Jedro

Namen začasne odredbe v postopku denacionalizacije je zavarovanje obstoječega stanja oz. obsega premoženja zavezanca; za izdajo zadostuje, da je zahtevek verjetno izkazan. Oblika vrnitve premoženja je stvar nadaljnjega postopka in ne vpliva na izdajo začasne odredbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Komiteja za urejanje prostora občine ... z dne 15.3.1993, izdanim na podlagi 10. in 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nad. ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92), s katerim je bilo tožeči stranki začasno prepovedano (do pravnomočne rešitve zahteve za denacionalizacijo), lastninsko preoblikovanje podjetja v delu, ki obsega poslovni prostor v pritličju in kleti v izmeri 60 m2 v hiši ..., vpisani v vl. št. 267. V obrazložitvi navaja, da je obravnavani poslovni prostor bil podržavljen na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč M.R., ki je bil ob podržavljenju jugoslovanski državljan. Nepremičnina v naravi obstoja, zavezanec za njeno vrnitev pa je pravna oseba, s čemer je dejanska in pravna podlaga za predlagano začasno odredbo po vsebini in obsegu verjetno izkazana.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je od denacionalizacijskega zahtevka in oblike vrnitve premoženja odvisno, kdo je zavezanec. Zato bi organ prve stopnje pred izdajo začasne odredbe moral razčistiti ugovore zavezanca glede 19. člena zakona o denacionalizaciji, ki zajema situacijo, ko vrnitev nepremičnine v naravi ni mogoča. Tožeča stranka ne dvomi, da bo obdržala sporno nepremičnino in tako ne bo ona zavezanec, ampak slovenski odškodninski sklad. Prepričana je tudi, da gostinskega "obrata" ne more vrniti le v delu, kjer se nahaja kuhinja in ena soba, v preostalem delu pa nadaljevati z dejavnostjo, ker to tehnično ni izvedljivo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izdajo začasne odredbe na podlagi 10. in 12. člena ZLPP, izdano v zavarovanje zahtevka na vrnitev spornega poslovnega prostora v naravi po zakonu o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/9, 55/92). Po določbi 12. člena cit. zakona pristojni organ lahko z začasno odredbo odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepoveduje razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ter prepove delno ali popolno lastninsko preoblikovanje podjetja.

Za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP zadostuje, da je zahtevek verjetno izkazan. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je vložena zahteva za vrnitev obravnavanega poslovnega prostora, ki je bil podržavljen po zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Sporno tudi ni, da je bil lastnik obravnavanega prostora R.M., ki je v času podržavljanja bil jugoslovanski državljan in da nepremičnina, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, sedaj spada v premoženje tožeče stranke. Zavezanec za vrnitev premoženja pa je pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se vračajo upravičencem (51. člen ZDen). Te odločilne dejanske okoliščine so tudi po oceni sodišča zadostna podlaga za sprejeti sklep, da je verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga predloga na vrnitv sporne nepremičnine, s čemer je bil izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe.

Namen začasne odredbe je zavarovanje obstoječega stanja oziroma obsega premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Zato na odločitev ne morejo vplivati tožbeni ugovori, ki se nanašajo na samo obliko denacionalizacije. Z vprašanjem, ali bo nepremičnino, katere vrnitev predlagatelj zahteva, mogoče vrniti v naravi, pa se bo tožena stranka morala ukvarjati v nadaljnjem postopku denacionalizacije. V obravnavani zadevi pa gre le za zavarovanje zahtevka prejšnjega lastnika nepremičnine po prej navedenih določbah (ZLPP), ki ne bo vplivalo na odločitev o zahtevi za denacionalizacijo.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporabilo kot republiški predpis.