilnemu delu sodbe ni pritožila, tožena stranka pa je pravočasno vložila pritožbo. V njej uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 353. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da ni ugotavljalo, kdaj in če so se stekli pogoji za vračilo sredstev, ki jih je tožeča stranka nakazala toženi stranki na podlagi Samoupravnega sporazuma o medsebojnih razmerjih pri ustvarjanju skupnega dohodka z dne 12.10.1987 - v nadaljevanju SaS (priloga A5). Ta pritožbena trditev ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da razlogi, na katere se je sklicevala tožena stranka v tej pravdi in zaradi katerih naj ne bi imela tožeča stranka pravice do vrnitve vloženih sredstev, niso odločilni. Zato je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki zahtevani znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1995 dalje. Ta znesek pa potrditvah tožeče stranke predstavlja skladno s SaS revalorizirani znesek vloženih sredstev, obračunan na dan 31.12.1993. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ni navedlo konkretne določbe SaS, na katero je oprlo svojo odločitev, vendar pa ta pomanjkljivost ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, saj to predstavlja le pomanjkljivo obrazložitev uporabe materialnega prava. Očitno pa je, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi uporabilo določilo 12. čl. SaS, saj je zaključilo, da tožena stranka ni navedla relevantnih dejstev, ki bi vplivala na obveznost vrniti združena sredstva oziroma na čas, v katerem mora tožena stranka vrniti združena sredstva. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in temelji na določbah SaS. Iz določil prej citiranega sporazuma, ki sta ga sklenili pravdni stranki, jasno izhaja namen strank, to je, da se združena sredstva vrnejo (primerjaj 12. člen, 13. člen in celotno IV. poglavje). Zato tožena stranka ne more uspešno trditi, da so se združena sredstva tožeče stranke zaradi slabih rezultatov poslovanja tožene stranke izničila, kar bi očitno po njenem mnenju predstavljalo ugasnitev njene obveznosti vrniti združena sredstva tožeči stranki. Takšne določbe v SaS ni. Res je, da sta se stranki ob sklenitvi SaS dogovorili, da skupno prevzemata rizike in odgovornosti, ki se nanašajo na skupno poslovanje (23. in 24. čl. SaS) in da se ti skupaj dogovorjeni riziki odražajo tudi v udeležbi tožeče stranke pri skupnem dohodku. Vendar pa iz določb IV. poglavja Sas izhaja, kakšen vpliv imajo eventuelni slabi rezultati poslovanja tožene stranke zaradi skupaj prevzetih rizikov na njeno obveznost vračila združenih sredstev. Združena sredstva se praviloma vračajo v obliki udeležbe na skupnem dohodku (2. odst. 18. čl. SaS).

Kako in koliko se vrača, je določeno v 19. čl. SaS. Določilo 20. čl. SaS, zlasti pa 2. odst. tega člena pa določa obveznost tožene stranke v primeru, da skupni dohodek ni tak, da bi omogočal vrnitev sredstev v višini, določeni v 19. čl. SaS. Po SaS se zaradi slabih rezultatov, ki so posledica skupaj prevzetih rizikov poslovanja, rok vračila združenih sredstev lahko le podaljša (2. odst. 22. čl. SaS), ne spremenijo pa se združena sredstva v nepovratna sredstva. Po določbi 19. čl. SaS je bila obveznost tožene stranke vračati tožeči stranki združena sredstva v obliki udeležbe v skupnem dohodku, tako da bi v letu 1995 bil vrnjen zadnji del revalorizirane vrednosti združenih sredstev. Tožena stranka je bila dolžna vsako leto izdelati obračun in razporeditev skupnega dohodka (primerjaj 1. odst. 21. čl. SaS). Ob takih določbah SaS bi morala tožena stranka, če ustvarjeni skupni dohodek po posameznih letih ni bil tak, da bi bila udeležba na skupnem dohodku ugotovljena v višini vrednosti revaloriziranih sredstev, določenih v 19. čl. SaS, v tej pravdi določno zatrjevati in dokazovati vse elemente, ki so odločilni za obračun udeležbe v skupnem dohodku po posameznem letu. Določno bi morala navesti podatke, odločilne za tak obračun in podatke, odločilne za ugotovitev višine udeležbe na skupnem dohodku po posameznih letih in tudi konkretne podatke iz 2. odst. 20. čl. SaS. Šele na podlagi tako konkretno zatrjevanih dejstev bi bilo mogoče ugotoviti, ali rok za vračilo združenih sredstev ni potekel po osmih letih, kakor je bilo določeno v 12. čl. SaS. Takih konkretnih dejstev pa tožena stranka v pravdi ni zatrjevala. Samo trditev, da je tožena stranka od leta 1992 dalje imela izgubo v poslovanju, glede na zgoraj navedene določbe SaS ne zadostuje. Zato tudi predložitev dokazov (bilanc) brez ustreznih dejanskih trditev nima pomena. Glede na vsebino SaS je tudi nepomembno, ali iz predloženih bilanc izhaja, da tožena stranka ustreznega skladiščnega prostora nima več. Sploh pa tožena stranka to dejstvo prvič zatrjuje šele v pritožbi (1. odst. 496.a čl. ZPP).

Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je rok za vračilo združenih sredstev osem let, kot je bil določen v 12. čl. SaS. Sodišče je tako ugotovilo vsa za to pravdo odločilna dejstva, ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi materialno pravo je pravilno uporabilo, ko je zahtevku tožeče stranke ugodilo, saj mora tožena izpolniti s SaS prevzeto obveznost (1. odst. 17. čl. ZOR).

Pritožbene trditve so tako neutemeljene, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere mora na podlagi 2. odst. 365. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 368. čl. ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je pri odločanju uporabilo določbe ZPP iz leta 1977 skladno s 1. odst. 498. čl. ZPP iz leta 1999. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora povrniti tožeči stranki nastale stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Stroški tožeče stranke predstavljajo priglašeno nagrado za sestavo odgovora na pritožbo in poštne stroške.