Jedro

Sodišče prve stopnje ima prav, ko ugotavlja, da okoliščina, da pridobitev protipravne premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katero je državno tožilstvo predlagalo uvedbo preiskave zoper oba osumljenca, ni odločilna za presojo o utemeljenosti zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki ga je podalo državno tožilstvo in kateremu je ugodilo, ker je za protipravno premoženjsko korist potrebno šteti vsako povečanje premoženja storilca, ki ima vzrok v storitvi kaznivega dejanja, pri čemer protipravna premoženjska korist lahko pomeni dodatno sestavino protipravnosti pri kateremkoli kaznivem dejanja, čeprav za samo ugotovitev kaznivega dejanja ni pomembna, je pa pomembna okoliščina za odmero kazni ali za uporabo drugih kazenskih sankcij.

Izrek

Pritožba zagovornika osumljenega B. R. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom I Kpr 9994/2015 z dne 5. 10. 2018 kot neutemeljen zavrnilo ugovor obdolženega (pravilno: osumljenega) M. V. z dne 6. 9. 2018 zoper sklep o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi št. I Kpr 9994/2015 z dne 10. 8. 2018. 2. Zoper ta sklep je podal pritožbo osumljenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni na način, da predlog Okrožnega državnega tožilstva Slovenj Gradec št. Kt/11123/2018 z dne 16. 7. 2018 za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi zavrne kot neutemeljen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila kazenskega postopka iz 502. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je državno tožilstvo zoper osumljenca podalo predlog za uvedbo preiskave zaradi kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, z očitkom, da sta z namenom izigravanja upnikov razpolagala z nepremičninami družbe M T., d.o.o., s čimer naj bi upnikom te družbe povzročila premoženjsko škodo v višini 238.500,00 EUR, ne pa tudi z očitkom, da sta si osumljena v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem pridobila premoženjsko korist in kakšna bi naj ta korist bila, ki bi jo bilo potrebno odvzeti. Očitek osumljenima ni, da sta si kupnino od prodanih nepremičnin protipravno prilastila oziroma da s kupnino še vedno razpolagata. S prodajo nepremičnin ni nastala nobena premoženjska korist osumljenima oziroma ni nastalo povečanje premoženja osumljenih oziroma družbe M T., d.o.o., kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Denarna sredstva, pridobljena s prodajo, so bila v celoti porabljena za poslovanje družbe M T., d.o.o. oziroma za poplačilo upnikov. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, navedena v obrazložitvi napadenega sklepa, da je za protipravno premoženjsko korist potrebno šteti vsako povečanje premoženja storilca, ki ima vzrok v storitve kaznivega dejanja in da je to korist potrebno odvzeti. V obravnavanem primeru se je zaradi prodaje nepremičnin ena vrsta premoženja (nepremičnina) spremenila v drugo vrsto premoženja (denarna sredstva - kupnina). Spremenila se je torej zgolj ekonomska kategorija premoženja družbe M T., d.o.o. in po poplačilu upnikov iz kupnine je čista vrednost premoženja (ki je ostala na razpolago za poplačilo upnikov) ostala ista. Zmanjšalo se je sicer premoženje - aktiva družba, zaradi poplačila upnikov pa so se zmanjšale tudi obveznosti družbe - pasiva, kar pomeni, da je vrednost premoženja družbe ostala nespremenjena. Upnik G., S.p.A., ki iz kupnine ni bil poplačan in ob prodaji še ni bil upnik družbe M T., d.o.o., lahko domnevno škodo uveljavlja kot premoženjsko pravni zahtevek. Ta upnik pa ni podal predloga za uveljavitev premoženjsko pravnega zahtevka v kazenskem postopku, zato sodišče tudi ni moglo odrediti začasnega zavarovanja takega zahtevka na podlagi 109. člena v zvezi s 101. členom ZKP. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kršilo določila 502. člena do 502.d člena ZKP.

5. Pritožba nima prav. Napadeni sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 502. člena KZP, ki določa, da v primeru, kadar prihaja v kazenskem postopku v poštev odvzem premoženjske koristi, obstaja pa nevarnost, da bi obdolženec sam ali preko drugih oseb, to korist uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali da bi jo skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njo razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku, odredi sodišče na predlog državnega tožilca začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Po drugem odstavku 502. člena ZKP pa lahko to stori tudi v predkazenskem postopku, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, s katerim ali zaradi katerega je bila pridobljena premoženjska koristi, ali je bila taka korist pridobljena za drugega ali nanj prenesena. Tako svojo odločitev in razloge, s katerimi je zavrnilo ugovor zagovornika osumljenega, ki ga je podal zoper sklep, s katerim je prvostopno sodišče odredilo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi zoper osumljenega M. V. in N. A. (sklep I Kpr 9994/2015 z dne 10. 8. 2018), pa je v napadenem sklepu tehtno in pravilno obrazložilo in pritožbeno sodišče z razlogi prvostopnega sklepa v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju in ker pritožba ne navaja ničesar novega oziroma takega, o čemer se ne bi pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, nanje sklicuje.

6. Zagovornik v pritožbi ponavlja svoje ugovorne navedbe, na katere je pravilno v napadenem sklepu odgovorilo že sodišče prve stopnje in jih zavrnilo kot neutemeljene (točke 5, 6, 7 in 8 obrazložitve napadenega sklepa). Sodišče prve stopnje ima prav, ko ugotavlja, da okoliščina, da pridobitev protipravne premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katero je državno tožilstvo predlagalo uvedbo preiskave zoper oba osumljenca, ni odločilna za presojo o utemeljenosti zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki ga je podalo državno tožilstvo in kateremu je ugodilo, ker je za protipravno premoženjsko korist potrebno šteti vsako povečanje premoženja storilca, ki ima vzrok v storitvi kaznivega dejanja, pri čemer protipravna premoženjska korist lahko pomeni dodatno sestavino protipravnosti pri kateremkoli kaznivem dejanja, čeprav za samo ugotovitev kaznivega dejanja ni pomembna, je pa pomembna okoliščina za odmero kazni ali za uporabo drugih kazenskih sankcij. Po določbi prvega odstavka 74. člena KZ-1 nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Pridobitev protipravne premoženjske koristi je lahko zakonski znak kaznivega dejanja, vendar je tako korist mogoče pridobiti tudi z drugimi kaznivimi dejanji, ki takega zakonskega znaka ne vsebujejo. V enem in drugem primeru pa je sodišče dolžno zanesljivo ugotoviti, ali je bila s kaznivim dejanjem ali zaradi njega protipravna premoženjska korist pridobljena. Državni tožilec je v obravnavani zadevi svoj predlog oprl na določbo prvega odstavka 502. člena ZKP, po kateri je upravičen predlagatelj zahtevka za začasno zavarovanje premoženjske koristi, kadar v kazenskem postopku pride v poštev tak odvzem in obstaja nevarnost, da bi obdolženec sam ali preko drugih oseb na enega od načinov, opisanih v navedeni zakonski določbi, onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku. Pri tem je državni tožilec v predlogu obrazložil tako obstoj utemeljenega suma, da sta osumljenca storila v zahtevi za opravo preiskave navedeno kaznivo dejanje oškodovanja upnikov, kakor tudi na osnovi česa sklepa, da sta s tem dejanjem pridobila protipravno premoženjsko korist (ki sicer ni zakonski znak tega kaznivega dejanja), upnikom pa povzročila premoženjsko škodo (ki je zakonski znak) v višini 238.500,00 EUR, na kolikor sta bili s strani sodnega cenilca ocenjeni odtujeni nepremičnini, obrazložil pa je tudi konkretno in realno nevarnost, da bo kasnejši odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi onemogočen ali otežen, ker na to kažejo sedanja razpolaganja obeh osumljencev, obrazloženo v njegovem predlogu. Sodišče prve stopnje je tem razlogom državnega tožilca utemeljeno sledilo in s sklepom z dne 10. 8. 2018 odredilo začasno zavarovanje premoženjsko pravnega zahtevka na način, naveden v izreku navedenega sklepa, z napadenim sklepom pa zavrnilo ugovor zagovornika osumljenega M. V. zoper sklep za začasno zavarovanje premoženjske koristi, kot neutemeljen.

7. Zagovornik s pritožbenimi izvajanji, s katerimi skuša prepričati, da obdolženca nista oškodovala upnikov, ker je prodano nepremično premoženje služilo za poravnavo obveznosti do upnikov in da družba G., S.p.A. ob prodaji še ni bila upnik družbe M T., d.o.o., ne more omajati pravilnosti napadenega sklepa. Navedena pritožbena izvajanja bo zagovornik lahko uveljavljal v nadaljevanju postopka zoper oba osumljenca pred sodiščem prve stopnje ker ne morejo biti predmet presoje tega pritožbenega postopka. Prav tako ne more biti uspešen z izvajanji, s katerimi opozarja na različnost pojmov premoženjske koristi in premoženjsko pravnega zahtevka ter zatrjuje, da ju ZKP različno ureja, pri tem pa se sklicuje na to, da je v določbah 100. do 111. člena ZKP določena pravica do povrnitve škode zaradi kaznivega dejanja in postopek uveljavljanja premoženjsko pravnega zahtevka, pri čemer pa po 101. členu ZKP predlog za uveljavitev premoženjsko pravnega zahtevka lahko poda v kazenskem postopku tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi (v obravnavanem primeru morebitni upniki družbe M T., d.o.o.). Spregleda namreč, da je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom zavrnilo njegov ugovor, ki ga je podal zoper sklep o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki ga je izdalo na predlog državnega tožilstva in ne zoper sklep o začasnem zavarovanju premoženjsko pravnega zahtevka oškodovanca za odvzem protipravne premoženjske koristi, ki bi ga podal upravičen oškodovanec (člen 101. ZKP).

8. Iz navedenih razlogov in ker zagovornik tudi v preostalen ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost napadenega sklepa, v pritožbi uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor zagovornika osumljenca zoper sklep o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi, po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno končanem kazenskem postopku.