Jedro

Komunalni prispevek za povečanje neto tlorisne površine je treba plačati ne glede na to, da je bil komunalni prispevek za gradnjo na istem zemljišču že plačan.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek toženke za plačilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski občinski organ v zvezi s tožničino pritožbo odpravil odločbo z dne 14. 1. 2010 (1. točka izreka) in tožnici za „prizidavo“ poslovno skladiščnega objekta na zemljiščih s parc. št. 1244/74, 1244/75 in 1244/76 k. o. ... odmeril komunalni prispevek v višini 110.912,53 EUR (2. točka izreka). S tretjo točko izreka je ugotovil, da je tožnica že plačala komunalni prispevek v znesku 164.856,58, zato se ji vrne razlika v višini 53.944,05 EUR (3. točka izreka). S 4. točko izreka je odločil, da mora tožnica zaradi pravilne odmere komunalnega prispevka pooblaščenemu delavcu Občine ... dopustiti, da v objektu preveri skladnost objekta z gradbeno tehnično dokumentacijo. Organ je tožnici priznal stroške postopka v višini 660,07 EUR (5. točka izreka).

V obrazložitvi navaja, da je Upravna enota ... 29. 12. 2009 vložila zahtevo za izračun in odmero komunalnega prispevka zaradi „prizidave poslovno skladiščnega objekta“ na navedenih zemljiščih. Upravni organ je ugotovil, da je bil komunalni prispevek plačan za zemljišče parc. št. 1244/76 k. o. ... v celoti in univerzalno za objekt po takrat veljavnem zazidalnem načrtu iz leta 1986 – večja delavnica (816 m2). Podatki za izračun so pridobljeni iz grafičnega in tekstualnega dela Odloka o zazidalnem načrtu za obrtno industrijsko cono ... iz leta 1986. Da je bil komunalni prispevek plačan, je po ugotovitvah upravnega organa razvidno iz pogodbe št. 46200-136/89-3/10-3 z dne 14. 7. 1989, s katero je Občina ... (v njenem imenu Sklad stavbnih zemljišč Občine ...) oddala stavbno zemljišče podjetju A., v ceni pa je bilo zajeto tudi plačilo stroškov komunalne ureditve po določbah takrat veljavnega Odloka o zazidalnem načrtu za obrtno industrijsko cono ..., na dan izdaje gradbenega dovoljenja za navedena zemljišča. Prvostopenjski upravni organ tako ugotavlja, da znaša po predloženih projektih razlika za neto tlorisno površino med večjo delavnico (816 m2), predvideno v zazidalnem načrtu iz leta 1986, in sedaj načrtovanim prizidkom (2.493,47 m2), 1.677,47 m2, za kar je tožnica dolžna plačati razliko komunalnega prispevka. V obrazložitvi izračuna komunalnega prispevka navaja podatke o preračunu obračunskih stroškov po vrstah infrastrukture na mersko enoto kvadratnega metra neto tlorisne površine in obračun višine komunalnega prispevka, ki je obračunan za površino stavbnega zemljišča, pri tem pa ugotavlja, da se ta po dozidavi ne spremeni. Odmerjen komunalni prispevek v znesku 110.912,53 EUR je razlika med komunalnim prispevkom, izračunanim za posamezno vrsto komunalne opreme pred dozidavo objekta (z upoštevano neto tlorisno površino obstoječega objekta 2.738,36 m2 + 816,00 m2) in komunalnim prispevkom, izračunanim za posamezno vrsto komunalne opreme po dozidavi objekta (z upoštevano neto tlorisno površino skupnega objekta po dozidavi 5.231,83 m2).

Župan je pritožbo zavrnil, zaradi napake pri prepisu številke že plačanega komunalnega prispevka pa je odločil, da je Občina ... tožnici dolžna vrniti še 9,00 EUR.

Tožnica se z navedeno odločitvijo o odmeri komunalnega prispevka ne strinja. Tožbo zoper njo vlaga, ker meni, da je materialno pravo napačno uporabljeno in da je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijano določbo tako, da ugodi njenemu zahtevku za znižanje komunalnega prispevka v delu, ki je že bil plačan ob nakupu zemljišča parc. št. 1244/76 oziroma podredno, naj odločbo Občine ... razveljavi oziroma odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje skupaj z ustreznimi navodili, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

V tožbi navaja, da med strankama ni sporno, da je bil komunalni prispevek poravnan za zemljišče v celoti in za objekt na njem, v takšnem obsegu, kot je bil objekt določen v prostorskem aktu, ki je veljal na dan nakupa zemljišča, tj. dne 14. 7. 1989. Ne strinja pa se, da iz situacije objektov v grafičnem delu Odloka o zazidalnem načrtu izhaja, da so na obravnavanih parcelah predvideni trije objekti oblike črke L, pri čemer naj bi površina enega objekta znašala 816 m2. Trdi, da ta odlok odstotka pozidanosti parcele ne določa in da dopušča gradnjo objektov namenjenih proizvodnji, oskrbni, storitveni in stanovanjski dejavnosti (prostorska enota T11) ob upoštevanju 5 m zelenega nezazidljivega pasu ob obodu gradbene parcele. Tako naj bi bila dovoljena pozidanost omenjenega zemljišča 3.360 m2, zato naj ne bi držala toženkina trditev, da se je zahtevala gradnja objektov v obliki črke L. Tudi objekti, ki so zgrajeni v neposredni bližini so grajeni v etažnosti P+1 in ne v obliki črke L. Ne strinja se s stališčem toženke, da so bili s takšno gradnjo kršeni občinski predpisi. Ustrezno razlago predpisov naj bi potrdil tudi B.B., sodni izvedenec in cenilec gradbene stroke, ki je sodeloval pri pripravi in izvedbi načrtov za takratno občino ... Toženka naj bi že leta 1992 odmerila komunalni prispevek za celotno parc. št. 1244/76, ker pa tožnica takrat objekta ni zgradila, zahteva, da se pri ponovni odmeri komunalnega prispevka višina že plačanega prispevka zniža. Tožnica poudarja še, da zaradi gradnje prizidka ni potrebe po novih priključkih na obstoječo komunalno opremo, in nasprotuje trditvam toženke, da je bil vodovod leta 1999 povečan zaradi potreb tožnice. Poleg tega naj tožnica ne bi izkoristila možnosti uporabe načrtovanega uvoza na parc. št. 1244/76. Toženki očita, da se ni opredelila do okoliščin, iz katerih izhaja, da komunalne opreme zaradi prizidka ni treba povečati. Zato naj bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa naj bi bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo.

Toženka v odgovoru na tožbo opisuje postopek pred izdajo izpodbijane odločbe in povzema vsebino svoje odločitve. Pojasnjuje, da dozidava dodatno obremenjuje komunalno infrastrukturo, neuporaba dostopa do parcele št. 1244/76 k. o. ... pa naj bi bilo novo navedeno dejstvo, ki niti ni odločilno. Določbe o 60 % pozidanosti naj bi veljale za drugo območje v okviru Odloka iz leta 1986, za obravnavano parcelo pa naj bi bil odstotek pozidanosti opredeljen v grafiki, ki je sestavni del tega Odloka. Poleg tega toženka meni, da odstotek pozidanosti ni pomemben za izračun komunalnega prispevka, ker se njegova višina odmeri glede na velikost gradbene parcele in neto tlorisno površino objekta. Določbo o 60 % zazidljivosti pa naj bi uvedla šele sprememba Odloka iz leta 2004. Zavrača sklicevanje tožnice na bližnje parcele z zgradbami večjih gabaritov, kot je to določeno v Odloku iz leta 1986. Meni, da je šlo v teh primerih za kršitev določb Odloka iz leta 1986, kar pa ne privede do spremembe teh določb. Toženka sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov toženke.

Tožnica nasprotuje odgovoru toženke in navaja, da je g. B.B. najboljši poznavalec namena pripravljavcev planov v takratnem obdobju in takratnega obsega opremljanja zemljišč, ter s tem povezane zahteve za plačilo komunalnega prispevka kot plačila za dejanske storitve. Podrobno naj bi bil seznanjen tudi z vmesnim razvojem in s „prakso na terenu“. Toženki očita, da enakih primerov ne obravnava enako.

Toženka v odgovoru na tožničine navedbe pojasnjuje, da so leta 1986 komunalno opremo planirali za potrebe obrtnih delavnic večjih dimenzij in ne za velike industrijske porabnike in da je Občina ... kasneje komunalno opremo povečala, da pa to dejstvo ni vplivalo na odmero komunalnega prispevka, ker je bila v celoti upoštevana velikost objekta na parceli. Zavrača očitke o neenakem obravnavanju podobnih primerov.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 77. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 – v nadaljevanju ZPNačrt) je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, to je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost (80. člen ZPNačrt), plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). Na podlagi petega odstavka 75. člena ZPNačrt je Vlada Republike Slovenije izdala Uredbo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 80/07 – v nadaljevanju Uredba), na podlagi drugega odstavka 82. člena ZPNačrt je bil izdan Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07 – v nadaljevanju Pravilnik), občine pa lahko predpišejo podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka (tretji odstavek 82. člena istega zakona).

Komunalni prispevek se določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (prvi odstavek 82. člena ZPNačrt). Glede na tako zakonsko ureditev tožbe zoper odločitev o odmeri komunalnega prispevka zaradi povečanja neto tlorisne površine objekta ne morejo utemeljiti ugovori, da zaradi izgradnje prizidka komunalne opreme ne bo treba povečati.

V obravnavani zadevi je bil komunalni prispevek odmerjen v skladu z Odlokom o programu opremljanja zemljišč za gradnjo za obstoječo komunalno opremo in merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine ... (Uradni vestnik Občine ..., ki je bil izdan na podlagi prej navedenih določb ZPNačrt, Uredbe in Pravilnika. Tožnica izračunu po navedenem Odloku ne nasprotuje, sporno pa je, v kolikšnem obsegu bi moralo biti upoštevano, da je komunalni prispevek za zemljišče parc. št. 1244/76 k. o. ... že bil plačan v ceni zemljišča po pogodbi iz leta 1989. Neutemeljeno je tožbeno stališče, po katerem naj bi plačilo stroškov komunalne ureditve, ki je bilo vključeno v ceno po pogodbi o oddaji stavbnega zemljišča in plačilu komunalne ureditve iz leta 1989, samo po sebi pomenilo, da je komunalni prispevek plačan tudi za gradnjo po projektu za dozidavo obstoječega objekta iz leta 2009. Tudi izjava Občine ... z dne 5. 11. 2001, na katero se sklicuje tožnica, ne utemeljuje navedenega stališča tožnice. Predmet gradbenega dovoljenja iz leta 1992, ki je navedeno v tej izjavi, se namreč ne more nanašati na objekt, načrtovan s projektom iz leta 2009. Iz izpodbijane odločbe in listin v spisu je razvidno, da je upravni organ upošteval neto tlorisno površino obstoječega objekta na vseh treh parcelah (2.738,36 m2 + 816,00 m2), pri čemer se 816 m2 nanaša na površino objekta, ki bi bil na parceli št. 1244/76 k. o. ... lahko zgrajen po Odloku iz leta 1986, čeprav ni bil. Po predvideni dozidavi pa naj bi imel skupni objekt 5.231,83 m2 neto tlorisne površine. Navedeno pomeni, da je pri izračunu upoštevana razlika 1.677,47 m2 neto tlorisne površine in ne 2.493,47 m2, kot je predvideno povečanje neto tlorisne površine objekta.

Kot je bilo že povedano, je v skladu z 80. členom ZPNačrt zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tudi investitor oziroma lastnik objekta, ki povečuje neto tlorisno površino objekta. To pomeni, da je treba komunalni prispevek za povečanje neto tlorisne površine plačati ne glede na to, da je bil komunalni prispevek za gradnjo na istem zemljišču že plačan. Iz izpodbijane odločbe in listin v spisu je razvidno, kakšna je neto tlorisna površina obstoječega objekta in kakšna je neto tlorisna površina načrtovane prizidave. Sporno je torej, ali je bil komunalni prispevek v celoti že plačan tudi za povečanje neto tlorisne površine, ali le za 816 m2, kot je to upoštevala toženka.

Glede na to, da tožnica uveljavlja, da je bil komunalni prispevek plačan v ceni zemljišča po pogodbi iz leta 1987, sodišče pritrjuje stališču upravnega organa, da je bil s tem komunalni prispevek plačan v obsegu gradnje, predvidene s takrat veljavnim prostorskim aktom. Pogodbene stranke so namreč lahko upoštevale, da je na zemljišču, ki je bilo predmet navedene pogodbe, dovoljena gradnja, kot jo je določal takrat veljavni prostorski akt. To pa je bil Odlok o zazidalnem načrtu za obrtno cono ... iz leta 1986. Da Odlok iz leta 1986 ni določal stopnje pozidanosti med strankama ni sporno. Sodišče pa ne more slediti stališču tožnice, da je bil nezazidljiv le pas širine 5 m ob obodu gradbenih parcel. Obravnavani zazidalni načrt je sodil med prostorske izvedbene načrte, ki so podrobno določali rešitve v zvezi s predvidenimi prostorskimi ureditvami. Prostorski izvedbeni načrti so bili tudi podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja, kar pomeni, da so morali biti pogoji in rešitve določeni dovolj natančno. Zato ni mogoče prezreti grafičnega dela navedenega zazidalnega načrta, ki je na zemljišču s parc. št. 1244/76 k. o. ..., predvideval gradnjo objekta v obliki črke L, površine 816 m2. Dejstvo, da so na drugih zemljiščih v bližini obravnavanih zgrajeni objekti drugačnih oblik in gabaritov od tistih, ki jih je navajal zazidalni načrt, pa v obravnavani zadevi ni odločilno. Legalnost zgrajenih objektov namreč sama po sebi še ne pomeni, da grafični del zazidalnega načrta ni odločilen za obravnavano odmero komunalnega prispevka. Nenazadnje se je zazidalni načrt spreminjal in že leta 1990 dovoljeval drugačno pozidavo zemljišč. To, da je bilo v času izdaje gradbenega dovoljenja (tj. leta 1992), na katerega se tožnica sklicuje, dovoljena 60 % zazidanost skupne površine parcele, pa ne more vplivati na presojo, na kolikšen del pozidanosti se je lahko nanašalo plačilo komunalnega prispevka leta 1987, ko zazidalni načrt tega še ni določal. Zato so neutemeljeni tudi očitki o prirejeni razlagi zazidalnega načrta. Ker gre za razlago predpisa, tj. prava in ne dejstev, na drugačno presojno sodišča ne more vplivati niti „Poročilo – plačilo komunalnega prispevka v območju OIC ...“, ki ga je izdelal B.B. V preostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnico in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Odločitev o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih je uveljavljala tožnica.

Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek toženke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temeljni na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da vsaka stranka sama trpi stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.