Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bil upnik legitimiran predlagati začetek stečajnega postopka nad dolžnikom kot (solidarnim) porokom šele, ko bi predhodno v izvršilnem postopku skušal dolg izterjati od glavnega dolžnika in v primeru neuspešne izvršbe predlagal stečaj zoper glavnega dolžnika, ker bi bilo to v skladu z načelom sorazmernosti. Noben zakon ne predpisuje še navedenih pogojev za izkaz procesne legitimacije upnika kot upravičenega predlagatelja začetka stečajnega postopka. Predpostavka predhodnega neuspešnega poskusa izterjave dolga od glavnega dolžnika je v primeru solidarnega poroštva pritožnika za dolg glavnega dolžnika izključena tudi po materialnem pravu, kar nenazadnje ugotavlja sam pritožnik, sklicujoč se na 1019. člen OZ.

O kršitvi načela sorazmernosti posega v premoženjskopravni položaj pritožnika bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi imel glavni dolžnik zadosti sredstev za poplačilo upnika, pa bi se upnik najprej poslužil možnosti poplačila v predlaganem stečajnem postopku od solidarnega poroka, katerega premoženjsko stanje ne zadostuje za upnikovo celotno poplačilo. Teh relevantnih dejstev pa pritožnik ni zatrjeval in dokazoval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom B. R. (1. točka izreka), za upravitelja imenovalo B. P. (2. točka izreka) in ugotovilo, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s podatki: B. P., s. p., matična št. ... (3. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in povračilo stroškov postopka.

3. V odgovoru na pritožbo je upnik predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče stečajni postopek lahko začne na predlog upnika, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (3. točka 231. člena ZFPPIPP) in ki dokaže, da je dolžnik postal insolventen (prvi odstavek 232. člena v zvezi s petim odstavkom 239. člena in prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP).

6. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu izhaja, da dolžnik iz naslova solidarnega poroštva za kreditno obveznost družbe N. d. o. o. kot kreditojemalca na podlagi kreditne pogodbe št. 000/09/608 z dne 30. 9. 2009 in kreditne pogodbe št. 000/10/608 z dne 11. 3. 2011 upniku kot kreditojemalcu dolguje skupno 2.342.890,61 EUR in da sta terjatvi zapadli v plačilo 5. 9. 2014 in 10. 6. 2016. Dolžnik pa ju doslej ni zmogel poplačati. Navedenih dejstev dolžnik s pritožbo ne izpodbija.

7. Upnik je z navedenimi neprerekanimi dejstvi izkazal svojo procesno legitimacijo kot upravičeni predlagatelj za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom (3. točka 231. člena ZFPPIPP). Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da bi bil upnik legitimiran predlagati začetek stečajnega postopka nad dolžnikom kot (solidarnim) porokom šele, ko bi predhodno v izvršilnem postopku skušal dolg izterjati od glavnega dolžnika in v primeru neuspešne izvršbe predlagal stečaj zoper glavnega dolžnika, ker bi bilo to v skladu z načelom sorazmernosti. Noben zakon ne predpisuje še navedenih pogojev za izkaz procesne legitimacije upnika kot upravičenega predlagatelja začetka stečajnega postopka, razen že omenjenega iz 3. točke 231. člena ZFPPIPP. Predpostavka predhodnega neuspešnega poskusa izterjave dolga od glavnega dolžnika je v primeru solidarnega poroštva pritožnika za dolg glavnega dolžnika izključena tudi po materialnem pravu, kar nenazadnje ugotavlja sam pritožnik, sklicujoč se na 1019. člen OZ. Ker se je pritožnik zavezal v pogodbah o kreditu kot porok in plačnik, po tretjem odstavku 1019. člena OZ odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev, bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati. To je pritožniku pojasnilo prvostopenjsko sodišče v četrtem odstavku na strani 2 izpodbijanega sklepa, zato ni utemeljen pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do dolžnikovega ugovora o upnikovem neizkazu, da bi dolg skušal izterjati od glavnega dolžnika, sicer pa to dejstvo nenazadnje glede na zgoraj obrazloženo niti ni relevantno, bilo pa bi, če bi se dolžnik zavezal kot subsidiarni porok.

8. O kršitvi načela sorazmernosti posega v premoženjskopravni položaj pritožnika bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi imel glavni dolžnik zadosti sredstev za poplačilo upnika, pa bi se upnik najprej poslužil možnosti poplačila v predlaganem stečajnem postopku od solidarnega poroka, katerega premoženjsko stanje ne zadostuje za upnikovo celotno poplačilo. Teh relevantnih dejstev pa pritožnik ni zatrjeval in dokazoval. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je dolžnik insolventen, pa le-ta s pritožbo ne izpodbija.

9. Tako se pokaže, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker je izpodbijani sklep uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških dolžnika temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.