Jedro

ZDR nima določb o tem, da se pri ugotavljanju disciplinske odgovornosti glede postopka smiselno uporabljajo določbe ZPP. Slednje pomeni, da je odpadla pravna podlaga za strogo uporabo načela neposrednosti, zaradi zahteve ZDR po pisni obdolžitvi in možnosti zagovora ob ugotavljanju disciplinske odgovornosti pa je vsaj deloma ohranjena zahteva po sicer omejeni uporabi načela kontradiktornosti. Disciplinski postopek, ki niti ni pravi formalni postopek, je glede na zakonsko ureditev v celoti prepuščen delodajalcu. Ta lahko sprejme pravilnik, po katerem bo vodil ugotavljanje disciplinske odgovornosti, vendar to ni potrebno in je možno disciplinsko odgovornost ugotavljati tudi brez njega. Bistveno je, da delodajalec spoštuje zahteve ZDR o sindikatu, vročanju, zastaranju, obrazložitvi sklepa, da disciplinsko odgovornost ugotavlja delodajalec (njegov zastopnik ali od njega pooblaščena oseba), da delavec dobi pisno obdolžitev in da ima možnost podati zagovor. Ker lahko delodajalec na pooblaščenca prenese popolno pooblastilo za ugotavljanje disciplinske odgovornosti delavca, lahko nanj prenese tudi samo del teh pooblastil. Zato ni nezakonito pooblastilo, s katerim je poslovodni organ na drugega delavca prenesel pooblastilo za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka, brez pristojnosti odločitve o disciplinski odgovornosti in izrekanja disciplinskega ukrepa.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti revizijske stroške v znesku 88,74 EUR v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi sklep tožene stranke 3.1.8.1.2-4691/2004-MŠP z dne 10.12.2004, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti zneske denarne kazni, ki mu jih je na podlagi tega sklepa odtegnila od plače. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika, razveljavilo sporni sklep, in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti zneske denarne kazni, ki mu jih je odtegnila od plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega odtegljaja dalje, v osmih dneh.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da disciplinski postopek, ki se vodi po določbah ZDR, ne pozna načela neposrednosti, ki je značilno za kazenske ali civilne postopke. V teh postopkih je pomembno samo, da se delavcu zagotovi zagovor, ni pa pravno odločilno, če ga je vzel na zapisnik nekdo drug. Dejstvo je, da je o disciplinski odgovornosti odločal direktor, ki je sicer za izvedbo postopka pooblastil drugega delavca. Taka rešitev vodenja disciplinskega postopka je možna glede na veljavne predpise. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Sodišče je v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višini 5 % od njegove bruto plače za čas treh mesecev. Tožena stranka v času izreka disciplinskega ukrepa ni imela nobenih lastnih določb o tem, kako naj poteka disciplinsko kaznovanje, delodajalec je za izvedbo potrebnih dejavnosti za ugotavljanje disciplinske odgovornosti pooblastil svojega delavca, odločitev o disciplinski odgovornosti in izrek disciplinskega ukrepa si je pridržal poslovodni organ.

Sporno med strankama je samo vprašanje, ali je bila disciplinska odgovornost glede na to, da je postopek pred ugotovitvijo disciplinske odgovornosti in izrekom disciplinskega ukrepa vodil en delavec, disciplinski ukrep pa izrekel poslovodni organ, bila ugotovljena zakonito in ali je bilo kršeno načelo neposrednosti, ker tožnik ni imel možnosti sodelovanja pred organom, ki izvaja disciplinsko oblast. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) ne predpisuje formalnega postopka za ugotavljanje disciplinske odgovornosti. Zato je po mnenju revizijskega sodišča treba določbe o disciplinski odgovornosti in ugotavljanje disciplinske odgovornosti v čim večji meri poenostaviti in delodajalcem prepustiti odločanje o načinu in postopku ugotavljanja, še posebej zato, ker po ZDR z disciplinskimi ukrepi statusa delavca ni mogoče spremeniti. Prepuščanje večjih možnosti delodajalcu in manjšega formaliziranja, bi delodajalce vodilo v smeri, da bi v disciplinskih zadevah večkrat uporabili možnosti disciplinskega ukrepanja.

V 176. členu ZDR določa, da disciplinsko odgovornost ugotavlja delodajalec, za katerega je v prvem odstavku 18. člena ZDR določeno, da zanj nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. V 177. členu ZDR je nato določena obveznost delodajalca, da mora delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer delavec lahko poda svoj zagovor. To so, razen določb o vlogi sindikata (179. člen ZDR) in vsebini sklepa in vročanju (180. člen ZDR), edine določbe o ugotavljanju disciplinske odgovornosti. Ob ugotavljanju disciplinske odgovornosti je delavec ves čas v stiku z delodajalcem pri čemer ni pomembno, kdo ga v določenem trenutku zastopa. Zato je bistveno, da se delavcu zagotovi, da je ustrezno seznanjen z očitki delodajalca o disciplinskih kršitvah, in da se lahko izjavi v zvezi s temi očitki. S tem je zagotovljena tista nujna mera kontradiktornosti, ki ustreza pomenu in teži disciplinskega postopka.

ZDR nima določb o tem, da se pri ugotavljanju disciplinske odgovornosti glede postopka smiselno uporabljajo določbe ZPP, to pa pomeni, da je odpadla pravna podlaga za strogo uporabo načela neposrednosti, zaradi zahteve ZDR po pisni obdolžitvi in možnosti zagovora ob ugotavljanju disciplinske odgovornosti pa je vsaj deloma ohranjena zahteva po sicer omejeni uporabi načela kontradiktornosti. Načelo neposrednosti je pomembno načelo postopka, ki ga določa na primer 7. člen ZPP ali 355. člen ZKP in je v obeh primerih tesno povezano z načelom proste presoje dokazov. Pri ugotavljanju disciplinske odgovornosti delavca je neposrednost zagotovljena v drugem smislu, kot v formalnem civilnem ali kazenskem postopku, s tem, da se ves postopek prične in vodi pri delodajalcu, ki v njem tudi odloča. Postopek, ki niti ni pravi formalni postopek, je glede na zakonsko ureditev v celoti prepuščen delodajalcu. Ta lahko sprejme pravilnik, po katerem bo vodil ugotavljanje disciplinske odgovornosti, vendar to ni potrebno in je možno disciplinsko odgovornost ugotavljati tudi brez njega. Bistveno je, da delodajalec spoštuje zahteve ZDR o sindikatu, vročanju, zastaranju ter obrazložitvi sklepa in da jo ugotavlja delodajalec (njegov zastopnik ali od njega pooblaščena oseba), da delavec dobi pisno obdolžitev in da ima možnost podati zagovor.

Ker lahko delodajalec na pooblaščenca prenese popolno pooblastilo za ugotavljanje disciplinske odgovornosti delavca, po mnenju revizijskega sodišče lahko prenese tudi samo del teh pooblastil. Zato ne more biti nezakonito pooblastilo, s katerim je poslovodni organ na drugega delavca prenesel pooblastilo za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka brez pristojnosti odločitve o disciplinski odgovornosti in izrekanja disciplinskega ukrepa.

Tožena stranka je ugotavljanje disciplinske odgovornosti uredila tako, da je svojim delavcem in tudi tožniku omogočila vse, kar zakon zahteva od delodajalca, s tem, da je tožnik sodeloval z organom, ki je odločil o disciplinski odgovornosti in izrekel disciplinski ukrep preko pooblaščenca, ki je uvedel disciplinski postopek in izvedel zagovor. Zato tako izvedeno ugotavljanje odgovornosti zaradi tega ni bilo nezakonito in je tožena stranka imela pravno podlago za izrek disciplinskega ukrepa.

Zaradi povedanega ni pravilna ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni imela zakonske podlage za ureditev ugotavljanja disciplinske odgovornosti na način, kot je to storila, in da je bil zato izrečen disciplinski ukrep nezakonit. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo.

Sklep o stroških je revizijsko sodišče sprejelo v skladu z določili Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003 do 115/2006) in za pripravo revizije (150 točk - po prijavi) in plačano takso odmerilo v višini 88,74 EUR ter jih glede na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP naložilo v plačilo tožniku.