Jedro

Posest je bila v smislu ZTLR zakonita, če je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, ki je bil potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Posest je bila dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni moral vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Dobroverna in lastniška pa je posest (prvi odstavek 27. člena in 28. člen SPZ), če posestnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje; dobroverni lastniški posestnik je, kdor ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik. Biti mora torej v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik. Zmota je opravičljiva, ko posestnik utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice. Dobroverna lastniška posest je torej v bistvenih prvinah enaka dobroverni zakoniti posesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožene oziroma nasprotno tožeče stranke (v nadaljevanju toženca)(1), s katerim sta zahtevala ugotovitev, da sta solastnika skrajnega južnega dela parcele 9/3, k. o. ...(2), ki se začne za spornim zidom na tej parceli, ki sta ga postavili toženi stranki in je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki je priloga in sestavni del te sodbe, označen z rezervirano parc. št. …, k. o. ... (točka I izreka sodbe). Z isto sodbo je ugodilo zahtevku tožnice in tožencema naložilo odstranitev kamnito betonskega podpornega zidu višine 1,2 m in dolžine 1,5 m, ki sta ga postavila na južnem delu nepremičnine z ID znakom 0000-9/3-0 ter vzpostavitev stanja pešpoti na tej parceli. Prepovedalo jima je tudi bodoče posege v lastninsko pravico tožnice na tej nepremičnini (točka II izreka sodbe). Odločilo je še, da sta toženca tožnici dolžna povrniti 1.618,88 EUR stroškov postopka s pripadki (točka III izreka sodbe).

Zahtevek tožencev za ugotovitev solastninske pravice na delu parcele 9/3 je zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da toženca nista izkazala ne zakonite dobroverne posesti in ne dobroverne posesti, ki bi na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) vodila do priposestvovanja lastninske pravice.

Zahtevku tožnice za odstranitev postavljenega betonsko kamnitega zidu in prepoved bodočega vznemirjanja lastninske pravice pa je ugodilo, saj je ugotovilo, da sta toženca zid postavila na del parcele 9/3, ki je v lasti tožnice.

2. Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo toženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku tožencev po nasprotni tožbi ugodeno, zavrnjen pa bo zahtevek tožnice po tožbi, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju vsebine pritožbe ne povzema v celoti, ampak le njene bistvene poudarke, saj se bo do pritožbenih očitkov, ki so za presojo njene utemeljenosti relevantni, opredelilo v odgovoru nanje.

Pritožnika menita, da sodišče vprašanja njune (ne)dobrovernosti ne bi smelo povezati z ugotovitvami, ki se nanašajo na z njune strani predloženo skico. Ta skica bi lahko potrdila dobrovernost, ne more pa dokazovati nedobrovernosti. Tožencema bi moralo biti zato omogočeno, da bi pokazala, katero območje sta imela v posesti od leta 1979 dalje in da dobroverno uporabo dokažeta s pričami. Opozarjata na dejansko nemoteno uporabo, ki je trajala več kot 30 let. Sodišču v zvezi s tem očitata kršitev pravice do sodnega varstva. Kot nelogičen označujeta zaključek sodišča v 15. točki sodbe, ki se nanaša na mejno točko 691, kot zmotne pa ugotovitve sodišča v točki 16 sodbe (da se je toženec seznanil s skico iz leta 1986, da je na spornem delu med obema parcelama P. obstajala ograja in da P. že vsaj od leta 1979 sporne parcele ni štel za svojo). Občina je lastninsko pravico pridobila šele v letu 2003. Pred tem ni izvajala nobenih lastniških upravičenj in v to parcelo ni posegala. O prodaji parcele toženca nista bila obveščena. V postopku ni bilo odgovorjeno na vprašanje, kdaj je tožnici postala znana dejanska lega in obseg parcele. Toženca je kot priposestvovalca v zmoto spravil njun singularni pravni prednik s tem, ko jima je v naravi napačno pokazal meje parcele. Takšna zmota je opravičljiva. Glede obsega prodane parcele med njima nikoli ni bilo spora. Pogodbo med P. in tožencema je potrebno presojati v okviru razmer v letu 1979. Na dobrovernost tožencev ne vpliva morebitno vedenje občine, da toženca uporabljata njeno zemljišče. Na njuno dobrovernost ne vpliva niti dejstvo, da sta toženca ves čas vedela, da območje ob meji med parcelama za pešpot uporabljajo okoliški krajani. Enako velja za parcelacijo leta 1986, pri kateri je šlo za prizadevanje občine, da to pot zagotovi. Dokumenti, ki so nastali leta 1986, ne vsebujejo zarisov, iz katerih bi toženca lahko vedela, kje poteka meja. Pri parcelaciji občina tudi ni delovala kot lastnica. Zmotna je ugotovitev o poteku pešpoti in glede sporov med tožencema in P. 3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Med drugim opozarja, da je bila nepremičnina družbena lastnina in zato priposestvovanje v letu 1979 ni moglo začeti teči. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče, glede na navedbo tožnice v odgovoru na pritožbo, uvodoma ugotavlja, da je bila parc. št. 9/3 v letu 1979, ko naj bi začela potrditvah tožencev teči priposestvovalna doba, družbena lastnina. Gre za trditev tožnice(3), ki je toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje nista prerekala. Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), jih tudi ni potrebno dokazovati. Ugotovi in upošteva jih zato lahko tudi pritožbeno sodišče, saj s tem v ničemer ne posega v pravico strank do izjave(4).

6. Ne glede na predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, v konkretnem primeru dejstvo, da je šlo pri parceli 9/3 za zemljišče v družbeni lastnini, pomeni, da priposestvovanje ni moglo začeti teči pred 25. 7. 1997, ko je bilo sporno zemljišče z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) olastninjeno. Na stvari, ki je družbena lastnina, se namreč lastninska pravica ni mogla priposestvovati (29. člen ZTLR). Vendar pa to, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, na pravilnost odločitve ni vplivalo.

7. V letu 1997, ko je priposestvovanje lahko začelo teči, je veljal ZTLR. Po njegovih določbah (glej 28. člen) je izredno priposestvovanje (na podlagi dobroverne posesti) nastopilo po poteku 20 let, redno priposestvovanje (na podlagi zakonite in dobroverne posesti) pa z iztekom 10 let. V konkretnem primeru se priposestvovalna doba zato do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v nobenem primeru ni iztekla. Po prehodni določbi 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določbe tega zakona. Ta kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (drugi odstavek 43. člena SPZ).

8. Za primere (med katere spada tudi konkretni), ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje zato nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Za čas pred uveljavitvijo SPZ pa mora biti posest dobroverna ali dobroverna in zakonita v smislu določb ZTLR, pri čemer je s prehodno določbo iz drugega odstavka 269. člena SPZ glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobroverno lastniško posestjo po SPZ.(5)

9. Posest je bila v smislu ZTLR zakonita, če je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, ki je bil potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Posest je bila dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni moral vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Dobroverna in lastniška pa je posest (prvi odstavek 27. člena in 28. člen SPZ), če posestnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje; dobroverni lastniški posestnik je, kdor ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik. Biti mora torej v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik. Zmota je opravičljiva, ko posestnik utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice. Dobroverna lastniška posest je torej v bistvenih prvinah enaka dobroverni zakoniti posesti.

10. Posest je dobroverna, če ima posestnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice(6). V konkretnem primeru sta se toženca sklicevala na odločbo Skupščine Občine ... z dne 25. 10. 1979, s katero je bila nanju prenesena pravica uporabe na parceli 9/6 s tem, da sta trdila, da sta bila v opravičljivi zmoti glede obsega te parcele, saj jima je sosed P., ki jima je parcelo dejansko prodal, napačno pokazal njene meje. Takšna odločba sam po sebi sicer ni pomenila podlage za prenos lastninske pravice ampak podlago za prenos pravice uporabe, a je treba upoštevati, da se je z uveljavitvijo ZLNDL pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico. Pravnega naslova, v kolikor bi toženca izkazala, da sta bila glede obsega parcele, na kateri sta pridobila pravico uporabe, v opravičljivi zmoti, jima zato ne bi bilo mogoče odrekati.

11. Tega pa toženca tudi po presoji pritožbenega sodišča nista uspela dokazati oziroma je tožnici uspelo izpodbiti domnevo o njuni dobrovernosti. Toženca sta svojo trditev o obsegu dodeljene parcele opirala na skico (B7) in navajala, da je bila izdelana ob izdaji odločbe o dodelitvi pravice uporabe in da sta se na tej podlagi prepričala, kaj dodeljena parcela obsega in sta jo v tem obsegu tudi uporabljala. V teku dokaznega postopka se je izkazalo, da podatki te skice ne potrjujejo navedb tožencev o obsegu dodeljene parcele. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in teh ugotovitev pritožnika ne izpodbijata), da se opeka in klin (ki naj bi označevala mejo dodeljene parcele) nahajata kar za 3,70 m nižje od spornega zidu. Skica torej potrjuje trditve tožnice, da je bila tožencema parcela 9/6 v letu 1979 dodeljena v obsegu kot to izkazujejo podatki katastra in da toženca s sklicevanjem na skico, spornega dela parcele 9/3 (ki v odločbi ni bila navedena) nista mogla imeti v dobroverni posesti. Te ugotovitve je sodišče prve stopnje pri presoji zatrjevane opravičljive zmote in presoji dobrovernosti utemeljeno upoštevalo, saj gre za oceno dokaza, ki ga je stranka predlagala, sodišče pa izvedlo. Pri tem tudi ne drži, da bi sodišče prve stopnje zaključek o (ne)dobrovernosti oprlo zgolj na skico in da drugih dokazov, ki sta jih toženca predlagala, ni izvajalo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je zaslišalo oba toženca, a je izpovedbo prvega toženca (ki je bil tisti, ki je o zadevi vedel izpovedati) ocenilo za neverodostojno. Pritožbeno sodišče takšni dokazni oceni pritrjuje. Ob dejstvu, je prvi toženec svojo izpovedbo po tem, ko se je seznanil z ugotovitvami glede predložene skice, spremenil, mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tožencema ni omogočilo, da bi obseg parcele v naravi pokazala in s pričami dokazovala dobroverno uporabo. Iz zapisnika ogleda dne 9. 6. 2015 in 15. 10. 2015 izhaja, da je prvi toženec zatrjevani obseg dodeljene nepremičnine pokazal, sodišče prve stopnje pa je dokaz, ki je bil z njune strani predlagan (lastno zaslišanje), tudi izvedlo. Prič, s katerimi bi dokazovala dobroverno uporabo, toženca nista predlagala in jih zato sodišče tudi ni moglo zaslišati. V dokaznem postopku zato sodišče prve stopnje njunih pravic ni kršilo.

12. Sodišče prve stopnje pa presoje, da toženca nista bila dobroverna, ni oprlo zgolj na ugotovitev, da skica njunih navedb ne potrjuje, in na dokazno oceno izpovedbe prvega toženca, ampak tudi na druga ugotovljena dejstva, ki jih je predstavilo v točkah 17 do vključno 19 ter točki 20. Ta dejstva tudi po presoji pritožbenega sodišča narekujejo zaključek, da toženca spornega dela parcele 9/3 vsaj od leta 1986 dalje nista imela v dobroverni posesti. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, saj se z njimi strinja. V nadaljevanju zato odgovarja le še na posamezne (relevantne) pritožbene očitke.

13. To, da sta toženca sporni del parcele 9/3 do postavitve spornega zidu mirno uporabljala, niti ni bilo sporno. A to, ob upoštevanju ostalih okoliščin konkretnega primera, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, ne zadošča za zaključek, da sta to počela v dobri veri, da sta lastnika tega dela zemljišča. 14. Pri točki 691 gre za mejno točko med parcelo 9/3, 1(7) in 9/7 (glej odločbo GU z dne 30. 11. 2011 ter grafični prikaz, priloga A9). Gre torej za mejno točko, ki razmejuje (tudi) parcelo 9/3 in 1, torej sporno zemljišče od zemljišča, ki je bilo tožencema dodeljeno v letu 1979. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno opozorilo, da sta se toženca ob evidentiranju meja in parcelaciji v letu 2011 s to točko strinjala, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča dodatno kaže, da izpovedba prvega toženca o tem, kje se je s sosedom P. dogovoril za mejo, ni verodostojna. Če bi bilo namreč to res, na pokazano mejo ne bi pristal. 15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila toženca seznanjena z delitvijo njune parcele 9/6 v dve parceli (to je parcelo 9/6 in 9/10), ki se je izvedla v letu 1986. Zaključilo je, da sta se zato z odločbo in skico zagotovo seznanila. Ob upoštevanju postopka, ki je bil v letu 1986 predpisan z Navodilom za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel (v nadaljevanju Navodilo)(8), pritožbeno sodišče v to ne dvomi. Ker sta bila toženca imetnika pravice uporabe na parceli, ki se je delila, sta bila stranki postopka (glej 42. in 46. člen Navodila). Morala sta biti vabljena na mejni ugotovitveni postopek, vročala se jima je tudi odločba(9). Skica zamejničenja pa je bila obvezna priloga zapisnika o ugotovitvi oziroma določitvi posestnih meja parcel (glej 31. člen v zvezi z 50. členom Navodila(10)). Ker je že iz same skice jasno razvidno, da se parcela 9/3 zajeda med (novonastali) nepremičnini tožencev (9/6 in 9/10) in nepremičnino soseda P. (9/7), sta toženca že na tej podlagi tudi po mnenju pritožbenega sodišča lahko brez posebnega znanja in preverjanja ugotovila, da parcela, ki jima je bila dodeljena v uporabo, nima meje tam kot sta to trdila v tem postopku.

16. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da sta se zelo verjetno seznanila tudi s potekom meje v naravi. Geodet, ki je vodil mejni ugotovitveni postopek, ju je bil namreč dolžan pozvati, da pokažeta meje svoje parcele, dolžan pa jima je bil pokazati tudi mejo, ki so jo izkazovali podatki katastra (glej 19. in 49. člen Navodila(11)). Ker je bila parcelacija izvedena, nesoglasij glede meje očitno ni bilo. V nasprotnem primeru namreč do parcelacije ne bi prišlo oziroma bi se zunanja severna meja novonastalih parcel (9/6 in 2169/10) spremenila (glej 54. člen Navodila). Pa do tega, kar je iz predloženih grafičnih prilog (A 10 in A15) jasno vidno, ni prišlo: meja med parcelo 9/3 in obema novonastalima parcelama (oziroma prvotno parcelo 9/6) na obeh skicah (torej kopiji katastrskega načrta iz leta 1978 - A 10 in kopiji katastrskega načrta iz leta 1986 - A15) poteka v smeri SZ – JV in ne v smeri V – Z in se parcela 9/3 tudi po izvedeni parcelaciji povsem očitno zajeda med nepremičnino tožencev in nepremičnino soseda P. 17. Glede na izpovedbo priče A. A. in dejstvo, da so parcelo 9/3 že v času, ko sta toženca pridobila pravico uporabe na parceli 9/6, uporabljali prebivalci naselja P. kot pešpot, ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da je P. to parcelo prodal Krajevni skupnosti že v letu 1978 ali 1979, do formalne ureditve pa je prišlo šele v letu 2003. Da je bil prenos lastninske pravice formalno urejen v letu 2003 s sklenitvijo odplačne pogodbe, na to ne more vplivati. Pri prenosu pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena. Vpisi se zato pogosto niso izvedli. Neurejeno stanje pa se je kasneje, kar je splošno znano, urejalo s sklepanjem različnih pogodb. Da je bila pravica uporabe na parceli 9/3 že v letu 1978 ali 1979 prenesena (prodana) KS, potrjuje tudi dejstvo, da je P. svoje (preostalo) zemljišče (vsaj v zgornjem delu(12)) z ograjo ločil od sporne (prodane) parcele, po kateri je potekala peš pot. Da bi to storil le zaradi usmerjanja pešpoti po sicer njegovem zemljišču, je življenjsko nelogično. Iz ugotovitev sodišča namreč izhaja, da je bil ravno on tisti, ki v letu 1986 ni hotel odstopiti dela svojega zemljišča, da bi se pešpot uredila v celotni dolžini, to je med naseljem P. in glavno cesto. Nelogično je zato, da bi po drugi strani vse do leta 2003 okoliškim prebivalcem dopuščal prosto prehajanje svojega zemljišča. 18. Ne drži, da tožnica oziroma njena pravna prednica na spornem delu parcele 9/3 ni izvajala „lastniških upravičenj“. Ravno ugotovitve sodišča prve stopnje, da je (tudi) preko spornega dela te parcele potekala pešpot, ki so jo uporabljali prebivalci naselja P., kaže na to. Ker tožnika prehodov preko spornega dela vse do postavitve zidu nista ovirala, čeprav sta zanje vedela, tožnica oziroma njena pravna prednica ni imela razloga, da bi v zvezi s tem ukrepala. Da tožencev pri uporabi spornega dela ni oviral sosed P., pa je razumljivo, saj je, kot je bilo že obrazloženo, to parcelo prodal Krajevni skupnosti in se ni štel za njenega lastnika.

19. Dejstvu, da so sporni del parcele okoliški prebivalci ves čas uporabljali za pot(13), je sodišče dalo primerno težo. Pravilno je pojasnilo, da gre za okoliščino, ki bi narekovala večjo skrbnost pri preverjanju obsega dodeljene parcele.

20. Ker je tožnica uspela dokazati, da toženca vsaj od leta 1986 nista bila v dobri veri, da sta pridobila pravico uporabe na parceli 9/6 v obsegu kot sta zatrjevala, je jasno, da tudi po 25. 7. 1997, ko je prišlo do lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini, nista mogla biti v dobri veri, da sta lastnika spornega dela parcele 9/3. Lastninske pravice zato nista priposestvovala.

21. Lastninske pravice pa nista pridobila niti na podlagi določb ZLNDL. Pravica uporabe jima je bila namreč z odločbo dodeljena le na parceli 9/6, zgolj z uporabo nepremičnine pa pravice uporabe ni bilo mogoče pridobiti(14).

22. Tožbeni zahtevek tožencev po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje zato pravilno zavrnilo.

23. Ker toženca nista lastnika tistega dela parcela 2169/3, na katerega sta postavila sporni zid, sta z njegovo postavitvijo protipravno posegla v lastninsko pravico tožnice. Njenemu zahtevku za odstranitev zidu, vzpostavitev pešpoti in prepoved bodočega poseganja, je sodišče prve stopnje zato pravilno ugodilo.

24. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 339. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

25. O ostalih pritožbenih navedbah se pritožbeno sodišče zaradi njihove nerelevantnosti ni izjavljalo (prvi odstavek 360.člena ZPP).

26. Toženca s pritožbo nista uspela in zato do povračila pritožbenih stroškov nista upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tožnica do povračila stroškov, ki so ji z njim nastali, ni upravičena (155. v zvezi z 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve naziv tožeča stranka oziroma tožnica uporablja za tožečo stranko po tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi, to je Občino ... Naziv toženi stranki oziroma toženca pa uporablja za nazivanje toženih strank po tožbi in tožečih strank po nasprotni tožbi, to je B. B. in C. C. Op. št. (2): Če ne bo posebej drugače navedeno, se v nadaljevanju obrazložitve navedene številke parcel nahajajo v k. o. ...

Op. št. (3): Glej prvo pripravljalno vlogo tožnice vloženo na naroku dne 10. 10. 2014, list. št. 53. Op. št. (4): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 18/2011. Op. št. (5): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 359/2010. Op. št. (6): Primerjaj sodbi II Ips 1206/2008, II Ips 57/2008 in II Ips 359/2010. Op. št. (7): Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila parcela 9/6, ki je bila z odločbo v letu 1979 dodeljena tožencema, v letu 1986 deljena na parceli 9/6 in 9/10, ti dve parceli pa v letu 2011 ponovno združeni v parcelo 1. Pri dodeljeni parceli 9/6 in novonastali parceli 1 gre torej za identično zemljišče, le z drugačnim identifikacijskim znakom.

Op. št. (8): UL RS SRS 2/1976 z nadaljnjimi spremembami.

Op. št. (9): Odredba, da se jima odločba vroči, je razvidna tudi iz predložene odločbe (priloga A14).

Op. št. (10): Po določbi 31. člena je morala uradna oseba po opravljenem zamejničenju izdelati skico zamejničenja (gre za uradni dokument o poteku posestnih meja parcel v naravi ter legi mejnih točk in o vrsti na njih postavljenih mejnih znamenj). Skica je bila obvezna priloga zapisnika. V 50. členu pa je bilo določeno, da mora zapisnik vsebovati tudi ugotovitev o seznanitvi prizadetih strank s skico zamejničenja.

Op. št. (11): Po 19. členu so se ob delitvi parcele na dva ali več delov v mejnem ugotovitvenem postopku ugotavljale po v tem členu določenih pravilih tudi njene posestne meje. Po 49. členu Navodila pa je morala uradna oseba, ki je vodila postopek, med drugim identificirati parcele glede na stanje, ki je bilo evidentirano v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi; v sodelovanju z lastniki ugotoviti potek posestnih meja in preveriti pravilnost zaznambe lomnih točk na posestnih mejah, ki so jih lastniki predhodno ali med postopkom označili; izdelati skico zamejničenja in sestaviti ugotovitveni zapisnik.

Op. št. (12): Glede na pritožbeno navedbo, da ograje v spornem delu ni bilo, ampak je bila višje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje njene lokacije ni izrecno ugotovilo. Je pa, saj se je sporni del parcele 9/3 uporabljal kot del dvorišča in tudi kot dostop do hiše P., mogoče zaključiti, da je imelo tudi sodišče prve stopnje v mislih predel nad spornim južnim delom te parcele.

Op. št. (13): Pritožbeno sodišče s tem soglaša, saj glede na ugotovitve sodišča prve stopnje na ograjeni del poti ni bilo mogoče priti drugače kot preko spornega dela, razen, če bi oseba naredila nek navidezen ovinek, pri čemer, saj je ta površina od leta 1990 asfaltirana, in meje med parcelami v naravi niso vidne. Tudi za obdobje pred tem, trditvam tožencev o poteku pešpoti iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v točkah 18 in 19, in s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, ni mogoče slediti.

Op. št. (14): Prenos pravice uporabe je v letu 1979 urejal Zakon o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN). V 4. členu je za nepremičnine v družbeni lastnini dovolil le prenos pravice uporabe. Za pogodbo je zahteval pisnost (5. člen), pravica uporabe pa je morala biti tudi plačana (6. člen).