Jedro

Sodišče je ugotovilo, da tožnik v pripravljalni vlogi zahteva povrnitev stroškov za predlog za razpis obravnave z dne 18. 10. 2016, pri čemer v njegovi zahtevi za povrnitev stroškov postopka z dne 9. 1. 2017 takega zahtevka ni moč zaslediti. Enako velja tudi za stroške pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P .../2016 z dne 22. 2. 2016, kajti tudi tega stroška tožnik v zahtevi za povrnitev stroškov ni uveljavljal. Nadalje je tožnik v pripravljalni vlogi zahteval povrnitev stroškov parkiranja in sicer trikrat parkirnino v višini 15,00 EUR. Te stroške je tožnik uveljavljal že v upravnem postopku, tožena stranka pa jih je v izpodbijanem sklepu zavrnila z obrazložitvijo, da teh stroškov postopka ni z ničemer izkazal. Ob vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da dejansko niso bila predložena dokazila o navedenih parkirninah, zato je po mnenju sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko teh stroškov ni priznala, saj zanje niso bili predloženi ustrezni dokazi.

Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožnik že v upravnem postopku zahteval nagrado za posvet s stranko in nagrado za pregled zadeve po tar. št. 39 OT. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pojasnila, zakaj teh stroškov ni priznala, in sicer je navedla, da je tovrstni strošek že vključen v strošek za opravo posameznega procesnega dejanja, ki takemu posvetu sledi. Sklep je torej v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. Tožnik se pri teh stroških sklicuje na tar. št. 39 OT. Iz določil Odvetniške tarife je razvidno, da pripada nagrada za posvet in za pregled spisov v primeru, če storitve iz tar. št. 39 niso zajete v drugih tar. št., ker gre za samostojno storitev. Torej je tožena stranka tudi v primeru materialno pravo pravilno uporabila, ko je štela, da ni šlo za samostojno storitev, ampak v povezavi z opravo posameznega procesnega dejanja, ki posvetu sledi.

Postopka mediacije ni mogoče šteti kot dela pravdnega postopka. Iz navedenega razloga tožnik ne more zahtevati nagrade za pravno pomoč v postopku mediacije v okviru stroškov, do povračila katerih je upravičen iz izvajanja pravne pomoči, odobrene le za sodni postopek. Tega po mnenju sodišča tudi ne more spremeniti dejstvo, da je v četrtem odstavku 28. člena ZBPP predpisana dolžnost prosilca za brezplačno pravno pomoč, da poda soglasje za mediacijo, če ga poda tudi nasprotna stranka, in da sodeluje v tem postopku. Po presoji sodišča izpolnitev te dolžnosti pomeni materialni pogoj za upravičenost do brezplačne pravne pomoči, njegova neizpolnitev pa razlog za njeno prenehanje ter posledično vrnitev prejete brezplačne pravne pomoči (peti odstavek 28. člena ZBPP), ne pa tudi, da je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena tudi za postopek mediacije. Za to je potrebno posebej zaprositi in taka pravna pomoč mora biti izrecno navedena, kar pa v obravnavani zadevi ni bila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku priznala nagrado za nudenje redne brezplačne pravne pomoči prosilcu A.A. v višini 1.244,69 EUR in odločila, da se priznani znesek po dokončnosti sklepa izplača na transakcijski račun tožnika. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bil tožnik dodeljen za nudenje redne brezplačne pravne pomoči prosilcu A.A. v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v pravdnem postopku št. II P .../2016, ki teče pri Okrožnem sodišču v Mariboru. Po končanem postopku je tožnik predložil stroškovnik in predlagal, da se mu priznajo nagrada in stroški, ki so opredeljeni v stroškovniku. Pri pregledu stroškovnika in spisa Okrožnega sodišča v Kranju št. II P .../2016 je bilo ugotovljeno, da stroškovnik ni povsem v skladu z določbami Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in obsegom opravljenega dela. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj tožniku ni priznala vseh priglašenih stroškov.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka odmero stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči nepravilno izvedla v delu, ko tožniku ni priznala nagrade za mediacijsko srečanje, za vlogo - soglasje za mediacijo, za predlog za razpis glavne obravnave z dne 18. 10. 2016, pritožbe z dne 11. 3. 2016 zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 22. 2. 2016, kilometrine za tožnika za dva naroka in eno mediacijo, trikrat parkirnino ter za nagrado za posvet s stranko in za pregled zadeve. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na zavrnitev stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči, odpravi ter zadevo vrne v tem delu v ponovni postopek toženi stranki, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da opravila, ki jih tožnik navaja v tožbi, niso bila specificirana v stroškovniku z dne 9. 1. 2017, nekatera od njih sploh niso bila navedena in jih tožnik v tožbi navaja prvič oziroma na novo. Tožena stranka je vezana na zahteve izvajalca brezplačne pravne pomoči v stroškovniku in naknadno ni upravičena tožniku priznati nagrade oziroma širiti obseg nagrad po lastni presoji. V zvezi s v tožbi na novo priglašeno nagrado za mediacijsko srečanje tožena stranka še navaja, da se brezplačna pravna pomoč odobri praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec, in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila odobrena. Ko je sodišče stranke povabilo k postopku mediacije in ko so stranke izpolnile soglasje ter ga tako izpolnjenega in podpisanega vrnile na naslov sodišča, bi moral prosilec po tožniku vložiti novo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku mediacije. Tožena stranka se pri tem sklicuje na 3. člen Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (v nadaljevanju ZARSS), ki določa, da je alternativno reševanje sporov po tem zakonu postopek, ki ne pomeni sojenja in v katerem ena ali več tretjih nevtralnih oseb sodeluje pri reševanju spora iz 2. člena tega zakona s postopki mediacije, arbitraže, zgodnje nevtralne ocene ali drugimi podobnimi postopki. Pri tem tožena stranka poudarja, da v primeru mediacije ne gre za sojenje. Med drugim se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 428/2011 z dne 20. 6. 2012. Pri odločanju o stroškovniku tožnika pa je pomotoma izpadla odločitev o priglašenih potnih stroških in je z dopolnilnim sklepom tožena stranka odločila še o teh stroških. Tožena stranka predlaga, naj se tožba tožnika kot neutemeljena zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da kljub izdaji dopolnilnega sklepa tožena stranka še vedno ni priznala nagrade za mediacijsko srečanje, za vlogo - soglasje za mediacijo, za predlog za razpis glavne obravnave z dne 18. 10. 2016, za pritožbo z dne 11. 3. 2016 zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 22. 2. 2016, del stroškov za kilometrino, saj jo je priznala le delno, stroškov parkirnine ter nagrado za posvet s stranko in za pregled zadeve po tar. št. 39 OT. Tožnik še pojasnjuje, da je v postopkih z brezplačno pravno pomočjo obvezna udeležba na mediacijskem srečanju in se je tega moral udeležiti.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Postopek odmere stroškov odvetniku v postopkih dodelitve brezplačne pravne pomoči spada med tiste vrste upravnih postopkov, ki se začnejo na predlog stranke. V konkretnem primeru predstavlja predlog stranke zahteva odvetnika (v tem upravnem sporu tožnika) za povrnitev stroškov zastopanja z dne 9. 1. 2017 v zadevi, v kateri je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. Ob vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da je tožnik pri toženi stranki podal zahtevo za povrnitev stroškov in v njej podal stroškovnik, kjer je navedel, za katere storitve zahteva povrnitev stroškov. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, tožena stranka nekaterih stroškov ni priznala.

7. Iz tožbe in pripravljalne vloge je razvidno, da je med strankama sporen le del nepriznanih stroškov, ki so nazadnje specificirani v pripravljalni vlogi tožnika z dne 1. 12. 2017. Pri svoji presoji je sodišče preverjalo, ali je te iste stroške tožnik uveljavljal tudi pri svojem predlogu za povrnitev stroškov v predhodnem upravnem postopku. Če se postopek začne na predlog stranke, je organ, ki odloča v upravnem postopku, vezan na ta predlog in ne more odločiti preko predloga. Nadalje je sodišče pri svoji presoji upoštevalo tudi, ali je tožnik do vseh teh stroškov tudi upravičen.

8. Sodišče je ugotovilo, da tožnik v pripravljalni vlogi zahteva povrnitev stroškov za predlog za razpis obravnave z dne 18. 10. 2016, pri čemer v njegovi zahtevi za povrnitev stroškov postopka z dne 9. 1. 2017 takega zahtevka ni moč zaslediti. Enako velja tudi za stroške pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P .../2016 z dne 22. 2. 2016, kajti tudi tega stroška tožnik v zahtevi za povrnitev stroškov ni uveljavljal. 9. Nadalje je tožnik v pripravljalni vlogi zahteval povrnitev stroškov parkiranja in sicer trikrat parkirnino v višini 15,00 EUR. Te stroške je tožnik uveljavljal že v upravnem postopku, tožena stranka pa jih je v izpodbijanem sklepu zavrnila z obrazložitvijo, da teh stroškov postopka ni z ničemer izkazal. Ob vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da dejansko niso bila predložena dokazila o navedenih parkirninah, zato je po mnenju sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko teh stroškov ni priznala, saj zanje niso bili predloženi ustrezni dokazi.

10. Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožnik že v upravnem postopku zahteval nagrado za posvet s stranko in nagrado za pregled zadeve po tar. št. 39 OT. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pojasnila, zakaj teh stroškov ni priznala, in sicer je navedla, da je tovrstni strošek že vključen v strošek za opravo posameznega procesnega dejanja, ki takemu posvetu sledi. Sklep je torej v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. Tožnik se pri teh stroških sklicuje na tar. št. 39 OT. Iz določil Odvetniške tarife je razvidno, da pripada nagrada za posvet in za pregled spisov v primeru, če storitve iz tar. št. 39 niso zajete v drugih tar. št., ker gre za samostojno storitev. Torej je tožena stranka tudi v primeru materialno pravo pravilno uporabila, ko je štela, da ni šlo za samostojno storitev, ampak v povezavi z opravo posameznega procesnega dejanja, ki posvetu sledi.

11. Nadalje sodišče ugotavlja, da tožnik v pripravljalni vlogi uveljavlja več stroškov, ki so povezani z mediacijo, konkretno nagrado za mediacijsko srečanje, vlogo - soglasje za mediacijo ter povrnitev kilometrine za mediacijo (tožena stranka je z dopolnilnim sklepom priznala kilometrino za dva pristopa na narok, ne pa za kilometrino za mediacijo). V povezani z zahtevo za povrnitev stroškov za mediacijo sodišče pojasnjuje, da je mediacija ena izmed oblik alternativnega reševanja sporov, ki jih na podlagi omenjenega zakona zagotavljajo sodišča. Mediacija je sicer v sodnem postopku pridruženo alternativno reševanje sporov, vendar pa postopek mediacije ni del sodnega postopka. Po 3. členu ZARSS alternativno reševanje sporov ne pomeni sojenja, kar iz navedenega določila nedvoumno izhaja. Glede na takšno zakonsko ureditev postopka mediacije ni mogoče šteti kot dela pravdnega postopka. Iz navedenega razloga tožnik ne more zahtevati nagrade za pravno pomoč v postopku mediacije v okviru stroškov, do povračila katerih je upravičen iz izvajanja pravne pomoči, odobrene le za sodni postopek. Tega po mnenju sodišča tudi ne more spremeniti dejstvo, da je v četrtem odstavku 28. člena ZBPP predpisana dolžnost prosilca za brezplačno pravno pomoč, da poda soglasje za mediacijo, če ga poda tudi nasprotna stranka, in da sodeluje v tem postopku. Po presoji sodišča izpolnitev te dolžnosti pomeni materialni pogoj za upravičenost do brezplačne pravne pomoči, njegova neizpolnitev pa razlog za njeno prenehanje ter posledično vrnitev prejete brezplačne pravne pomoči (peti odstavek 28. člena ZBPP), ne pa tudi, da je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena tudi za postopek mediacije. Za to je potrebno posebej zaprositi in taka pravna pomoč mora biti izrecno navedena, kar pa v obravnavani zadevi ni bila. Enako stališče glede mediacije je sodišče zavzelo tudi v sodbah I U 2089/2017 ter I U 369/2013. 12. Ker je sodišče presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je o tožbi lahko odločilo na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov, saj tožnik v tožbi ni navajal okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi, zato je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ki pa je niti ni predlagala nobena od strank postopka.

K točki II izreka:

14. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.