Jedro

Če se storilcu očita prekršek v povezavi z ravnanjem druge osebe (13. člen ZP-1), morajo biti v izreku navedene konkretne okoliščine, ki predstavljajo podlago odgovornosti storilca za prekršek druge osebe. V takem primeru mora biti vpliv storilca (v obravnavanem primeru pravne osebe) v smislu 4. člena ZOPOKD oziroma materialni temelj njegove odgovornosti za ravnanje druge osebe razviden tudi iz obrazložitve odločbe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana odločba o prekršku in sodba spremenita tako, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo T. d. o. o. ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Specializirana enota za nadzor prometa v Ljubljani (prekrškovni organ) je dne 21 . 4. 2010 zoper pravno osebo T. d. o. o. izdala odločbo zaradi prekrška po c točki devetega odstavka 70. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in storilki izrekla globo v višini 1.800,00 EUR.

Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevo za sodno varstvo, ki jo je vložila storilka, kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka. Navaja, da se sodišče vsebinsko ni opredelilo do navedb v zahtevi za sodno varstvo, da vodstveni oziroma nadzorni organi pravne osebe niso opustili dolžnega nadzorstva nad zakonitostjo ravnanja svojih delavcev, zaradi česar je po mnenju vrhovne državne tožilke podana kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Opozarja tudi, da je v izreku odločbe o prekršku glede znaka opustitve dolžnega nadzorstva le zapis, da je voznik vozil po nalogu odgovorne osebe H. Š., ki je bila dolžna ravnati v imenu pravne osebe in je opustila dolžno nadzorstvo nad voznikom. Takšna odločba o prekršku po presoji vrhovne državne tožilke nima vseh sestavin iz tretjega odstavka 56. člena ZP-1, saj v izreku odločbe ni konkretiziran dejanski stan prekrška. Ker v izreku odločbe ni konkretizirana opustitev dolžnega nadzorstva, ki predstavlja v konkretni zadevi temelj odgovornosti pravne osebe, je podana kršitev materialnih določb iz 1. točke 156. člena ZP-1. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ustavitev postopka zoper pravno osebo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se v izjavi z dne 24. 4. 2012 pridružuje navedbam vrhovne državne tožilke.

B.

4. Pravna oseba je po določbi drugega odstavka 13. člena ZP-1(1) lahko odgovorna za prekršek druge osebe, če je v predpisu o prekršku tako določeno.

V skladu s citirano določbo je odgovornost pravne osebe vselej vezana na dejanje druge osebe. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, pravna oseba ne more biti spoznana za odgovorno za prekršek samostojno (principalno), ampak le pridružitveno (akcesorno) – torej za prekršek, ki ga izvrši druga oseba.(2) P o določbi 14. člena ZP-1 se za odgovornost pravne osebe smiselno uporabljajo določbe Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) o pogojih, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje. Za odgovornost pravne osebe za prekršek morata biti tako kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer formalni ter materialni pogoj. Formalni pogoj bo izpolnjen, če bo prekršek storjen v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, pri čemer mora biti podan vsaj eden od teh alternativno določenih temeljev. Poleg izpolnitve formalnega pogoja ZP-1 za odgovornost pravne osebe zahteva ugotovitev njenega prispevka k storitvi prekrška (materialni pogoj), in sicer v obliki enega izmed temeljev odgovornosti, ki so vsebovani v 4. členu ZOPOKD.

5. Iz navedenega izhaja, da pravna oseba za prekršek druge osebe ni odgovorna objektivno, pač pa je temelj njene odgovornosti bodisi v ravnanju njenih organov bodisi v njenem okoriščenju s prekrškom.(3) Za presojo odgovornosti pravne osebe tako ni relevantno zgolj konkretno ravnanje fizične osebe, ki izpolnjuje znake prekrška, pač pa tudi tiste okoliščine, iz katerih izhaja odgovornost pravne osebe. Po tretjem odstavku 56. člena ZP-1 mora izrek odločbe o prekršku med drugim vsebovati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek (kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine). Če se storilcu očita prekršek v povezavi z ravnanjem druge osebe (13. člen ZP-1), morajo biti v izreku navedene konkretne okoliščine, ki predstavljajo podlago odgovornosti storilca za prekršek druge osebe.(4) V takem primeru mora biti vpliv storilca (v obravnavanem primeru pravne osebe) v smislu 4. člena ZOPOKD oziroma materialni temelj njegove odgovornosti za ravnanje druge osebe razviden tudi iz obrazložitve odločbe.

6. Pravni osebi T. d. o. o. se očita odgovornost za prekršek po c točki devetega odstavka 70. člena ZVCP-1, ker je njena odgovorna oseba H. Š., ki je bila dolžna ravnati v imenu pravne osebe, opustila dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja D. P., ki je dne 17. 2. 2010 vozil tovorno vozilo, ki je skupaj s tovorom presegalo predpisano osno obremenitev in skupno maso. Glede na opis dejanja v izreku je temelj odgovornosti pravne osebe torej v četrti alineji 4. člena ZOPOKD (opustitev dolžnega nadzorstva vodstvenih in nadzornih organov pravne osebe nad zakonitostjo ravnanja podrejenih delavcev). Vrhovna državna tožilka utemeljeno opozarja, da navedeni temelj odgovornosti pravne osebe v izreku odločbe prekrškovnega organa ni konkretiziran. V izreku odločbe je ponovljen zgolj zakonski tekst 4. točke 4. člena ZOPOKD, brez opredelitve konkretnih ravnanj, ki bi jih po prepričanju prekrškovnega organa odgovorna oseba pravne osebe H. Š. skladno s predpisi morala opraviti v okviru dolžnega nadzorstva, a jih je opustila. Prekrškovni organ sicer v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema določbe Pravilnika o notranji kontroli in 115. člen Zakona o prevozih v cestnem prometu, ki določa vrste notranje kontrole, ki bi jih moral izvajati prevoznik, vendar niti iz izreka niti iz obrazložitve odločbe ni razvidna konkretna opustitev ravnanja, s katero naj bi odgovorna oseba pravne osebe navedene določbe kršila.

V odločbi prekrškovnega organa tako ni navedena nobena opustitev odgovorne osebe, ki bi pomenila konkretizacijo opustitve dolžnega nadzorstva in bi hkrati predstavljala materialni temelj odgovornosti pravne osebe. Samo dejstvo, da je prišlo do očitanega prekrška, za katerega je bil vozniku tovornega vozila izdan plačilni nalog, pa za ugotovitev odgovornosti pravne osebe ne zadošča.(5) Zahteve po konkretizaciji materialnega temelja odgovornosti pravne osebe ne preprečuje niti okoliščina, da zakonodajalec v zvezi z očitanim prekrškom ni predvidel sankcioniranja odgovorne osebe pravne osebe.

7. Ob ugotovitvi, da v opisu dejanja v izreku ni konkretizirana opustitev dolžnega nadzorstva odgovorne osebe, ki predstavlja materialni temelj za odgovornost pravne osebe, d ejanje, kot je opisano v izreku odločbe prekrškovnega organa, ni prekršek (

1. točka 156. člena ZP-1).

C.

8. Vrhovno sodišče je tako zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ter odločbo prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo T. d. o. o. ustavilo. Zaradi zavzetega stališča Vrhovno sodišče druge, v zahtevi uveljavljane procesne kršitve (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1), ni presojalo.

9. V skladu s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1 bremenijo stroški ustavljenega postopka proračun.

Op. št. (1): Ker se je postopek o prekršku začel pred uveljavitvijo novele ZP-1G, se v skladu s šestim odstavkom 52. člena ZP-1G dokonča po določbah ZP-1, ki so veljale pred sprejetjem omenjene novele.

Op. št. (2): Tako tudi L. Selinšek v Zakonu o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 79-82. Op. št. (3): Prim. L. Selinšek, nav. delo, str. 85. Op. št. (4): Gl. npr. odločbe VS RS IV Ips 49/2011 z dne 14. 7. 2011, IV Ips 33/2011 z dne 25. 10. 2011, IV Ips 9/2012 z dne 21. 2. 2012 in IV Ips 11/2012 z dne 21. 2. 2012. Op. št. (5): Vrhovno sodišče se je v odločbah IV Ips 182/2010 z dne 18. 1. 2011 in IV Ips 82/2009 z dne 20. 1. 2010, na katere se ob zavrnitvi zahteve za sodno varstvo sklicuje sodišče v obravnavani zadevi, omejilo zgolj na vprašanje, ali je odgovornost pravne osebe vezana na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja tudi njena odgovorna oseba, ni pa presojalo v tej zadevi izpostavljenega vprašanja, ali je bil materialni temelj odgovornosti pravne osebe v izreku (in obrazložitvi) odločbe v zadostni meri konkretiziran.