Jedro

Toženka ni imela nobene podlage, da bi v konkretni zadevi skozi upravni postopek obravnavala tožnikovo upravičenost do izplačila 20% starostne pokojnine. Uveljavitev izplačila 20 % starostne pokojnine je vezana na zahtevo, ki je tožnik ni podal oziroma tega ni uspel dokazati.

Tožniku na dan 31. 12. 2000 ni bilo mogoče šteti časa opravljanja kmetijske dejavnosti v trajanju treh mesecev in 16 dni kot pokojninske dobe, posledično zaradi česar tožnik na dan 31. 12. 2000 še ni izpolnil pogoja 25 let pokojninske dobe. Ključno, da tožniku ni mogoče šteti spornega obdobja kot pokojninske dobe že od vložitve vloge je dejstvo, da tožnik v tem obdobju dejansko ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Čas obveznega dodatnega zavarovanja, ne glede na to, da je bil s strani delodajalca plačan prispevek, ni mogoče enačiti z zavarovalno ali pokojninsko dobo v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niti z delovno dobo iz 53. člena ZPIZ-1. Ključno je, da se dodana doba upošteva le pri ugotavljanju izpolnitve minimalnih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, nima pa vpliva na odmero pokojninske dajatve. Kot pravilna se tako izkaže ugotovitev, da je tožnik izpolnil pogoje za upokojitev šele s 1. 5. 2016 po 27. členu ZPIZ-2 ob dopolnitvi 53 let in 2 meseca starosti14 in odmernim odstotkom 57,25 %.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 3. 11. 2017 in dokončno odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 23. 1. 2018 ter da je toženka dolžna pri priznanju pravice do starostne pokojnine upoštevati, da je tožnik na dan 31. 12. 2000 izpolnjeval pogoj 25 let pokojninske dobe za priznanje pravice do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in do znižanja starostne meje po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1 tudi po 1. 1. 2001, mu na tej podlagi pravilno priznati pravico do starostne pokojnine, da je toženka dolžna opraviti primerjalni izračun višine pokojnine, do katere je upravičen tožnik na podlagi določil ZPIZ‑1 in ZPIZ‑2 ter mu izplačati razliko med že izplačanimi mesečnimi zneski pokojnine od 1. 5. 2016 dalje in pokojnino, odmerjeno skladno s tožbenim zahtevkom, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska pokojnine, od 1. 5. 2016 dalje do plačila. Zavrnjen je bil podredni tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna pravica do dodane dobe, tudi za čas od 1. 1. 2001 do 30. 11. 2004, od 1. 10. 2010 do 30. 11. 2010, od 1. 1. 2011 do 31. 1. 2011 in od 1. 3. 2011 do 30. 3. 2011 ter da je toženka pri izpolnitvi pogojev tožniku za priznanje pravice do starostne pokojnine dolžna upoštevati celotno dodano dobo za čas od 1. 1. 2001 do 30. 4. 2016 in mu pravilno priznati pravico do starostne pokojnine. Tožbo je v delu, v katerem je tožnik zahteval izplačilo zneska v višini 20 % mesečne pokojnine od 1. 1. 2013 do 1. 5. 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrglo ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo in sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavi izpodbijano sodbo in sklep ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa mu prizna stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba zoper sodbo Sodišče je sprejelo materialnopravno zmotno odločitev, da tožnik na dan 31. 12. 2000 ni izpolnil pogoja 25 let pokojninske dobe, zaradi česar ni pridobil pravice do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in znižanjem starostne meje v skladu s četrtim odstavkom 430. člena ZPIZ-1 po predpisih, veljavnih pred ZPIZ‑1 tudi po 1. 1. 2000. Napačno je stališče, da je mogoče v pokojninsko dobo tožnika upoštevati zavarovalno dobo za čas opravljanja kmetijske dejavnosti šele od dneva plačila prispevka dalje (po odločbi dne 7. 3. 2001), saj gre za čas opravljanja kmetijske dejavnosti za zavarovalno dobo, ki je bila dopolnjena pred 1. 1. 2001, skladno z določilom 202. člena ZPIZ/92. Tožnik je v obdobju od 1. 7. 1979 do 31. 8. 1979 in od 1. 7. 1980 do 31. 8. 1980 opravljal kmetijsko dejavnost kot edini poklic. Takrat veljavni ZPIZ/72 je določal, da se v pokojninsko dobo zavezancem kmetom iz 7. člena tega zakona šteje tudi čas prejšnjega opravljanja kmetijske dejavnosti, če za kritje obveznosti, nastalih s tem vštevanjem plačajo prispevek v obsegu in na način kot ga določi skupnost. To obdobje se šteje kot zavarovalna doba in se vrednoti po takrat veljavnih predpisih, če so bili za to obdobje plačani predpisani prispevki. To ne pomeni, da se zavarovalna doba všteje v pokojninsko dobo s trenutkom plačila prispevkov kot to velja za dokupljeno dobo za čas študija, za čas služenja vojaškega roka ali za čas prebit, zunaj zavarovanja zaradi nege in varstva otroka. Ta obdobja postanejo del zavarovalnega obdobja šele na način, po postopku ter ob pogojih plačila prispevkov. Stališče, da se čas opravljanja samostojne dejavnosti pred 1. 1. 1983 všteje v zavarovalno dobo šele z dnem plačila prispevkov, je zmotno. ZPIZ-1 je v 420. členu določal, da se obdobje iz 309. člena ZPIZ-1 šteje v zavarovalno dobo, če je plačan prispevek po 221. členu ZPIZ-1 in ne, ko je plačan prispevek po 221. členu ZPIZ-1. Tožnik je prikrajšan do priznanja vseh pravic na podlagi štetja zavarovalne dobe s povečanjem in znižanjem starostne meje po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1 tudi po 1. 1. 2001. Sodišče je zmotno ugotovilo, da tožnik ni izpolnil pogojev za upokojitev pred 31. 12. 2012. Slednje potrjuje obvestilo o izpolnjevanju pogojev na dan 31. 5. 2012, ko je tožnik dopolnil 40 let pokojninske dobe in 59 let, 3 mesece in 5 dni starosti. ZPIZ-1 je določal, da zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe, v skladu s 402. členom ZPIZ-1 pa je najnižja možna starost za pridobitev pravice do starostne pokojnine v letu 2012 za moškega znašala 53,5 let. Tožnik je do 31. 12. 2012 do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, zato jo lahko uveljavi ali po ZPIZ-1 ali po ZPIZ-2, ne glede na to kdaj je vložil zahtevek za njeno uveljavitev. Tožnik se bo na podlagi primerljivih izračunov odločil, na podlagi katerega zakona se bo upokojil, upoštevajoč najugodnejši izračun. Nepravilno je stališče izpodbijane sodbe, da med strankama sporno vprašanje izpolnitve 25 let pokojninske dobe na dan 31. 12. 2000, ne vpliva na presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe oziroma ne vpliva na višino pokojnine. Višina pokojnine je bila tožniku odmerjena od pokojninske osnove, ob upoštevanju dopolnjene pokojninske dobe v trajanju 40 let brez dokupa oziroma 40 let 4 mesece in 1 dan pokojninske dobe z dokupom. Tudi v kolikor bi bilo pravilno stališče sodišča, da tožniku ni mogoče priznati pravice do pokojnine pred 1. 5. 2015 (prenehanje obveznega zavarovanja), kar je napačno, to vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve toženke najmanj v obsegu višine odmerjene pokojnine. V letu 2012 je bil opravljen poračun plačanih prispevkov za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, za tožnika so bili plačani prispevki obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja na Kapitalski sklad, vendar le za čas od 1. 12. 2004 dalje. Od 1. 1. 2001 do 30. 11. 2004 pa so že vplačana sredstva iz naslova prispevkov za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, ostala na računu pri toženki. Za sporno obdobje plačani prispevki za zavarovalno dobo s povečanjem, se vplačana sredstva po upokojitvi zavarovanca v celoti prenesejo na račun toženke. Nepriznanje pravic na podlagi vplačanih prispevkov za sporno obdobje niti kot pravica do štetja zavarovalne dobe s povečanjem niti kot pravica do dodane dobe pomeni grobo kršitev ustavno zagotovljene pravice tožnika. Pomeni zanikanje načela pravne in socialne države. Zavarovanec lahko pridobi pravico iz obveznega zavarovanja na podlagi plačila prispevkov, v konkretnem primeru pa toženka pri priznanju pravice do starostne pokojnine tožniku ne prizna dobe, pridobljene s plačili prispevkov za sporno obdobje. Poseg v to pravico ni ustavno dopusten, ker za takšno ravnanje ni stvarno upravičenega cilja. Kršena je ustavna pravica iz 33. člena, saj se pravica do pokojnine realizira na podlagi plačil prispevkov. Škodljive posledice ravnanja toženke nosi samo tožnik. Ravnanje toženke je nedopustno in nezakonito. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Pritožba zoper sklep Iz razloga kršitve določil postopka 63. člena ZDSS-1 je napačna odločitev sodišča, da zavrže tožbo v delu, ko je tožnik zahteval izplačilo zneska v višini 20 % mesečne pokojnine v času od 1. 1. 2013 do 1. 5. 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo določila. Nepravilna je ugotovitev, da tožnikov zahtevek na izplačilo 20 % starostne pokojnine v času od 1. 1. 2013 do 1. 5. 2016 ni bil predmet upravnega postopka. Tožnik je pri toženki vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, o kateri je bilo odločeno z odločbo z dne 25. 5. 2016. Z njo je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 802,71 EUR na mesec od 1. 5. 2016 dalje. Zoper prvostopno odločbo je tožnik vložil 7. 6. 2016 pritožbo, ki ji je toženka ugodila in z odločbo z dne 10. 3. 2017 izpodbijano prvostopno odločbo z dne 25. 5. 2016 odpravila ter zadevo vrnila v ponovni postopek in odločanje. V ponovljenem postopku je toženka dne 3. 11. 2017 izdala novo odločbo, s katero je odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 802,17 EUR na mesec od 1. 5. 2016 dalje z uskladitvami. Zoper novo odločbo z dne 3. 11. 2017 je tožnik ponovno vložil pritožbo, vendar je toženka pritožbo kot neutemeljeno zavrnila in v reviziji izpodbijano odločbo z dne 3. 11. 2017 potrdila. Tako v pritožbi z dne 7. 6. 2016 kot v pritožbi z dne 20. 11. 2017 je tožnik zahteval, da se pritožbi ugodi in opravi primerjalni izračun višine pokojnin na podlagi določil ZPIZ-1 in ZPIZ-2 ter med drugim priznajo in izplačajo mesečni zneski v višini 20 % starostne pokojnine, ki mu pripadajo od izpolnitve pogoja za upokojitev (od 31. 5. 2012) dalje vse do dejanske upokojitve (do 1. 5. 2016), skupaj z razliko med izplačano pokojnino in s pokojnino, do katere je upravičen, ob upoštevanju pravic po četrtem odstavku 430. člena ZPIZ-1 ter zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je toženka v ponovljenem postopku v pritožbi tožnika z dne 7. 6. 2016 z odločbo 3. 11. 2017 odločila o priznanju pravice do starostne pokojnine ponovno le od 1. 5. 2016 dalje in z odločbo z dne 23. 1. 2018 pritožbo z dne 20. 11. 2017 in s tem tudi ponovno postavljeni zahtevek tožnika po izplačilu mesečnih zneskov v višini 20 % starostne pokojnine v celoti zavrnila, je tožnik uveljavljal s tožbenim zahtevkom tudi zahtevek na plačilo 20 % starostne pokojnine v času od 1. 1. 2013 do 1. 5. 2016. 5. Toženka je v odgovoru na pritožbo opozorila, da gre pri zavarovalni dobi po odločbi z dne 5. 3. 2001 za zavarovalno dobo, vzpostavljeno na podlagi dokupa zavarovalne dobe, kar potrjuje tudi odločba z dne 5. 3. 2001 ter vsa ostala dokumentacija v upravnem dosjeju. V tem obdobju tožnik ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato le plačilo prispevkov v takšnem primeru učinkuje zgolj za naprej. Gre za vzpostavitev pokojninske dobe šele ob oziroma po plačilu prispevkov. Gre za dokup in ne za pokojninsko dobo na podlagi pokojninsko invalidskega zavarovanja. ZPIZ-1 je po 31. 12. 2012 prenehal veljati in ker pogoji po ZPIZ-1 pri tožniku niso bili nikoli izpolnjeni na dan 31. 12. 2012, ni podlage za uporabo prehodnih določb ZPIZ-1. Temu bi bilo tudi tako, če bi bila tožniku po 31. 12. 2000 priznana zavarovalna doba s povečanjem, saj je potrebno upoštevati minimalni pogoj iz 402. člena ZPIZ-1, ki določa najnižjo upokojitveno starost pri povečanju 12/16 v višini 53,5 let, česar pa tožnik do 31. 12. 2012 ni izpolnil. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odločbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ni ugotovilo. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe in sklepa, ki sta izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

Glede pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe

8. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogovanjem sodišča v 4. točki obrazložitve sodne odločbe, ko je ključno dejstvo za procesno odločitev v tem delu navezalo na odsotnost predsodnega upravnega postopka pri toženki glede priznanja pravice na izplačilo 20 % starostne pokojnine. Kot je pravilno opozorilo sodišče, ni podane procesne predpostavke, opredeljene v 63. členu ZDSS-1. Tožnik bi moral biti z odločitvijo iz predhodnega upravnega postopka prizadet v pravici do izplačila 20 % starostne pokojnine, ki jo je vtoževal v zavrženem delu tožbe. Da bi sodišče lahko presojalo o konkretni pravici iz pokojninskega zavarovanja, bi morala biti pred tem pri toženki vložena zahteva zavarovanca, če se o tej pravici ne odloča po uradni dolžnosti.1 Le-ta bi morala biti dovolj določno opredeljena, da bi lahko tožnik od toženke zahteval postopanje. Pritožbeno sodišče ne more slediti tožnikovemu zatrjevanju, da je zahtevo za priznanje izplačila 20 % starostne pokojnine podal že v pritožbi zoper prvostopno odločbo 7. 6. 2016 in nato spet v pritožbi z dne 20. 11. 2017, saj ob vpogledu v navajani pritožbi, ni mogoče spregledati, da ni bila podana takšna zahteva, ki bi bila podlaga za odločanje toženke. Ni nujno, da je zahteva podana v obliki pripravljenega obrazca, saj bi tožnik pri toženki zahtevo podal opisno. V pritožbi z dne 7. 6. 2016 je tožnik le zatrjeval, da je želel v skladu s ZPIZ-2 ob izpolnitvi pogoja za starostno pokojnino uveljaviti vsaj pravico do izplačevanja 20 % starostne pokojnine in je zahtevo želel podati januarja 2013, vendar ga je referentka odslovila in na informativni izračun z dne 3. 9. 2012 zapisala, da ne izpolnjuje pogoja starostne pokojnine po ZPIZ-2. V pritožbi z dne 20. 11. 2017 je tožnik zahteval izdelavo primerjalnega izračuna višine pokojnine na podlagi določil ZPIZ-1 in ZPIZ-2, da bi se lahko v primeru odločitve za upokojitev po ZPIZ-2, zahteval izplačilo mesečnih zneskov v višini 20 % starostne pokojnine, ki mu pripadajo od izpolnitve pogojev za upokojitev. Navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja zadostne podlage za odločanje toženke o upravičenosti tožnika do izplačila 20 % starostne pokojnine. Tožnik je namreč v pritožbi z dne 20. 11. 2017 le hipotetično pojasnil, da bo v primeru ugodnega primerjalnega izračuna po ZPIZ-2 uveljavil tudi izplačilo 20 % starostne pokojnine. V pritožbi z dne 7. 6. 2016 pa je zatrjeval, da je želel podati vlogo za 20 % starostne pokojnine že leta 2013, pa mu toženka tega ni dopustila. Slednjega tožnik ni dokazal oziroma je to prvič zatrjeval v tej pritožbi. Če mu je toženka leta 2013 neupravičeno zavrnila odločanje o priznanju izplačila do 20 % izplačila starostne pokojnine, bi moral tožnik zahtevati izdajo odločbe oziroma zoper (molk organa) vložiti tožbo in skozi predpisani postopek uveljaviti izplačilo 20 % starostne pokojnine. Toženka tako ni imela nobene podlage, da bi v konkretni zadevi skozi upravni postopek obravnavala tožnikovo upravičenost do izplačila 20% starostne pokojnine. Uveljavitev izplačila 20 % starostne pokojnine je vezana na zahtevo, ki je tožnik ni podal oziroma tega ni uspel dokazati. Ne glede na obrazloženo, pa tožnik, kot bo kasneje pojasnjeno, pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-2, pred 1. 5. 2016 ni nikoli izpolnjeval.2 Pritožba zoper meritorno odločitev v I. in II. točki izreka sodbe

9. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovemu zatrjevanju o materialnopravno zmotni odločitvi sodišča, da tožnik na dan 31. 12. 2000 ni izpolnjeval pogojev 25 let pokojninske dobe, zaradi česar posledično ni pridobil pravice do vštetja zavarovalne dobe s povečanjem in znižanja starostne meje v skladu s četrtim odstavkom 430. člena ZPIZ-1 po predpisih veljavnih pred ZPIZ‑2 tudi po 1. 1. 2001. Sodišče se je do tega vprašanja poglobljeno opredelilo v 12. točki obrazložitve sodbe. Izpolnjevanje pogoja 25 let pokojninske dobe na presečni dan3 je ključno dejstvo, ki bi tožniku omogočilo pravico do vštetja zavarovalne dobe s povečanjem in znižanjem starostne meje po predpisih, veljavnih pred ZPIZ-1. Posledično bi postala pravno relevantna tudi vsa ostala vprašanja v zvezi z izpolnjevanjem pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine že pred 31. 12. 2012. Šele v primeru izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, bi tožnik imel pravico izbire do uveljavitve pravice do starostne pokojnine ali po ZPIZ-1 ali po ZPIZ-2. Posledično bi bila utemeljena tožnikova zahteva za izdelavo primerjalnih izračunov po ZPIZ-1 oziroma ZPIZ-2, kar bi mu omogočilo možnost odločanja.

10. Sodišče je v 12. točki obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da se zavarovalna doba za čas opravljanja kmetijske dejavnosti v obdobju od 1. 7. 1979 do 31. 8. 1979 in v obdobju od 1. 7. 1980 do 31. 8. 1980 šteje v pokojninsko dobo samo pod pogojem plačila prispevkov in to šele od dne plačila prispevkov dalje.4 Tožnik je bil o pravnih posledicah plačila prispevka5 obveščen že v sami odločbi.6 Ustrezno je sklicevanje sodišča na pritožbeno prakso,7 iz katere je razvidno, da so v primeru naknadnega plačila prispevkov izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice obveznega zavarovanja šele s plačilom dolga (ex nunc) in ne veljajo za nazaj. Upoštevajoč navedeno je bistveno, da tožniku na dan 31. 12. 2000 ni bilo mogoče šteti časa opravljanja kmetijske dejavnosti v trajanju treh mesecev in 16 dni kot pokojninske dobe, posledično zaradi česar tožnik na dan 31. 12. 2000 še ni izpolnil pogoja 25 let pokojninske dobe. Ključno, da tožniku ni mogoče šteti spornega obdobja kot pokojninske dobe že od vložitve vloge je dejstvo, da tožnik v tem obdobju dejansko ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje.8 Tožnik med drugim zmotno primerja in enači različne pravne položaje.9 Plačilo prispevkov v tej zadevi lahko učinkuje zgolj za naprej, zato gre za vzpostavitev pokojninske dobe šele po plačilu prispevkov.10

11. Zaradi pravilnosti odločitve o učinku plačila konkretnih prispevkov le od 7. 3. 2001 dalje, tožnik ni upravičen do nadaljnjih uveljavljanih pravic; do vštetja zavarovalne dobe s povečanjem in do znižane starostne meje po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Zaradi navedenega je nepotrebna nadaljnja razlogovanje in presoja pritožbenih navedb v tej smeri.

12. Materialno zmotno je pritožnikovo zatrjevanje o izpolnjevanju pogojev tožnika za upokojitev pred 31. 12. 2012. Pritožnik se pri tem sklicuje na dejstvo,11 ki je bilo v predhodni točki obrazložitve izpodbito. ZPIZ-1 je res določal, da zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če dopolni 40 let pokojninske dobe,12 vendar je bil tožnik na dan 31. 12. 201213 star le 49 let, 10 mesecev in 14 dni. Starostnega pogoja tožnik, kot je pravilno pojasnilo sodišče v 13. točki obrazložitve sodne odločbe, ni izpolnil. Zaradi zgoraj obrazloženega ne obstoji možnost izbire med odmero pokojnine po ZPIZ-1 in ZPIZ-2 in je neutemeljena tožnikova zahteva za izplačilo razlike med že izplačanimi zneski pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino.

13. Nepravilno je pritožnikovo razlogovanje o napačno ugotovljeni višini starostne pokojnine, saj je sodišče v 10. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da čas obveznega dodatnega zavarovanja, ne glede na to, da je bil s strani delodajalca plačan prispevek, ni mogoče enačiti z zavarovalno ali pokojninsko dobo v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niti z delovno dobo iz 53. člena ZPIZ-1. Ključno je, da se dodana doba upošteva le pri ugotavljanju izpolnitve minimalnih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, nima pa vpliva na odmero pokojninske dajatve. Kot pravilna se tako izkaže ugotovitev, da je tožnik izpolnil pogoje za upokojitev šele s 1. 5. 2016 po 27. členu ZPIZ-2 ob dopolnitvi 53 let in 2 meseca starosti14 in odmernim odstotkom 57,25 %.

14. Potrebno je izpostaviti, da je toženka že v upravnem postopku zaradi tožnikovega zatrjevanja o dopolnjenosti 25 let pokojninske dobe na 31. 12. 2000, izvedla obširni in poglobljeni ugotovitveni postopek.15 Ugotovitve je prvostopno sodišče štelo kot pravilne in jih tudi dovolj argumentirano obrazložilo, zaradi česar se do njih pritožbeno sodišče ponovno ne opredeljuje, saj soglaša z vsem pojasnjenim v 14. in predvsem v 18. točki obrazložitve sodne odločbe. Ker je bila polica o vključenosti tožnika v obvezno dodatno pokojninsko oziroma poklicno zavarovanje 30. 7. 2001 razveljavljena,16 so bili posledično vsi plačani prispevki vrnjeni delodajalcu A.17 Morebitno napačno postopanje pri obračunu prispevkov, kot pravilno opozori sodišče, ne daje podlage za priznanje pravic, ki zavarovancu po zakonu ne pripadajo, temveč lahko predstavlja le podlago za ugotavljanje morebitne odškodninske odgovornosti toženke.18

15. Tožnik zatrjevano dejstvo izpolnitve 25 let pokojninske dobe na dan 31. 12. 2000 zmotno dokazuje z izpisom iz matične evidence 25. 5. 2016. Iz izpisa je sicer razvidno, da je tožnik do 31. 12. 2000 imel 25 let pokojninske dobe. Vendar kot pravilno pojasni sodišče v 12. točki obrazložitve, zaradi stališča o vštevanju zavarovalne dobe opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobe šele po plačilu prispevka odločbe z dne 6. 3. 2001, izpis prikazuje le stanje iz matične evidence, ki je nastalo po upoštevanju kasnejšega dejstva plačila prispevka za dokupa zavarovalne dobe z opravljanjem kmetijske dejavnosti. Na presečni datum19 tožnik ni imel izpolnjenih pogojev pokojninske dobe. Podlaga za ključno ugotovitev, da ni uporabljiva prehodna in končna določba ZPIZ-2, je dejstvo, da tožnik po ZPIZ-1 ni izpolnil pogojev do 31. 12. 2012, po tem datumu pa je ZPIZ-1 prenehal veljati.20

16. Neupoštevno mora ostati tudi pritožnikovo zatrjevanje krivde toženke za pozno izdajo odločbe o plačilu prispevkov,21 zaradi česar je tožnik „zamudil“ s „pravočasnim“ plačilom prispevka, še v času veljavnosti ZPIZ-1. Tožnik, ki je vložil zahtevo za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo šele zadnji mesec veljavnosti ZPIZ-1, pa še to zgolj iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogoja 25 let pokojninske dobe, toženki ne more pripisati zavlačevanja postopka, ker o zahtevi za plačilo prispevka ni odločila do konca veljavnosti ZPIZ-1, torej še isti mesec.

17. Nenazadnje je sodišče v 15. in 16. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, da ni podana kršitev zatrjevanih ustavnih pravic, saj za priznanje pravice tožnik ni izpolnjeval zakonskih pogojev.

18. Bistveno je, da je bilo s strani A. izkazano, da je tožniku do 31. 12. 2000 pripadala zavarovalna doba s povečanjem 12/16, od 1. 1. 2001 pa obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, saj tožnik na dan 31. 12. 2000 ni imel dopolnjenih 25 let pokojninske dobe, kot je bilo na začetku zmotno tolmačeno, nepotrnjeno z izpisom iz matične evidence z dne 14. 9. 2015, ko je razviden tek zavarovalne dobe s povečanjem do 31. 12. 2000. 19. Ni mogoče pritrditi niti tožnikovemu zatrjevanju o prikrajšanju za plačane prispevke za zavarovalno dobo s povečanjem,22 ki naj bi bili po višini povsem enaki kot prispevki za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in da sodba o tem nima razlogov. Sodišče se je v 18. točki argumentirano in povsem razumljivo opredelilo, da je bila tožniku dodana doba upoštevana v obdobjih, za katera so bili prispevki plačani, kar je izkazano z dopisom KaD z dne 24.8.2017.23 Potrebno je ločiti nosilca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in obveznega poklicnega zavarovanja, različen sistem in načela, ki prežemajo posamezno zavarovanje. Zaradi slednjega ne more priti do mešanja oziroma prelivanja ter enačenja plačanih prispevkov za različno zavarovanje.

20. Ker je bilo na ostala obširna pritožbena izvajanja, ki so po vsebini identična razlogovanju tožnika skozi upravni in sodni postopek, že v obrazložitvi sodišča obširno in pravilno odgovorjeno, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju, do njih posebej ne bo opredeljevalo.

21. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi potrebno zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo in sklep (353. člen ZPP).

22. Ob takšnem pritožbenem izidu je na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno odločiti, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožb. 1 Zahteva za izplačilo 20 % starostne pokojnine, je pravica, o kateri toženka odloča na podlagi zahteve. 2 Tožnik bi moral zahtevani pogoj pokojninske dobe za priznanje pravic iz 39.a člena izpolniti pogoj dopolnjene pokojninske dobe, brez dodane dobe iz drugega odstavka 202. člena ZPIZ-2 (40 let pokojninske dobe brez dokupa). Ko je ta pogoj izpolnil, pa je že uveljavil pravico do starostne pokojnine. 3 31. 12. 2000. 4 Na podlagi odločbe dne 5. 3. 2001 je tožnik 7. 3. 2001 plačal odmerjene prispevke in od dneva plačila prispevkov, mu je toženka obdobje, v katerem je opravljal kmetijsko dejavnost kot edini poklic vštela v pokojninsko dobo. 5 Da gre za konstitutiven značaj. 6 V izreku odločbe je odločeno, da gre za priznanje zavarovalne dobe pod odložnim pogojem plačila prispevkov. 7 Psp 255/2020 VDSS, Psp 291/2015 in Psp 476/2007. 8 Zavarovanec je po podatkih matične evidence, vodene s strani toženke, v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen šele od 1. 7. 1982 dalje. 9 Ko so bile osebe vključene v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, le prispevki niso bili plačani. 10 Obstoj zavarovalne dobe, ki se všteva v pokojninsko dobo, predstavlja enega najpomembnejših pogojev za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. 11 Vštetje zavarovalne dobe opravljanja kmetijske dejavnosti, za katero so bili dne 7. 3. 2001 plačani prispevki in posledično štetje zavarovalne dobe s povečanjem in pravice do znižanja starostne meje skladno s četrtim odstavkom 430. člena ZPIZ‑1. 12 V skladu s 402. členom ZPIZ-1 je najnižja možna starost za pridobitev pravice do starostne pokojnine v letu 2012 za moškega 53,5 let. 13 V času veljavnosti ZPIZ-1. 14 Upoštevaje znižanja starosti zaradi zavarovalne dobe s povečanjem in 40 let pokojninske dobe brez dokupa oziroma 40 let, 4 mesece in 1 dan pokojninske dobe, vključujoč pokojninsko dobo, ki ni pokojninska doba brez dokupa ter 2 leti, 9 mesecev in 8 dni dodane dobe. 15 Zaradi katerega je prišlo do odprave odločbe z dne 25. 5. 2016 in vrnitev zadeve v ponovni postopek in odločanje prvostopnemu organu z odločbo z dne 10. 3. 2017. 16 Ker naj bi tožnik na dan 31. 12. 2000 imel več kot 25 let pokojninske dobe, upoštevajoč zakonodajo, pomeni, da ni več upravičen do štetja zavarovalne dobe s povečanjem. 17 Toženka je nosilka obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne pa tudi obveznega poklicnega zavarovanja. 18 Bistveno je, da gre za upoštevno povečanje zavarovalne dobe 12/16 zgolj do 31. 12. 2000, naprej pa ne, ne glede na morebitno napako, ki naj bi se zgodila pri delodajalcu tožnika. 19 Dne 31. 12. 2000. 20 Pogoji po ZPIZ-1 pri tožniku ne bi bili nikoli izpolnjeni, tudi ob upoštevanju dodane dobe iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega oziroma poklicnega zavarovanja, saj tožnik ni izpolnjeval že pogoja minimalne starosti. 21 Dne 6. 3. 2001. 22 Za obdobje od 1. 1. 2001 do 30. 11. 2004. 23 Specificirano in določno so opredeljena obdobja plačanih prispevkov.