Jedro

V primeru nezakonitega poseganja v prostor je možno vedno zahtevati odstranitev objekta, če ni možna izdaja lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo urbanistične inšpekcije Inšpektorata občine ... z dne 9.11.1992 in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. Prvostopenjski inšpekcijski organ je namreč z izpodbijano odločbo odredil, da morata tožnika v roku 15 dni po prejemu odločbe odstraniti drvarnico v leseni izvedbi tlorisnih izmer 7 m x 5 m, 15 m severovzhodno od stanovanjske hiše ... 13 in 10 m zahodno od investitorjevega kmečkega gospodarskega poslopja, ki jo gradita na zemljišču s parc. št. 878 in vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Tožena stranka je odločbo prvostopnega organa odpravila zato, ker je ugotovila, da je ta izdal odločbo v nasprotju z določili 208. in 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Kljub odpravi odločbe prvostopnega organa tožeči stranki z odločitvijo tožene stranke ne soglašata, saj menita, da sta oba upravna organa tako prvo kot drugostopenjski organ kršila določbe upravnega postopka in napačno uporabila materialno pravo glede na to, da je predmet spora provizorični objekt, ki je bil postavljen že pred 27.leti. Menita, da se po 27. letih ne more zahtevati uskladitev gradnje drvarnice, ampak bi bilo možno samo v civilnem postopku zahtevati prestavitev te drvarnice zaradi ugotovitve, da ne stoji na zemlji tožnikov. Zato upravni postopek po njunem mnenju ne pride v poštev in bi bilo potrebno postopek na gradbeni inšpekciji iz teh razlogov ustaviti. Zato predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala na podlagi določil 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 - ZUN), ki določa, da v primerih, ko se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja, ali brez potrdila na zemljišču, kjer po zakonu ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta, ne glede na gradbeno fazo odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na investitorjeve stroške. Če investitorja ni mogoče ugotoviti, se objekt odstrani na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Glede na določbe, da se objekt ali del objekta odstrani ne glede na gradbeno fazo, ni utemeljen ugovor tožečih strank, da za že zgrajene objekte in po poteku določenega časa ni mogoče odrediti odstranitve objekta, ampak da je to možno samo v civilnem postopku. V primeru nezakonitega poseganja v prostor na zemljišču, kjer sploh ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja, je možno vedno zahtevati odstranitev objekta oziroma dela objekta, zato je odločitev tožene stranke glede tega pravilna in zakonita.

Tudi sicer ugotavlja sodišče, da je tožena stranka odločila pravilno. Po ugotovitvi, da je prvostopni organ nepopolno ugotovil dejansko stanje, je pravilen tudi zaključek, da sta izrek izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa in njena obrazložitev v nasprotju, kar nedvomno pomeni kršitev določbe 208. in 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Zato je prvostopnemu organu tudi pravilno naložila, da ponovno ugotavlja dejansko stanje in o stvari ponovno odloči. Pri tem je tudi pravilno uporabila določbo 2. odstavka 242. člena ZUP.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).