Jedro

Spremembo statusa prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice v skladu s stanovanjskim zakonom tekom denacionalizacijskega postopka ni možno šteti za nedopustno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika proti zavrnilnemu delu odločbe Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 14.7.1993, s katero je ta sicer vrnil v last upravičenki (katere dedič je tožnik) 61/100 celotne hiše, zavrnil pa tožnikovo zahtevo za vrnitev navedenih nepremičnin tudi v posest. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) določa, tri oblike vrnitve premoženja v naravi in sicer: v last in posest, vrnitev lastninske pravice in vrnitev lastninskega deleža (1. odstavek 16. člena). Stanovanjske hiše oz. stanovanja, glede katerih obstoji najemno ali temu podobno razmerje, se vračajo z vzpostavitvijo lastninske pravice na teh nepremičninah (2. odstavek 29. člena ZDen). Za vračanje najemnih poslovnih stavb in poslovnih prostorov se smiselno uporabljajo citirane določbe 2. odstavka 29. člena. V danem primeru so bila denacionalizirana štiri stanovanja, ki jih zasedajo najemniki na podlagi sklenjenih najemnih pogodb z občino in en poslovni prostor, za katerega je občina sklenila z najemnikom odplačno najemno pogodbo že leta 1987. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je bila odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna. Na navedenih stanovanjih, poslovnem prostoru ter k njim pripadajočim skupnim prostorom, delom in napravam hiše in funkcionalnem zemljišču, je skladno z 2. odstavkom 29. člena oz. 30. člena ZDen upravni organ vzpostavil lastninsko pravico, ne pa tudi pravice do posesti, ker so najemna razmerja po določbah 24. člena ZDen varovana. Tožena stranka tudi ne more slediti pritožbenemu ugovoru, da so navedene najemne pogodbe po 88. členu ZDen neveljavne, ker so bile sklenjene v času moratorija. Za presojo veljavnosti oz. neveljavnosti pogodbe je sicer pristojno sodišče, vendar iz podatkov upravnih spisov izhaja, da gre v danem primeru za najemne pogodbe, ki so jih z občino v skladu s stanovanjskim zakonom, sklenili prejšnji imetniki stanovanjske pravice, sedaj najemniki teh stanovanj, za navedene najemne pogodbe pa moratorij iz 88. člena ZDen ne velja.

Tožnik v tožbi smiselno navaja, da se ne strinja s stališčem in odločitvijo zavrnilnega dela odločbe, saj lastnina samoumevno vsebuje tudi posest, 29. člen ZDen je sporen, ugovarja veljavnosti najemnih pogodb, sklenjenih v imenu bodočega lastnika, med denacionalizacijskim postopkom. Smiselno predlaga odpravo zavrnilnega dela odločbe tožene stranke.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno odločila, ko je zavrnila tožnikovo pritožbo proti zavrnilnemu delu prvostopenske odločbe, pri tem pa uporabila ustrezna določila ZDen (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93 in 24/95), na katera se sklicuje, svojo odločitev pa tudi pravilno obrazložila. Sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijane odločbe. Pritrditi je tudi stališču, da 88. člen ZDen ni bil kršen, saj spremembo statusa prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice v najemnike stanovanj v skladu s stanovanjskim zakonom, po mnenju sodišča ni moč šteti za nedovoljeno razpolaganje po navedeni zakonski določbi, saj se položaj denacionalizacijskega upravičenca v primerjavi s prejšnjim statusom najemnikov ni poslabšal. Tožbeni ugovori so glede na navedeno neutemeljeni. Zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).