Jedro

Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in se ni opredelilo do vseh relevantnih navedb glede zatrjevane protipravnosti ravnanja toženke. Tako tožnik kot toženka sta zatrjevala, da bi zaradi prestopa tožnika na drugi nivo (iz lestve na nadgradnjo), moral uporabiti naslonsko lestev, ki bi morala segati najmanj 1 meter čez mesto naslanjanja. Med strankama je bilo pri tem sporno, ali je bila naslonska lestev na dan poškodbe na razpolago, ali so imeli delavci navodila, da takšno delo opravljajo z naslonsko lestvijo, toženka pa je tudi ugovarjala, da tožnik v nobenem primeru ne bi smel nositi bremen, ko je hodil po lestvi. Sodišče prve stopnje se do teh pravno relevantnih navedb ni opredelilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo, da toženki in stranskemu intervenientu povrne stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodba neobrazložena, podana so nasprotja med odločilnimi razlogi in vsebino listin, sodišče je napačno povzelo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Izpostavlja, da je že v tožbi zatrjeval, da je vzrok škode v uporabi neustrezne lestve, v nadaljevanju pa je navedel, da bi toženka morala zagotoviti dostop z enokrako lestvijo, ki bi segala 1 meter preko mesta naslanjanja. To določajo Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, Pravila za postavitev in Navodila za varno uporabo lestev pri toženki. Sodišče o tem ni navedlo razlogov in je oceno okoliščine neuporabe pravilne naslonske lestve izpustilo. Na podlagi izpovedi A. A. je zaključilo, da je bila lestev primerna, da sam ne bi nič spremenil, ni pa se opredelilo do drugačnih izpovedi prič, predvsem B. B. (da bi moral uporabiti naslonsko lestev) in C. C. (lestev je neustrezna in premajhna). Prav tako je preuranjeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca iz varstva pri delu, katerega je tožnik predlagal v potrditev navedb o opustitvah in protipravnosti toženke. Sodišče se tudi ni opredelilo do tega, da bi bilo potrebno z oporo preprečiti zdrs in postaviti oder. Ne pojasni, zakaj ne upošteva trditev tožnika, da ni šlo za rampo. Ker sodišče ne navaja vzroka za padec, tožnik ugiba, da je padec nastal kljub pravilni uporabi lestve, kar pa potrjuje zatrjevanja o objektivni odgovornosti, saj že majhna nepazljivost ob primerni uporabi lestve, lahko povzroči večjo škodo. Nasprotuje tudi priznanju stroškov kilometrine iz Ljubljane za pooblaščenca toženke, saj ne gre za potreben strošek in priznanju nagrade za več vlog, kot jih določa ZPP in jih vlagajo stranke po pozivu sodišča. Predlaga spremembo sodbe oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeni očitek, da je v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, zaradi česar naj bi bila podana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je nekonkretiziran. Tožnik v pritožbi ne navaja, kateri del sodbe je v nasprotju s katerimi listinami v spisu, čeprav mora pritožbene razloge utemeljiti (3. točka 335. člena ZPP), zato se pritožbe v tem delu ne da preizkusiti.

6. Predmet presoje je odškodninska odgovornost toženke za padec tožnika, ki se je zgodil dne 6. 10. 2017, ko je tožnik iz A lestve višine 65 centimetrov, stopil na keson gasilskega avtomobila oziroma na nadgradnjo, kjer je montiral pločevino okoli črpalke. Ko je tožnik z eno nogo stopil iz lestve na nadgradnjo, mu je lestev zdrsnila in je padel. Nesreča se je zgodila pri delu na višini 130 centimetrov od tal. Ker lestev ne predstavlja nevarne stvari, delo na višini od 130 do 150 centimetrov pa ne nevarne dejavnosti, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podana objektivna odgovornost toženke na podlagi drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odgovornost toženke, dodaja pa še, da je tožnik zatrjeval, da je do nesreče prišlo, ker je bila lestev neustrezna in neizpravna, torej zaradi krivdno povzročenih okoliščin in ne, ker je delo potekalo na pravilen način, pa je kljub temu prišlo do nesreče, torej zaradi nevarnosti samega dela. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila A lestev, ki jo je tožnik tega dne uporabil brezhibna, ker ni šlo za delo na višini 2 metrov od tal, niti za delo na rampi, saj keson gasilnega avtomobila ne predstavlja rampe, ni bilo potrebno postaviti delovnega odra oziroma ni bilo potrebe po tem, da bi bil tožnik privezan, prav tako pa so bila tla suha in normalna. Posledično je ugotovilo, da ni podana niti protipravnost ravnanja toženke in s tem ena od predpostavk za krivdno odgovornost iz prvega odstavka 131. člena OZ. Sodišče je svoje razloge s tem v zvezi pojasnilo, sodbo se da preizkusiti, zato je neutemeljen očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožba pa utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in se ni opredelilo do vseh relevantnih navedb glede zatrjevane protipravnosti ravnanja toženke. Tako tožnik kot toženka sta zatrjevala, da bi zaradi prestopa tožnika na drugi nivo (iz lestve na nadgradnjo), moral uporabiti naslonsko lestev, ki bi morala segati najmanj 1 meter čez mesto naslanjanja. To določa tretji odstavek 57. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 89/99, 39/05 in 43/11), Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uredba; Ur. l. RS, št. 83/2005 in nasl.) v prilogi IV, del C, točka 9 in Navodila za varno delo pri uporabi lestev pri toženki (B9). Med strankama je bilo pri tem sporno, ali je bila naslonska lestev na dan poškodbe na razpolago, ali so imeli delavci navodila, da takšno delo opravljajo z naslonsko lestvijo, toženka pa je tudi ugovarjala, da tožnik v nobenem primeru ne bi smel nositi bremen, ko je hodil po lestvi. Sodišče prve stopnje se do teh pravno relevantnih navedb ni opredelilo. Na podlagi izpovedi priče A. A., da bi tudi sam izbral sporno A lestev višine 65 centimetrov, je zmotno zaključilo, da je bila izbrana lestev primerna, kljub jasnim določbam Pravilnika, Uredbe ter Navodil za varno delo pri uporabi lestev in trditvam obeh strank, da bi se morala uporabiti naslonska lestev.

8. Ker se sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni opredelilo do navedb tožnika, da je protipravnost ravnanja toženke podana tudi iz razloga, ker ni zagotovila uporabe naslonske lestve, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do navedb tožnika, da za delo ni imel na voljo naslonske lestve, ali bi jo glede na naravo dela lahko uporabil, kakšna navodila so imeli delavci za tovrstno delo, kot tudi do ugovorov toženke, da tožnik ne bi smel nositi ničesar med hojo po lestvi, in izvesti predlagane dokaze, ki so potrebni za ugotovitev teh spornih dejstev. Zaradi zagotavljanja instančnosti sojenja pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti ugotovljenih kršitev, saj bi prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, ki niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje ne v dejanskem ne v pravnem pogledu in so pomembna za presojo obstoja odškodninske odgovornosti. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

9. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).