Jedro

Postopek se je začel z izvršilnim predlogom na podlagi verodostojne listine za izterjavo glavnice 2.504,00 din. Iz ugovora dolžnika je razvidno, da je ugovarjal le za del glavnice 300,50 din s pripadki. Tako je postal sklep o dovolitvi izvršbe opr. št. I Ig 4683/89-2 z dne 28.12.1989 pravnomočen za glavnico 2.203,50 din s pripadki. Ker je v tem obsegu o zahtevku pravnomočno odločeno, se sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št Cpg 116/90-3 nanša le na ugovarjanih oz. še spornih 300,50 din spp.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi v izpodbijanem delu (delno 2. točka izreka glede zneska 25.509,00 SIT s pripadki) sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika tožbe razveljavilo sklep o izvršbi glede zneska 8.203,00 SIT s pripadki (pravilno 8.903,00 SIT s pripadki), za obresti od zneska 94.729,00 SIT za čas od 26.9.1991 do 6.1.1992 in za izvršilne stroške v znesku 5.285,00 SIT. S sodbo je odločilo, da v preostalem delu, torej glede zneska 94.729,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti za čas od 7.1.1992 dalje do plačila, ostane sklep o izvršbi v veljavi. Toženi stranki je naložilo, da mora plačati tožeči stranki 10.770,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožena stranka je proti sodbi vložila pritožbo, v kateri navaja, da sodbo izpodbija za znesek 25.509,00 SIT s pripadki in sicer iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 313. člena ZOR, čeprav je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s podpisom kompenzacijske izjave potrdila, da je s tem delno vplačan vtoževani račun v znesku 34.412,00 SIT. S kompenzacijo je terjatev po vtoževanem računu delno ugasnila za 34.412,00 SIT glavnice in je na dan 6.1.1992 tožena stranka dolgovala le še 69.220,00 SIT glavnice, zato v tem primeru določba 313. člena ZOR ni uporabljiva.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožeča stranka s tem, ko je podpisala kompenzacijsko izjavo (pril. A 7) potrdila, da je tožena stranka s tem poravnala del vtoževane glavnice. S podpisom kompenzacijske izjave je tožeča stranka potrdila le to, da je po sporni fakturi štev. 309927 (vtoževani fakturi) poravnano 34.412,00 SIT. Kaj je s tem poravnano pa v tej potrditvi ni bilo določeno, zato tožena stranka ne more uspešno trditi, da je terjatev ugasnila glede 34.412,00 SIT glavnice. Dne 6.1.1992 je po tej fakturi tožena stranka dolgovala tožeči stranki poleg glavnice tudi obresti in stroške z obrestmi, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je tako tožeča stranka kot tudi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo določbo 313. člena ZOR. Dejansko stanje tako ni ostalo nepopolno niti zmotno ugotovljeno, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče materialno pravo pravilno uporabilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).